Luka Nebec

»So gospodje in gospodiči, ampak vsi morajo biti dobro postriženi.«

Luka je brivec, ki si je znanje nabiral pri mojstru stare šole. Spoštuje tradicijo in všeč mu je, da imajo stvari dušo, zato ne čudi odločitev, da je lani prevzel legendarno brivnico v Postojni. Pred kratkim nas je presenetil s starim kombijem, ki ga je preuredil v lično potujočo brivnico, v prostem času pa rad sede za volan Bolhe, še enega legendarnega vozila. Ljubezen do avtomobilov ga je najprej vodila na strojno šolo, a je hitro ugotovil, da to ni zanj. Ko se je odločil za frizerstvo, si je rekel, da bo najboljši. Rad gre čez meje. Tudi s svojim videzom.

Začniva na začetku. Kako je potekala tvoja frizerska pot? Če so moje informacije pravilne, si začel kot strojnik.

Res je, najprej sem se vpisal na srednjo šolo za strojništvo, kjer sem končal prvi letnik. Ugotovil sem, da to ni tisto pravo in se v drugi letnik vpisal na frizerski šoli. Na strojni smo bili sami fantje, na frizerski pa sem imel le dva sošolca. Ker je bilo okoli mene toliko punc, sem imel tudi malo težav v šoli, a sem se potem v tem poklicu super našel. Ko sem se vpisal, nisem vedel, kaj pomeni biti frizer. Poznal sem Matjaža Okorna in se mi je zdel velik frajer. Hitro sem videl, da ni vse tako lepo, se mi zdi pa super, da sem imel okoli sebe Matjaža Okorna in Tomaža Turka, saj sta mi dala veliko navdiha.

Sta bila ona dva kriva za prepis na frizersko šolo?

Ne, takrat ju še nisem poznal. Spustil sem se v nekaj neznanega, potem sem videl, da mi gre dobro, hvalili so me. Vedno sem si želel nekaj več. Se spomnim, da sem sam sebi rekel, če boš frizer, boš najboljši. Matjaž Okorn mi je svetoval, naj pokličem Miča, in to je bila takrat super odločitev, ker mi je dal dobra izhodišča, saj ima veliko frizerskih salonov. Veliko je odvisno od tega, kje si nabiraš izkušnje. Vsem svetujem, naj na začetku delajo v res močnem salonu, kjer dobijo zagon, da vidijo, kaj je profesionalizem in kako delati s strankami.

Kako, da si se kasneje raje odločil za delo v brivnici?

Imel sem nekaj reklamacij, za katere še danes menim, da so bile neutemeljene. Če ženska pride na barvanje in reče le, da bi bila rada rjava, ne želi pa pokazati, kakšen odtenek si želi, ne more kasneje reči, da ta ni pravi. Na koncu je bilo vse narobe in dobil sem občutek, da le plačati noče. Tudi sicer mi je šlo moško striženje bolje od rok. Prvi brivski nastop sem si ogledal v Ameriki in gospodič, ki je delal na odru clean shave, me je povsem navdušil. Tudi sam sem si želel to preizkusiti. Imel sem veliko prijateljev, ki so hodili k meni na brezplačno britje, da sem lahko vadil. Tako je bilo nekje od avgusta 2014 do junija naslednje leto, ko smo odpirali brivnico Ljubljanski brivec.

Kako je prišlo do brivnice v Postojni?

Med korono sem dal odpoved. Imel sem željo odpreti svojo brivnico in bil že v finalnem dogovarjanju, ampak je zaradi epidemije vse skupaj padlo v vodo. Brivnico v Postojni sem poznal že od prej, ko je v njej delal še Janko Ozbič. Občina Postojna je z razpisom iskala najemnika in sem se prijavil. Pri vsem skupaj mi je zelo pomagala ekipa Zavoda znanje iz Postojne. Sploh pri začetnem preskoku. V Postojni je tudi inkubator za mlade podjetnike, kjer so uspešni poslovneži z različnih področij, ki mi lahko pomagajo, svetujejo. Sedež mojega podjetja je zdaj v Postojni in načrtujemo tudi distribucijo izdelkov. Ja, je bila nekakšna usoda, da mi je prišla na pot Postojna.

