Petra Blatnik Maček

»Če hočeš najti pluse, jih boš našel, in enako je z minusi.«

Petra je lastnica salona In Hair Art v središču Prevalj. Zase pravi, da je perfekcionistka in že od nekdaj ima veliko željo po izobraževanju. Že zelo zgodaj je začela sodelovati pri različnih modnih dogodkih. Njene kolekcije so nekaj posebnega in vedno malo izstopajo. Letos se je že tretjič zapored uvrstila v finale natečaja International Visionary Award, ki poteka v okviru prestižnega dobrodelnega dogodka Alternative Hair Show. Intervju je potekal le nekaj dni po njenem nastopu. Takrat so bili obiski sosednjih občin še dovoljeni, kavarne pa odprte. Najina je imela teraso s čudovitim pogledom na zasneženo Peco. Bil je sončen dan, idealen za izlet na Koroško.

Najprej čestitke za še eno uvrstitev v finale. Za tabo je pester vikend, ko je potekal Alternative Hair Show in z njim razglasitev zmagovalcev International Visionary Award. Letos je vse potekalo na daljavo. Kako je vse skupaj zgledalo v praksi?

Hvala. Dobili smo mail z navodili. Morali smo posneti filmček. Dali so nam približek hoje modela, nas časovno omejili. Želeli so tudi, da model posnamemo z vseh strani, da lahko vidijo izdelek od blizu. Med navodili je bila tudi bela podlaga. Dovoljeno je bilo snemanje s telefonom, ampak mi smo naredili kvaliteten video, ki ga lahko tudi potem uporabimo za naprej. Poslati smo morali tudi posnetek sebe, kot da se po odru sprehodimo proti občinstvu. Skupaj z modelom in brez njega. Vendar so te posnetke uporabili le v primeru, da si zmagal. Smo pa na koncu vse snemali dvakrat. Za ponovitev sem se odločila, ker so zahtevali belo podlago, mi pa smo želeli biti malo bolj kreativni, saj vedno radi malo izstopamo, in smo najprej snemali v gozdu. Kmalu po našem snemanju sem dobila še en mail z navodili in se ustrašila, da bi bila zaradi tega diskvalificirana. V drugo pa smo zaradi časovne stiske snemali na Koroškem s prav tako vrhunsko ekipo. Tako imamo dva posnetka in dvojne fotografije.

Je bil pa najbrž plus, da tokrat številčno nisi bila omejena z ekipo. Prav tako s prostorom. Oboje je običajno kar problem na tem šovu.

Res je. Bilo je tudi bistveno manj stresa in stroškov, saj ni treba cele ekipe peljati v London. Po drugi strani pa ni tistega doživetja. Ko pa sestaviš kocke, si lahko rečeš, v tem času mi je tudi to uspelo, kar ni slabo. Vse moraš okusiti. Dejansko je prednost, da okusiš tudi ta virtualni nastop. Na koncu ima uvrstitev v finale enak pomen, zmaga pa tudi.

S katero kolekcijo ste se prijavili tokrat?

To je kolekcija No Urban, ki je stara že štiri leta. Oni sicer zahtevajo, da pošlješ svežo kolekcijo, ampak zaradi trenutnih razmer si lahko poslal tudi katero za nazaj, s katero se še nisi prijavil. Mi smo drugače imeli plan, da aprila snemamo kolekcijo, ampak potem ga nismo realizirali. Pred štirimi leti smo prepozno snemali in zamudili rok za oddajo. Smo se pa večkrat spraševali, kakšen bi bil njihov odziv, zato smo jo poslali tokrat. Pri kolekciji so sodelovale Mimi Antolovič, Nina Jagodic in Romina Regvat.

Kako se je bilo gledati na zaslonu?

V bistvu sebe nisem videla, le svoj model. Vse je potekalo bolj hitro. Se mi je pa v teh treh letih, ko smo bili v finalu, prvič zgodilo, da sem si lahko ogledala cel show. Vključno s svojim nastopom (smeh). Biti tam v živo je čisto drugačno doživetje. Virtualno je težko narediti njegov približek, saj ne doživiš vseh tistih emocij.

