Romana Marolt

"Pri zadnji generaciji je razlika očitna."

Romana je na Srednji frizerski šoli Ljubljana učiteljica praktičnega pouka in organizatorka izobraževanja odraslih. Dokler se ji ni ponudila priložnost za učenje na šoli, o njej ni razmišljala. Prepričana je bila, da bo delala v frizerskem salonu. Je velika zagovornica dijakov in se jim postavlja v bran proti kritiki, da po zaključku šolanja nič ne znajo. Prizadeva si za dvig ugleda frizerstva v družbi, k temu bo po njenem mnenju v veliki meri prispeval tudi program 3 + 2. Poleg dela na šoli je aktivna na mnogih področjih. Med drugim se je specializirala za ličenje in kot zunanja sodelavka sodeluje s Televizijo Slovenija. V sodelovanju z Narodno galerijo se je poskusila v vlogi kustosinje za en dan. Zaključuje magistrski študij politologije in ker sva se srečali ravno v predvolilnem času, ne izključuje niti ideje, da jo nekega dne pot zanese tudi v politiko.

Kako je potekala vaša pot do mesta učiteljice praktičnega pouka na srednji frizerski šoli v Ljubljani?

V hiši, v kateri sem živela, smo imeli frizerski salon. Moja mama je bila frizerka in kot dojenčka me je v salonu dala v košaro za brisače. Tako sem bila že od plenic naprej v frizerstvu. Očitno mi je bilo to usojeno. Zame je bil to vedno zelo lep in kreativen poklic. Morda, ker sem zrasla z njim in mi je bilo povsem naravno, da se odločim za frizersko pot. Sem imela pa v zadnjem hipu idejo, da bi šla v zdravstvo. Še danes me mika delo na urgenci. Če ne bi bila v frizerstvu, bi bila gotovo urgentna zdravnica. Stresne situacije me ne vržejo iz tira in rada imam adrenalin. V osnovni šoli sem bila odličnjakinja in vsi so me prepričevali, da me je škoda za frizersko. Čutila sem, da si to želim in sem vztrajala. Po končani srednji šoli mi je Franci Hvala, ki je bil moj učitelj, priporočil, da grem na TV Slovenija, kjer je bilo odprto delovno mesto za pripravnika v maskerskem ateljeju. Tam sem opravila šestmesečno pripravništvo in začela tudi z ličenjem. Od takrat naprej sem zunanja pogodbena sodelavka TV Slovenija na večjih projektih. Franci Hvala me je tudi priporočil, da sem delala prakso v studiu Narta, ki je bila zame fenomenalna izkušnja. Videla sem, kaj vse še frizerstvo lahko da in predvsem, da to ni le klasično frizersko delo. Sledilo je delo v maminem salonu. Po nekaj letih se je ponovno oglasil Franci Hvala, da je na šoli prosto delovno mesto in me zelo vidi v šoli. Jaz sem to res zelo začutila, ker kolikor imam rada frizerstvo, se v salonu nekako nisem našla. Od prvega dne dela na šoli sem se zaljubila v delo z otroki in tu sem že 30 let. Seveda sem naredila pedagoško andragoško izobrazbo in strokovni izpit za poučevanje. Moja želja je bila tudi, da naredim še maturo. Poleg tega sem izredno doštudirala politologijo, analitsko teoretsko smer. Priznam, da sem se vpisala, ker je bilo trženje, ki je bilo moja prva želja, že zasedeno, a kmalu sem ugotovila, da mi je politologija zelo všeč. Ostala sem in zdaj končujem magisterij. Zanima me ustroj družbe, politika, fascinantno mi je, kako delujemo kot družba, kot posamezniki. Delo z dijaki in razvoj frizerske stroke sta mi še vedno zelo pri srcu. Priznam, da so kdaj obdobja krize, ko si rečem, dovolj je. V družbi je frizerstvo premalo cenjeno, ampak res verjamem, da si ti otroci zaslužijo dobro strokovno izobrazbo in to mi je bilo vedno v veselje, da lahko k temu kaj prispevam. Ko sem prišla na šolo, sem bila stara 21 let. Spomnim se dogodka, ko sem prvi dan prišla v zbornico in me je takratni knjižničar nagnal ven, češ da dijaki se smejo sami hoditi po zbornici. (smeh) Res sem bila mlada. Iskreno niti nisem vedela, v kaj se spuščam. Se mi zdi, da se je ta ideja, kako biti dober učitelj, oblikovala skozi leta, kot pri vsakem. Vedno se učiš skozi izkušnje. Potem je le vprašanje, koliko se sam želiš učiti.