Zdaj si že dobro leto v Postojni? Kako si se ustalil?

Vrhunsko je. Poleg mene sta v ekipi še Luka in Urban. Sam sem v Postojni približno polovico časa, drugo polovico pa namenjam razvijanju akademije. Kdaj jo bomo odprli, še ne vem, saj bi rad, da je akademija res vrhunska.

Koliko si imel svobode pri urejanju, glede na to, da je stavba pod spomeniškim varstvom?

Veliko stvari bi se dalo spremeniti, dodelati, po drugi strani pa je to prostor, ki ima danes 98-letno tradicijo in treba je spoštovati, kako so nekoč delali. Če so imeli drugače umivalnike, ni s tem nič narobe. Ko sem si prišel prvič ogledat brivnico, sem si rekel, zdaj se pa odloči, ali ti bo to uredu za delo ali ne. Če ti ne bo, je bolje, da takoj zaključiš. Odločil sem se, da sprejmem izziv, ker je prostor res poseben. Od takrat naprej me nič ne moti.

Poleg brivnice je tudi družabni prostor z muzejem. Kako je imeti v ponudbi tudi ta del?

To je spet ena nora zgodba, ker mene ne zanima brivnica kot frizerski salon, ampak njena zgodba. Ameriški sistem je, da z brivcem vzpostaviš določen odnos, hodiš v isto brivnico, kamor se lahko prideš pogovorit, če imaš določeno težavo, ali pa se prideš tja le usest, ko imaš čas. Da ne prideš le na določeno storitev, plačaš in greš. Želim si, da je nekaj več. Odlično izhodišče je, da je tu še muzej, kjer je predstavljena celotna zgodovina brivnice. Če nekdo pride, ga pospremiš zadaj, kjer si lahko vse pregleda in prebere. Med drugim najde tudi podatek, kakšno težo zdrži en človeški las. Tako mi muzejski del veliko pomaga.

Kakšno težo potem zdrži en človeški las?

En pramen naj bi zdržal do 100 gramov obremenitve. Glede na število las so ocenili, da bi lahko človeški skalp nosil težo dveh slonov.

So se že navadili, da se pridejo samo malo usest in poklepetat?

Zaenkrat tega še ne spodbujamo, ker se nam je lani poleti zgodilo, da je želelo hkrati več ljudi vstopiti, ampak zaradi omejitev niso smeli. Smo zelo veseli obiskovalcev, jih pa zaenkrat javno še ne vabimo, ker še ne vemo, kaj bo prinesla jesen. Ko se to obdobje zaključi, bomo imeli tudi dodatno ponudbo, da se bodo res lahko prišli le malo sprostiti, uživati, se pogovarjati. Po drugi strani pa potrebuje Slovenja še malo časa, da se navadi na takšen pristop.

Praviš, da predstavlja pogovor pomemben del obiska brivnice. Je tudi to nekaj, česar se brivec lahko priuči?

Definitivno se lahko priučiš. Če ne drugega, si lahko zelo dober poslušalec in imaš tak tip strank, ki le govorijo ali pa si skupaj z njim tiho. Imam že kar nekaj kilometrine in z nekaterimi imam že zelo dobre odnose. Ravno pred kratkim mi je stranka rekla, da se ji ne da pogovarjati, ko pride. Tudi to rad slišim, saj smo si različni.

Kateri predmet te v postojnski brivnici najbolj navdušuje?

Vsekakor bi izpostavil brivske stole, ker so iz leta 1936. Pripeljali so jih iz Parme, zraven je prišla ekipa, da jih je sestavila, zanje so morali vzeti kredit. Zanimivi so različni čopiči, britve, star bojler, ki je zelo atraktiven. Imamo tudi električni pralni stroj iz šestdesetih let. Vsekakor pa je zanimiv tudi gospod Janko Ozbič, 96-letni brivec, ki še vedno pride in kaj pokomentira.