Zdaj si bila že tretjič v finalu. Kaj ti pomeni nastop na International Visionary Award?

Zelo veliko. Se mi zdi, da je to res velika potrditev. Tako zame kot notranjo in zunanjo ekipo. Toliko let dihajo in delajo z mano. Moja zunanja kreativna ekipa je z mano že vrsto let in nekako sem se tudi čutila dolžna, da jih popeljem v finale. To je res velika nagrada za vse nas, ker prav vsak sestavlja delček kreativnega mozaika. Moram pa tudi povedati, da je zelo močan faktor naših uspehov fotografinja Mimi Antolovič. Sama sem si želela in zadala, da se vsaj enkrat v življenju povzpnem med finaliste. Drugič sem želela potrditev, da dokažem, da le ni bil zgolj slučaj. Vedno sem si želela, da se med finalisti znajdemo tudi z avantgardo. Zame je zmaga že to, da smo med finalisti. To je kot nominacija za oskarja. Seveda si želiš tudi zmagati, vendar je zadaj preveč faktorjev, ki na to vplivajo. To je zame zelo velika referenca in potrditev. Ko je nastopil Tomaž Turk z avantgardno frizuro, sem si rekla, kaj bi dala, da bi lahko stala na tem odru. Vedno sem si želela nastopiti na odru Royal Albert Halla, ki je res veličastna dvorana z dušo. Zdaj sem bila že tretjič v finalu, a šov ni nikoli potekal na tistem odru. In prav tako ni še nikoli na istem. Zbiram različne lokacije (smeh). Za vse je še čas in zagona za naprej ne zmanjka.

Na tvoji prvi predstavitvi na International Visionary Award v Londonu smo se pred začetkom srečali v zaodrju. Bila si zelo sproščena, nasmejana. Ob povratku smo se srečali še na letališču, kjer si imela težave s prtljago, a nisi delovala vznemirjeno. Kot bi bila v nekem svojem zen stanju. Si vedno tako mirna ali te kljub temu določene situacije včasih malo vržejo iz tira?

Sicer se mi zdi, da sem eksplozivna, ko gre pa za resne zadeve, znam zelo umirjeno sprejeti. Naj se dogaja v salonu ali pri reševanju kakšnih težav. Se mi zdi, da sem z leti še bolj umirjena. S stresom le znerviraš ljudi okoli sebe. Potem gre vse še bolj narobe, spremeniš pa nič. Je bolje, da umiriš ljudi okoli sebe. Če reagiraš premišljeno, je veliko manj možnosti za napake. Rada imam stvari pod kontrolo. Če jih takrat ne bi imela, bi bila v stresu. Bila bi zaprta vase in reševala, kolikor bi se dalo. Takrat pa sem vedela, da imam ob sebi ljudi, ki jim lahko zaupam. Sem si rekla, da takšnih priložnosti ni prav veliko in želim uživati v vsakem trenutku. Na tisti nastop imam res zelo lepe spomine. Prvega ne pozabiš nikoli. (smeh)

Si že kot majhna deklica sanjala, da boš frizerka?

Ko sem bila čisto majhna, sem govorila, da bom medicinska sestra. Čeprav zanimivo, zelo težko prenašam vonjave po bolnicah. Rada pa gledam filme in nanizanke o zdravnikih in medicinskih sestrah. Ko sem potem padla v frizerski svet, nisem videla nič več drugega.

Če so moje informacije pravilne, je bila frizerka že tvoja mama. Te je ona navdušila?

Ja, res je. Zdaj je žal že pokojna. Umrla je pred tremi leti in kmalu zatem smo se prvič uvrstili v finale. Letošnji nastop sem posvetila njej. Vem, da bi bila zelo ponosna na vse dosežke. In čutim, da z nekimi nadnaravnimi močmi bdi nad mano tudi sedaj, me usmerja in mi pomaga. Vedela je, da v tem poklicu neizmerno uživam in sem pripravljena zanj narediti vse. Imela sem veliko željo po izobraževanjih in vse to mi je omogočala že od samega začetka.