Učite tudi odrasle. Najbrž se delo z njimi in dijaki precej razlikuje.

V najstniških letih potrebujejo dijaki veliko motivacije in posebnega razumevanje. Z odraslimi je drugače. En segment je takšnih, ki so zelo motivirani, fakultetno izobraženi in si želijo opravljati ta poklic, ker so si želeli, a jim starši niso dovolili, ali si želijo novih izzivov. So pa tudi takšni, ki imajo slabe izkušnje s šolanjem in so pustili šolo. Med njimi so tudi naši nekdanji dijaki. Njim je treba pomagati brisati negativne izkušnje iz časa šolanja, jih spodbujati in verjeti vanje, da to zmorejo. Potrebni so zelo različni pristopi. Eni odrasli so zelo motivirali in veliko pričakujejo. Do drugih pa je treba imeti veliko razumevanja in potrpežljivosti.

V teh 30-ih letih ste delali z različnimi generacijami in vsaka se najbrž razlikuje.

Te presenetijo vsakič, ko misliš, da si videl že vse. Z leti jemljem to vse bolj odgovorno. Priznam, da imam kakšen dan malo manj tolerance do neumnosti, hkrati pa tudi več potrpežljivosti, ko vidim iz neke širše perspektive, da so te najstniške muhe res samo le eno obdobje. Nič ni tako tragično, kot včasih mislimo. Ko si najstnik, si upornik in prav je tako. Pri zadnji koronski generaciji je razlika očitna.

Kakšna je ta razlika?

Zaradi izolacije se jim pozna občutek svobode, najstništva. Da greš s prijatelji ven. Opažam tudi, da povsem odpovejo vsakič, ko pride do negativne ocene ali ne gre vse po njihovih načrtih. Kot da jih starši ne opolnomočijo, da kdaj dobiš tudi cvek. Tudi to se zgodi, a to še ne pomeni, da je konec sveta. Vse se da rešiti ali še bolje, otroka spodbuditi, da kakšno situacijo reši tudi sam. Nekateri starši so malo preveč zaščitniški, na drugi strani bi si pa od nekaterih staršev želeli malo več sodelovanja.

Bi morda kaj svetovali staršem glede vzgoje?

O tem zadnje čase veliko razmišljam. Sama sicer nimam otrok, ampak se mi zdi pomembno, da jim daš občutek, da so pomembni in dobrodošli. To se mi zdi tudi naloga učitelja. Če ima otrok že od začetka občutek, da je viden in da je uredu takšen, kot je, je to največja dota. Otroku moraš dati občutek, da ga podpiraš, da je sprejet in tudi, da mora kdaj kaj narediti tudi sam. Da se zna postaviti sam zase in je samostojen.

Kako je sicer potekal pouk med pandemijo?

Otrokom smo naročili, da so odnesli domov pripomočke za frizerstvo. Klasičen pouk je potekal prek spleta. Dijaki so platformo Microsoft Teams, ki smo jo pri tem uporabljali, že poznali. Nekaj dni pred zaprtjem pa so imeli dijaki in tudi učitelji hitro usposabljanje, kako ga uporabljati. Na tem mestu moram pohvaliti, da imamo res dobro opremljeno šolo. Ves čas delamo na tem, da imamo čim več opreme za strokovno delo kot tudi didaktične pripomočke. Vsi naši dijaki, teh je 450, imajo računalnik. Tisti, ki ga niso imeli, so na začetku epidemije v šoli dobili računalnik ali tablico. Nekaj se jih potem ni znašlo, ampak smo delali tudi s posamezniki. Praktični pouk smo malo kombinirali, da so na primer na spletu pogledali kakšen video tutorial in potem opisali postopke v delovni zvezek. Kar se pa veščin tiče, so delali na lutkah, slikali izdelek in ga poslali učiteljem. Ko so bile omejitve malo bolj sproščene, so tisti, za katere smo ocenili, da zmorejo sami, doma postrigli starše in nam poslali slike izdelkov. Kar je šlo, je šlo. Z odraslimi smo delali tako, da so imeli v tem času teoretične predmete, takoj ko je bilo to možno pa le prakso. Tudi z dijaki smo potem maksimalno izpeljali praktični pouk. Učitelji smo posneli ogromno materiala z razlago, da so lahko doma delali na lutkah. Seveda ni bilo idealno, ampak trudili smo se, da vse izpeljemo, kolikor se je v danih razmerah dalo. Kasneje je bil problem, da smo bili malo bolj tolerantni, da dijaki vseeno pridobijo ocene. Prvič smo se srečali v takšni situaciji in vse smo delali malo po zdravi pameti. Dijaki imajo normative, ki so določeni že v začetku šolskega leta. Torej, koliko določenih storitev morajo dijaki opraviti, preden dobijo oceno. Tu smo v tem času seveda malo popuščali, ker fizično ni bilo mogoče in smo videli, da se to res pozna. Še zdaj, ko pouk spet normalno poteka, malo pričakujejo, da bomo popuščali. Moramo ponovno vložiti nekaj energije, da obdržimo te meje. Je pa letošnja zaključna generacija veliko bolj motivirana kot lanska, kar je seveda razumljivo. Zdaj so se spet z veseljem pripravljali na zaključno revijo in na šoli je vladal kreativni vrvež. To se mi je zdelo super. Lani je revija sicer bila, a ni bilo občinstva. So jo le posneli.