Kdo so tvoje stranke?

Razpon je zelo širok in se je zaradi Postojne še razširil. Večinoma so poslovneži. Prihajajo tudi študenti in osnovnošolci. Pri nas je le moško striženje in ni posebne cene za otroke. So gospodje in gospodiči, ampak vsi morajo biti dobro postriženi. Meni kot otroku ni bilo všeč, da sem pri frizerki povedal svoje želje, a sem kljub temu prišel domov postrižen kot vedno, zato sem se odločil, da bom to popravil. V Postojni je torej enotna cena striženja za otroke in odrasle. To je trenutno 20 eur. Mi je všeč, da si vzameš čas in je gospodič postrižen kot je treba. Nasmehi na koncu veliko povedo.

Sedijo na konjičku?

Odvisno. Pridejo tudi petletniki, ki si želijo biti na velikem stolu.

Imel si mentorja iz Srbije.

Veljo Ružič je legenda in brivski mojster, ki mi je veliko dal. V Ameriki sem se nekaj stvari narobe naučil in povedal mi je, kaj še lahko popravim, kaj bom imel težavo popravit, ker sem narobe stal. Brivstvo je tradicionalen poklic in obstaja razlog, zakaj greš stranki vedno iz desne proti levi in ne obratno. Lahko greš z leve, saj ni s tem na nek način nič narobe, ampak ne delaš tako, kot so to počeli nekoč. Takrat so bili vsi desničarji. Stali so na strankini desni strani in jo med britjem počasi obračali. Brivec se ne premika. On je gentleman. Stoji poleg in ni ukrivljen med delom. Če se brivec premika okoli stranke, bo po vsej verjetnosti ves ukrivljen, da pride do določenih delov. Če dela na eni strani, lahko vse opravi zelo elegantno. Za vse te detajle sem zelo hvaležen Velju.

Si desničar?

Sicer sem levičar, ampak kar se brivstva tiče, delam vse z desno roko. Veljo je šel čez staro šolo, kako se pravilno drži čopič, kako dolgo se dela peno. Medtem, ko mažeš peno, naj bi pokadil eno cigareto.

Kadiš?

Ne, ampak takrat sem. (Smeh.) Super bi bilo, če bi lahko imeli v stolu gostje še pepelnik, ampak ko razmišljaš malo širše, le ne bi bilo dobro, ker bi potem vse smrdelo. Bi bil pa zelo nostalgičen moment.

Imaš svojevrsten stil. Nosiš klobuke in obleke.

Klobuke sem si vedno želel nositi. Oče mi je vedno govoril, da bom zaradi njih plešast. V eni fazi mi je bilo vseeno in sem jih začel nositi, ker so mi všeč.

Tvoje obleke so zelo drugačne. Najbrž so narejene po meri.

Zdaj mi vse obleke naredi Sanija Reja, ki je naša vrhunska oblikovalka in razume moj stil. Neprijetno je, če imaš v trgovini kupljeno obleko, ki ni črna, ampak na nek način posebna, in potem prideš nekam, kjer je še nekdo v enaki obleki. Odločil sem se za obleke, narejene po meri. Zdaj imam eno v roza barvi in ko sem videl blago, sem si takoj rekel, to je to. Všeč mi je, da grem čez neke meje.

Tvoja strast so tudi avtomobili. Kako si prišel do legendarne Bolhe?

Ko sem bil majhen, jo je imela moja mami in zato sem si jo vedno želel. Prvo sem si kupil pred petimi leti. Imel sem jo dve leti, a se nisem veliko vozil z njo. Ko sem kupil Chevroleja, sem jo prodal, a sem imel potem slabo vest, ker zanjo niti nisem dobil veliko. Čez čas sem izvedel, da ima nekdo Bolho, ki je bila leta 2000 obnovljena, pobarvana, zavita v folijo in spravljena na podest v delavnici. Šel sem jo pogledat in kmalu je bila moja. Zdaj se vozim z njo po Ljubljani in super dela. Narejena je bila leta 1993, kar je moj letnik, in to ji da še posebno težo.