Si delala od začetka pri njej?

Ja, že od samega začetka. Ni bilo vedno enostavno. Daleč od tega. Je tudi prišlo do tega, da včasih po dva tedna nisva govorili. Različne generacije, različni pogledi … Vedno sem imela željo in tudi možnosti, da bi odšla v tujino ali pa vsaj Ljubljano. Videla sem veliko priložnosti, za katere sem bila tukaj omejena, ampak na njeno željo sem vsakič popustila in ostala na Koroškem. Skupaj sva vozili do njene upokojitve, potem pa sem prevzela salon. Tega je že devet let.

Si se že pred frizersko šolo kaj potikala po salonu?

Sem, ampak mi mama ni prav veliko dovolila, da bi se kot osnovnošolka potikala po salonu. Že v samem štartu sem imela željo, da bi naredila neko nadgradnjo. Ko sem šla v Maribor na frizersko šolo, je mojo zavzetost takoj prepoznal profesor Marko Primec, ki je veliko vlagal vame. Vedno sem imela veliko modelov. Večkrat, ko je pristopil do mene, je rekel: »Petra, iz tebe še nekaj bo.« S tem ti vlijejo veliko motivacije, te dvignejo in ti dajo zagon za naprej. Pri ženski praksi pa sem vedno pogrešala dobre temelje, natančnost … Želela sem nekaj več. In včasih sem potarnala, da mi je premalo, suhoparno, z ničemer se nisem zadovoljila. Hotela sem korakati naprej in seveda bila pripravljena za to tudi garati. Tako me je moja mama že zelo hitro poslala najprej na akademijo v Ilirijo, v drugem letniku pa v Zagreb na akademijo Mona Lisa. Takoj po srednji šoli sem šla tudi prvič za teden dni v London. Takrat je Mare Filipič vozil skupine na Toni & Guy. To je bilo darilo domačih za rojstni dan. Priznam, da me lahko še danes kupiš z izobraževanji (smeh).

V Mariboru si najbrž živela v dijaškem domu. Je bila tudi to motivacija za frizersko šolo, da greš od doma?

Imela sem veliko težav z domotožjem. Moja mama je bila stroga in od mene je zahtevala delavnost, disciplino, za kar sem ji neizmerno hvaležna, ampak vedno sem imela domotožje. Ko sem šla na izobraževanje v Zagreb, sem na akademiji normalno funkcionirala, zvečer in pred spanjem pa je bila katastrofa. Opazila sem, da nikoli ne maram biti sama. Si ne predstavljam, da bi morala kdaj delati sama. Vedno sem rada v neki skupnosti, ekipi, skratka med ljudmi.

Je morda kakšna zanimiva zgodba iz šolskih dni? Ali pa ti je kakšen profesor še posebej ostal v spominu?

Na šolo imam lepe spomine. Takrat je bil na šoli profesor Strelec, starejši strog gospod. Spomnim se, da smo enkrat pri njem čisto vsi špricali. Jaz tega prej nisem nikoli počela. Najbrž sem bila tako vzgojena, pa imela sem tako strogo mamo, da si nisem upala. Ko smo vsi špricali, je poklical le mojo mamo in mi dal ukor. Je mama vprašala, zakaj le ona: »Ker zanjo res ne želim, da skrene na slaba pota,« je rekel.

Zasledila sem, da je imel velik vpliv na tvoje delo tudi Mare Filipič.

Ja, res je imel velik vpliv name. Takrat smo se spoznali v Londonu. Očitno je tudi on videl nekaj v meni, ker me je kmalu po tistem povabil, da mu pomagam na tekmovanju za frizerja leta, ki je takrat potekalo v Sloveniji. Potegnil me je v vse modne projekte. Sodeloval je s Sašom Radovićem, ki je bil takrat velika modna ikona. Jaz sem pa tudi hrepenela le po tem, da sem lahko delala in se učila. Ko me je Mare poklical, če imam čez vikend čas, in teh je bilo ogromno, nisem nikoli razmišljala. Vse drugo sem dala na stran. Ko gledam mlade, jim je na prvem mestu zaslužek. Jaz v tistih letih nisem nič zaslužila. Niti potnih stroškov. Bila sem vesela, da sem lahko zraven, se učila, delala in se družila s tako kreativnimi ljudmi. To je največje plačilo! Takrat je bilo ogromno fotografiranj za revije, modne revije, sodelovanja z znanimi Slovenci … Ko sem lahko začela delati samostojno, sem bila presrečna. Mare me je povabil, da pridem k njemu v Ljubljano, ampak sem potem ostala na Koroškem, sva pa veliko projektov delala skupaj.

Je ime salona še iz časov, ko je bil mamin?

Prej se je imenoval P in A. Izhaja iz najinih imen Petra in Alenka. Ko sem po njeni upokojitvi prevzela, pa smo ga preimenovali v In Hair Art.

Kaj so bile prve spremembe, ki si jih uvedla?

V celoti sem ga prenovila, dodala računalnik. To je bilo pred devetimi leti.

Je bil salon ves čas v Prevaljah?

Mama je imela najprej salon v Lamprečah, kasneje na Holmecu in na koncu v Prevaljah, kjer je še zdaj. V salonu na Holmecu smo imeli takrat večji del strank iz Avstrije. Veliko jih je bilo. Delal si lahko, kolikor si hotel. Ko so bili kakšni prazniki, je mama rekla, da greva delat, potem pa še naprej v šoping. To je bilo pred 25 leti. Ko je nanesla tema med kolegi frizerji, si nikoli nisem upala povedati, da delamo ogromno trajn. Takrat se je vse začelo obračati v drugo smer, pri nas pa je bil to glavni zaslužek. Si predstavljate, kako me je razganjalo? Toliko znanja, energije, pa nisem imela možnosti pokazati, kolikor bi si želela. V tistem času so me povabili na Toni & Guy in bi lahko ostala, če bi seveda dobila vizo, ki je bila takrat kar problem. Ko sem poklicala domov in to povedala mami, seveda ni bilo tistega navdušenja, ki bi si ga jaz želela, in sem to opustila. Imela je velik vpliv name. Malo sem se je bala, po drugi strani pa je tudi vedela, na katere strune mora zaigrati. Sem rekla OK, ampak dajmo narediti korak naprej. Vse znanje, ki sem ga pridobila v Londonu in na raznih seminarjih, sem le stežka uporabila. Kasneje smo se preselili na Prevalje, kjer je salon še zdaj.

Ko sva se dogovarjali za ta intervju, si mi predlagala, da te pokličem naslednji dan, saj delaš do 22h. Imate salon tako pozno odprt?

Delovni čas smo prilagodili zaradi korone. Nedelje so proste, sobote so delovne. Je sedem zaposlenih in tako smo lahko obdržali vse. Salon je velik slabih 90 m2 in hkrati lahko delamo največ štiri. Delamo od 6h do 13h, potem imamo eno uro zaprto, da se zamenjamo, prezračimo in potem dela popoldanska ekipa do 21h. Če hočeš pri kateri stranki kaj podaljšati, lahko edino takrat. Tri dni sem dopoldan, dva popoldan. Jutranje vstajane mi dela kar preglavice, saj vstajam ob 4.30. Tista ekipa, ki dela soboto, je cel dan, da je lahko druga prosta. Prej sobot nisem imela rezerviranih za družino. Tako je korona prinesla tudi kakšen plus. Na koncu jih je kar nekaj, če jih seveda hočeš videti.

Kakšen je tvoj stil friziranja v salonu?