Pred kratkim si javnosti predstavil kombi, ki si ga predelal v potujočo brivnico. Od kje ideja?

Matjaž in Mitja sta mizarja, ki sta zame veleuma mizarstva in vse izdelujeta iz masivnega lesa. Matjaž mi je že pred leti predlagal, da bi naredili brivnico v starem avtodomu, ampak očitno še ni bil pravi čas. Med korono sem začutil, da je čas za realizacijo ideje.

Si imel že od začetka v mislih ta model kombija?

Najprej sva nameravala kupiti starega Mercedesa. Ko sem vstopil vanj, razširil roke in se dotaknil sten, sem vedel, da bo prostor premajhen. Iskali smo naprej in Matjaž je našel Chevroleja, ki ga imam zdaj. Najprej nisem bil prepričam, saj sem mislil, da bo predrag. Vseeno sem poklical lastnika in cena je bila sprejemljiva. Ta avto ima določeno vrednost. Je letnik 1971 in ima dušo, kar mi je zelo pomembno. Večkrat sem že omenil, da stvari ne delamo z denarjem, ampak s srcem.

Prenova kombija je bil najbrž velik zalogaj. Kako dolgo je trajala?

Dobri dve leti. Za to sem delal 15 let. Morda bi kdo rekel, da je to prevelika investicija, jaz sem videl potencial in še vedno ga vidim. Je nekaj novega. Predelali smo ga, da se streha dvigne za 40 cm in je stojna višina. V njem je vsa oprema, ki jo potrebuje brivnica. Imam tudi toplo in hladno vodo. V njem bom snemal zgodbe z znanimi Slovenci. Eno smo že posneli z Martinom Golobom, ki je tudi blagoslovil kombi. Zdaj bomo še malo spremenili koncept in jeseni začeli s pogovori. Brivnico bi rad približal širši javnosti. Rad bi ločil, da gre moški v brivnico, ženska pa k frizerju. Verjamem, da si bodo moški po ogledu pogovorov želeli priti.

Zdaj bo Shavy, kot si poimenoval svojo potujočo brivnico, zaseden s snemanji. Bodo lahko vanj vstopili navadni smrtniki?

V prihodnje bomo organizirali dogodke na različnih lokacijah, kamor bodo lahko prišli vsi. Radi bi strigli tudi otroke in približali brivnice tudi njim. Najprej bi rad naredil prepoznavnost. Zaenkrat bomo snemali oddaje in bomo malo manj dostopni, potem pa vse več.

Se je oglasila kakšna televizija?

Ne, ampak tudi sam nisem naredil nič v tej smeri, saj bi se rad javljal preko svojih kanalov. Kasneje bi rad naredil pogovore tudi z običajnimi ljudmi, ne le slavnimi. Če je nekdo mojster svojega poklica, ki se ga premalo spoštuje, bi rad s tem doprinesel k dvigu ugleda.

Imaš s kombijem načrte tudi za tujino?

So me že klicali in načrtujem tudi to. Pred kratkim sem postrigel ekipo Hajduka in najverjetneje bom šel do Splita, da jih spet postrižem, jim predstavim kombi.

Urejal si tudi lokalne gasilce.

Med gašenjem požara na Krasu sem jim želel s tem malo dvigniti moralo. Ker imam brivnico v Postojni, sem uredil postojnske gasilce. Fino se mi zdi, da pomagaš nekomu s takimi gestami, ki te nič ne stanejo, oziroma me toliko, da tisti čas nisem v brivnici. Gasilci so carji in enkrat smo jih že strigli. To te napolni s posebno energijo.

Omenil si, da boste imeli distribucijo. Za katero blagovno znamko?

Hairbond iz Anglije. Nimam težav z geli za srednji rang. Iščem nekaj zelo premium, ker imam stranke, ki si tega želijo. Ne gledajo na ceno, ampak zelo cenijo svoj čas. Potrebujem vrhunske izdelke, ki jih uporabljajo nogometaši v premier ligi. Oni potrebujejo frizure, ki jim zdržijo cele tekme, v dežju in snegu.