Že v osnovi sem velik perfekcionist. Rada sem kreativna in da si lahko za stranko vzamem čas. To prenašam tudi na vse zaposlene. Od njih nikoli ne zahtevam, da hitijo. Za striženje imamo eno uro. Rada se posvečam strankam in pomembno mi je, da one vidijo, da uživam in sem na končni izdelek ponosna. Všeč mi je rek: dober si, kolikor je dobro tvoje zadnje striženje. To mi je zelo pomembno, ker si nikoli ne smeš dopustiti, da padeš v rutino. Tega me je bilo vedno strah. Trenutno niti ni take gneče v salonu in motečih faktorjev, kot smo bili prej vajeni. Še vedno se rada izobražujem in si rečem, da mi še ogromno stvari manjka. Še vedno se lahko veliko naučiš. Vedno mi je hudo, ko poslušam frizerje, da ni nič novega. Morda pa ne znaš opazovati. Ali so stvari, ki si jih morda pozabil, ali te na kaj spomnijo. Vedno poskušam izluščiti nekaj novega, kar lahko uporabim v salonu in s tem gradim. Saj gradiš po stopničkah. Če znaš gledati z različnih zornih kotov, pobirati drobtinice, boš sestavil nekaj finega.

Tvoje kolekcije niso ravno klasično salonsko delo. Kdo te je navdušil za avantgardo?

Kaj pa vem. Vsak malo in potem je začelo to v meni zoreti. Ko smo z Maretom delali modne revije, je bilo veliko futurističnih frizur. Takrat sem se naučila določeno frizuro, ampak iz nje lahko izluščim še deset drugih. Imela sem tudi kar odprte stranke. Rada sem kreativna in poskusila sem delati veliko različnih stvari. Takoj me je pritegnilo ustvarjanje kolekcij. S tem se nadgrajuješ. Je pa res, da nisem nikoli želela kopirati videnega. Ko se pripravljam na kolekcijo, ne želim nikoli iskati kreativnosti v drugih frizerjih, da bi na podlagi videnega sestavila svojo kolekcijo. Vedno sem čakala, da sem sama prišla do neke ideje, ki sem jo kasneje uresničila. Nič ni prekopirano, vse je nastalo v moji glavi. Seveda pridejo obdobja, nihanja. Včasih se precej namučiš, da prideš do nečesa, sploh zdaj, ko je toliko motečih faktorjev, zaradi katerih se obremenjujemo in nimamo prostih misli za kreativnost. Velikokrat najdem ideje v arhitekturi, naravi, drugačnosti.

Prevalje so blizu meje. Že prej si omenila, da hodijo k vam tudi stranke iz sosednje Avstrije. Bi lahko rekla, da se te stranke razlikujejo od tistih iz Slovenije?

Je razlika. Tudi same stranke mi povedo, da se v Avstriji dela drugačna moda. Slovenski frizerji se veliko izobražujejo, so zelo izobraženi in na nivoju. Moram priznati, da sem v vseh teh letih na akademijah srečala že frizerje z vseh kontinentov, ampak Avstrijca ni bilo nikoli med njimi. Kot da jih ni. Imamo stranke, ki si želijo modnih striženj in barvanj. Rade vidijo, da si vzameš čas. Cenijo strokovnost in natančnost. Predvsem jih pritegnejo kvalitetna striženja. Se pa stranke močno razlikujejo. So ene, ki si tega želijo, drugim pa je všeč njihov stil, ki je povsem izven kakršne koli mode. Tudi barvanja so svojevrstna. Barve so izrazite, brez prelivanj. Vse skupaj deluje zelo trdo. Ampak to jim je všeč. Tudi če pride kakšna taka stranka k nam, je mi ne moremo zadovoljiti, ker enostavno ne morem dati česa takšnega iz rok. Ampak imamo čudovite stranke iz Avstrije. Vseh generacij, ki pridejo po kvaliteto, razvajanje, ki ga nudimo …

Med tvojimi objavami na družbenih omrežjih sem zasledila, da je med tvojimi strankami tudi Maja Štamol. Je bila po naključju pri tebi ali prihajajo k tebi stranke tudi od daleč?

Maja je sicer iz Žalca, ampak redno hodi k meni že leta. Veliko se jih vozi tudi iz Ljubljane. Rečejo, da pridejo na izlet. Vožnja je sicer res daljša, a pravijo, da se splača pripeljati tako daleč. To zelo cenimo. V Sloveniji je veliko dobrih frizerjev in več faktorjev vpliva na to, kam gredo stranke. Te pridejo po doživetje, kvalitetno storitev in razvajanje.

Lahko mladi opravljajo pri vas tudi prakso?

Lahko. Zdaj bo morda malo več časa za izobraževanje mladih. Prej smo jim namenili ponedeljke, ko smo imeli zaprto. Moti me, ker se toliko mladih odloči za ta poklic, pa v njih ni tiste želje in strasti do poklica. Že takoj bi radi veliko zaslužili, kar je misija nemogoče. Do uspeha vodijo stopničke. Vsi bi tudi radi že v prvem letniku barvali in strigli. Pri nas to ni mogoče. Ko dijaka spoznaš, vidiš potencial, si boš vzel čas zanj, ga vozil na seminarje. Vztrajni so pri nas vedno ostali in se tudi zaposlili. Jaz želim, da ne opravljajo prakse le v terminu, kot je določeno v šoli. Naj pridejo tudi ob sobotah, ob počitnicah in s tem pokažejo, koliko jim je do poklica. Če ti že zdaj ni, ti ne bo nikoli. Takšnih ljudi pa si jaz v salonu ne želim. Ob sebi želim kreativne, delovne in zagnane ljudi. Zagovarjam, da bi moralo šolanje trajati štiri leta, da bi imeli frizerji več splošne razgledanosti. Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi šla na gimnazijo in potem vzporedno delala še frizersko šolo. V praksi potrebuješ veliko znanja psihologije, jezikov, kemije. Moraš se znati pogovarjati s strankami. Pri nas se trudimo imeti nek nivo strank in z njimi se ne moraš pogovarjati le o vremenu. Če nisi vsaj malo splošno razgledan, je težko.

Kaj bi svetovala mladim?

Naj si izberejo salone, kjer imajo možnost razvoja. Zelo veliko je odvisno od tega, v kakšen salon pridejo. Tudi morda nekdo, ki je povprečen in ga boš ti malo potisnil naprej, lahko kasneje zraste. Lahko pa nekoga povsem zatreš. Veliko je odvisno tudi od podpore staršev. Naj sledijo svojim sanjam, dejansko pa morajo biti delovni, pripravljeni vlagati vase, svoje znanje, svoje delo. Naj bodo vztrajni in lepo počasi napredujejo. Le tako se pride do nekega uspeha. Nikomur ni uspelo čez noč. Sploh na začetku je veliko garanja in odrekanja, ampak če to delaš s srcem in ljubeznijo do poklica, ti je uspeh zagotovljen.

Nastopila si tudi na Medulli ob 10-letnici revije Frizer.

To mi je bil eden lepših projektov v Sloveniji. Bilo je čudovito, da si s svojimi frizerskimi kolegi, da lahko skupaj nekaj ustvarjaš. Se podružiš, deliš znanje. Rada se ga spominjam.

Takrat so bile tvoje frizure cele skulpture.

Pri avantgardi mi je všeč, da je ne glede na veličino in obliko vseeno v ospredju las. Včasih gledam kolekcije, ki so sicer zelo umetniške, zanimive, vendar so se lasje kar izgubili. Takrat sem želela pokazati res bogati frizuri. Seveda pa zahteva to veliko znanja tudi na področju drugih materialov. Takrat mi je pomagal prijatelj, ki je zelo kreativen in je med drugim tudi modni oblikovalec. Osnovo je naredil iz purpene, na katero sem kasneje dodala lase. Bilo je vrhunsko. S temi izvedbami mi je že nekajkrat pomagal. Rada sem obkrožena s kreativnimi ljudi, ker je potem vse lažje.

Na kateri frizerski dosežek si najbolj ponosna?

Na frizerskem področju vsekakor izstopa International Visionary Award. Je bila želja, že odkar so začeli s tem natečajem. Jih je pa več drobnih, manjših, ki so bili skozi leta.

Kaj naredi dobrega frizerja?

Nekaj je prirojeno in potem moraš delati na temu. Pomembne so tudi delovne navade. To je osnova. To je tako kot pri športnikih. Saj so talenti, ampak če talent ne bo delal, ne bo nič. Nikoli se ne smeš zadovoljiti s svojim znanjem. Vedno te mora nekaj gnati naprej.