Kaj najpogosteje svetuješ strankam oziroma bi želel, da bolj upoštevajo?

Bolj morajo upoštevati, da brada iz bradača hitro naredi berača. Brada mora biti urejena, pravilno pristrižena. Zavedati se morajo, da se dela brada glede na obliko obraza. Če prinese sliko nekoga, ki ima podolgovat obraz, on pa okroglega, želen videz na njem ne bo videti dobro. To so osnove.

Kako pogosto naj bi moški obiskovali brivnice, če želijo biti urejeni?

Na britje naj bi hodil enkrat tedensko, lahko pa tudi vsak dan. K nam pridejo od enkrat tedensko do enkrat mesečno. Odvisno je, če so pripravljeni doma še sami kaj narediti. Če se sami malo pobrijejo po vratu, takoj pridobijo nekaj dni. Dobro je, da sledijo liniji, ki smo jo mi naredili.

Kako dolgo že nosiš brado oz. kdaj si se nazadnje odločil za clean shave?

Brado nosim sedaj že kakšnih deset let, vendar različne dolžine.

Nekoč ni bilo žensk, ki bi brile. Danes to ni več ovira.

Zdaj jih je vedno več. Tudi tu počasi prihaja do sprememb. Zdaj se je že pokazalo, da ne gre več za trend, ampak bodo brivnice ostale. Brivnice so se vrnile, ker so frizerji imeli moško striženje za neko storitev, ki je bila narejena mimogrede, med ženskim barvanjem. Moški bi tudi radi nekaj več.

V frizerstvu velja za prestolnico mode London, kaj pa v brivstvu?

Glede modernega barberinga je London, kar se pa klasike tiče, je v ospredju Turčija, Egipt in celoten arabski svet, kjer imajo brivnice dolgo tradicijo in jih je treba zelo spoštovati. Glede samega britja se mi težko primerjamo z njimi, če je nekdo že kot otrok začel preživljati čas v brivnici in tam pomagati. Pri njih je v brivnicah vedno živahno. So tudi cenovno dostopnejše in se pozna, da so zato vsi bolj urejeni.

Kakšni so trenutni trendi?

Ravno sem se vrnil iz Milana in nas še niso čisto sprejeli z bradami. Še vedno je v ospredju clean shave. Nekdo, ki ima brado, ker mu ta pomaga pri izboljšavi obraza, jo bo pač nosil. Glede trendov pri frizurah je bil pred tremi leti, ko sem bil v Londonu, zame šok, da so bili moški postriženi na crope in so nosili frufru naprej. Tu smo tudi koga tako postrigli, a smo potem drugače oblikoval frizuro, da se ni videlo, da ima frufru. Zdaj je postala ta frizura tu nekaj običajnega in jo nosi veliko mladih fantov. Naslednji korak je mullet, kjer so zadaj daljši lasje. Ta trend se je pri nas hitro prijel. Pri vsem skupaj veliko pomaga Instagram.

Kaj bi svetoval mladim brivcem?

Zagotovo potrebujejo dobrega mentorja. Danes si lahko v brivstvu za svoj krog strank tako rekoč takoj najboljši. Pomembno je, da se izobražuješ in delaš v ekipi, zaradi katere se izboljšuješ. Na začetku potrebuješ to. Biti zaprt sam v svoji garaži je sicer super, a mislim, da je fino, če dosežeš v življenju nekaj več.

Omenil si, da pripravljaš akademijo in distribucijo izdelkov. Je brivnica v Ljubljani še del tvojih načrtov za prihodnost?

Želim si tudi brivnice v Ljubljani. Glede lokacije se že dogovarjamo in najbrž bo nekje v centru mesta. Začel sem v centru in to je nekako moj prostor. Zdaj jih je v centru že veliko in to je super. Pa naj bo še ena. (Smeh.)

Tekst: Nina Nagode
Foto: Nejc Puš, Valter Leban