Že prej si omenila, da si perfekcionistka. Najbrž je tudi to pomembno.

Ja. Zelo. Pri svojem delu in tudi če vodiš salon, brez tega ne gre.

Je kakšen frizer, ki ti je vzgled?

Jih je več. Seveda Mare, ki mi je odprl res veliko vrat. Prav tako en in edini Vidal Sassooon, tudi Angelo Seminara.

Pred leti si za revijo Frizer pripravila prispevek o svojem obisku na Sassoon Academy. Že prej si omenila, da si bila tudi na Toni & Guy. Kako pogosto obiskuješ akademije? Katere vse si obiskala?

Začela sem na Toni & Guy. Čez nekaj let sem začela spremljati še Sassoona in zdi se mi, da je bila to dobra kombinacija. Toni & Guy z svojo mehkobo. Sassoon pa s svojo preciznostjo, ostrimi linijami, geometrijo. Oba sem nekako združila. Še vedno obožujem Toni & Guy in imam rada mehke linije, ampak vidim, da me bolj privlači stil Sassoona. Vedno rada obiščem Salon International, kjer pogledam čudovite šove Toni & Guy. Tudi za avantgardo so zelo kreativni. Kar se pa same akademije tiče, se zdaj bolj držim Sassoona in njihovo akademijo obiščem vsako leto. Letos imam rezerviran termin za december, vendar bo očitno prestavljen na naslednje leto, ko se zadeve umirijo. Akademijo obiskujem, ker nočem, da bi kdaj padla v rutino. V okviru enega od obiskov sem spoznala 80-letno frizersko iz Nemčije, ki mi je bila zelo všeč in tako nekako vidim tudi sebe. Imajo družinski salon in gospa še vedno skrbi za svoje stranke in se redno izobražuje. Ko sem jo spoznala, sem si rekla, no nekako tako bi si želela zase.

Te je kdaj zamikalo, da bi delala v tujini? Morda le za določeno obdobje?

Ves čas me mika. Še vedno me vleče v London, Ljubljano ... Nikoli ne veš, kaj in kdaj se ti določene stvari odprejo.

Smo pred tem, da že v drugo zaprejo salone zaradi koronavirusa. Kako je spomladansko zaprtje vplivalo nate? Kaj si počela ta čas?

Prvi teden, dva smo bili vsi malo izgubljeni. Od jutra do večera sem bila na telefonu in iskala informacije, kaj in kako naprej, kako bo s plačami za zaposlene zaradi izpada prometa. Ko smo izvedeli, da bodo lahko delavci na čakanju, sem se umirila. Prvič v življenju sem imela možnost, da sem toliko z družino in nisem imela slabe vesti, saj stoji ves svet. V tem ni nič slabega. Bomo že preživeli, le da ekipa zdrži skupaj. Zadnji teden pred ponovnim odprtjem je bil ponovno stresen, ker smo morali prenaročiti vse stranke. Vsi smo potrebovali nekaj časa, da smo se spet uvedli, saj je bilo zaradi vseh preventivnih ukrepov vse na glavo. Vidiš, da so zaposleni v strahu in ti kot delodajalec moraš biti pred njimi in strankami močan. Prilagodili smo naš delovni čas in zdaj smo utečeni. Če bi tako ostalo, takoj podpišem. Če se bo situacija ponovila, že vemo, kaj nas čaka in kako reagirati. Nismo več v takšni negotovosti. Marca mi je bilo najhuje v petek pred zaprtjem. Slabšega dneva v službi še nisem imela. Padal je dež in imeli smo polne urnike in vseh sedem nas je delalo. Ves čas je zvonil telefon, ker so stranke odpovedovale termine. Od približno 40 naročenih strank smo jih na koncu imeli le pet. V ljudeh je bila panika in sami smo se odločili, da zapremo, še preden je bila uradna odločba o zaprtju. Ko smo klicali stranke, so nekatere želele vseeno priti, zato smo v soboto še na polno delali. Iz te izkušnje sem marsikaj potegnila. Ni prinesla le slabo, ampak tudi veliko dobrih stvari. Vsi smo začeli malo drugače gledati na vse. Res cenim, da sem imela takrat možnost biti toliko časa z družino. Delati na tak način kot delamo zdaj, je pravljica. Naredimo pa enako. Vse je malo razpotegnjeno in manj stresno. Imaš čas za stranko.

Recimo, da že zdaj najdejo čudežno cepivo in bi se lahko vrnili na stare tirnice. Bi obdržala isti sistem dela, kot ga imaš trenutno?

Kaj dosti ne bi spreminjala. Mogoče malenkosti. Mi je zelo všeč način dela, ki ga imamo trenutno. Na začetku stranke niso bile navajene, da je salon tako prazen, zdaj pa pravijo, da jim je sproščujoče, da ni takšnega vrveža. Prej sem si vedno želela imeti velik salon, kjer so umivalniki ločeni, da imaš lahko tam sprostitveno glasbo, je med stoli več prostora in se zato stranka počuti bolj zasebno. Saj smo se že prej trudili, ampak zaradi pomanjkanja prostora ni bilo butične izkušnje. Zdaj stranke dobijo tudi to. Meni to zelo ustreza in prav tako strankam. Vedno pravim, če hočeš najti pluse, jih boš našel, in enako je z minusi. Od tebe je odvisno, kaj želiš videti. Opažam, da se je v tej situaciji pokazala prava stran osebnosti. Eni so te presenetili, drugi razočarali.

Imaš sina. Ga kaj zanima frizerstvo?

Ne. Med korono je rekel, da bi bil morda on tudi frizer, ampak ne v smislu, da bi strigel, ampak da bi vodil salon. Samo frizerstvo ga ne zanima. Je zagret športnik. Glede poklica še ne ve, kaj bi bil. Obiskuje gimnazijo.

Kako najraje preživljaš prosti čas?

Cela družina se zelo rada ukvarja s športom. Kolesarimo, radi se odmaknemo v našo Kranjsko Goro, kjer imamo stanovanje. Družina mi res veliko pomeni. Moj partner, zdaj mož, je z mano že od mojega 16. leta. V vsem me zelo podpira. Zdaj zaradi omejitev delam manj in se moram odmakniti iz salona. Prej sem bila po cele dneve v službi. Tudi ko je bil sin še majhen. Tega mi ni nikoli očital, saj je vedel, da v svojem delu tako uživam. Prav tako me ni nikoli omejeval. V vsem me je spodbujal. Vedno pravim, da je on del vsakega mojega uspeha. Če zadaj nimaš takšnega partnerja ali podpore, ne gre. Pri tem moram izpostaviti tudi svojo ekipo. Sem timski človek in z ekipo lahko vse veliko lažje dosežeš kot pa sam. Punce so enako zaslužne za uspeh.

Spomnim se objave na družbenih omrežjih, ko si se odpravljala na dopust. Na sliki je bil kup knjig. Rada bereš?

Zelo rada berem. Bolj lahke romane za sprostitev, tudi strokovne frizerske. Berem pa dejansko le na dopustih. Zdaj bi mi morda zneslo, ampak pri meni je težava, ker me knjiga posrka vase in potem ne uspem nič narediti. Zato takrat, ko nisem res prosta, niti ne berem. Za na dopust si nesem kovček knjig. Sploh če gremo za dva tedna. Mi jih je že tudi kdaj zmanjkalo.

Kakšni so tvoji načrti za naprej?

Rada bi nadaljevala po teh poteh, kot gremo sedaj. Trenutno upam le, da korona ne bo imela premočnega vpliva in pustila prehudih posledic. Obdržati ekipo, imeti ob sebi prijetne, kreativne in pridne ljudi je neprecenljivo. Ustvarjati kolekcije, ker me to hrani in nagrajuje. Tudi za celo ekipo znotraj salona je fino, da greš malo izven okvirjev. Planov in načrtov je še veliko, ampak sedaj naj mine ta vihar.

Tekst: Nina Nagode
Foto: Alex Barron-Hough, Mimi Antolovič, Klemen Razinger in osebni arhiv