Septembra začnete na šoli s programom 3 + 2, kjer ste pri pripravi programa sodelovali tudi vi.

Dolgo se je vse skupaj pripravljalo. Spomnim
se, da se je o tem govorilo že, ko sem jaz hodila v srednjo šolo. Mislim, da smo mi zadnji poklic v Sloveniji, ki je dobil to možnost napredovanja. Čeprav mnogi mislijo, da je to interes šole, menim, da je dobro, da imajo tudi naši dijaki to možnost. Že zato, ker so ob zaključku šolanja stari 17, 18 let. Danes otroci te generacije niso toliko pripravljene, da gredo že v službo. Včasih je bilo to povsem normalno. Zdaj so njihovi vrstniki šele sredi srednje šole, večina jih gre še naprej študirat. Verjamem, da sta se tudi ta poklic in stroka toliko razvila in dejansko to potrebujemo.

Kakšne bodo po vašem mnenju dolgoročne spremembe?

Lahko sem velik idealist. Verjamem, da nek podjetnik, ki ima svoj salon, na celotno situacijo gleda drugače. To se mi zdi povsem legitimno in o tem smo se veliko pogovarjali. Kaj jaz upam, da se bo spremenilo? Sem zelo hipotetična. Dijaki bodo imeli večjo samozavest. Več bo človeških izkušenj. Vsak naj se spomni zase, kakšen je bil, ko je bil star 17 let. Nerodno ti je živeti, zdaj pa stopi samozavestno pred starejšo gospo in ji pametuj glede frizure. Kot oseba moraš dozoreti. Veliko se pogovarjam z dijaki zaključnih letnikov. Njih je strah. Tako kot ko narediš vozniški izpit in veš, da boš moral en dan sam v avto. Morda odrasli prevečkrat pozabimo na to. Jaz upam, da bodo bolj zreli. Že zdaj opažam, da je povsem druga zgodba, ko začnejo hoditi v tretji letnik. Hočejo veliko znanja, radi se učijo, manj je pritoževanja, ker so osebnostno bolj zreli. Menim, da bomo z dvema letoma podaljšanja to še izboljšali. Več si lahko naberejo znanja in izkušenj, več projektov se lahko lotimo. Upam, da bodo bolj samozavestni, bolj zreli, seveda opremljeni z več znanja. Tudi z naše strani upam, da bo ta podpora kvalitetna. Upam, da bomo na dolgi rok tudi kot stroka dobili tudi strokovno samozavest. Vsi skupaj. Frizerstva se lahko lotiš na zelo preprost način ali pa iz tega narediš stroko z veliko možnostmi.

Kako ste zadovoljni s programom? Veliko je bilo debate glede števila ur prakse.

Treba je razumeti, zakaj smo se odločili za 3 + 2, saj je bila na mizi tudi opcija za štiriletni program. Glede na naš šolski sistem mora nekdo, ki konča poklicno maturo, preposlušati določeno število ur splošnih predmetov. Če bi se dogovorili za štiriletni program, bi bilo pri splošnih predmetih ur še več. Pri 3 + 2 pa imamo možnost dodatnih ur tako pri strokovnih kot tudi pri splošnih predmetih. Še vedno je manj stroke, kot bi si želeli, je pa najboljši približek. Ker smo javna šola, ne moremo izbrati nekega tretjega predmeta. Zasebne šole lahko to drugače uredijo, mi ne. 3 + 2 je v tem primeru gotovo boljša rešitev.

Koliko bo potem prakse v teh dodatnih dveh letih?

V dveh letih je žal le pet tednov prakse v salonu. Razpon je od dva do pet, seveda smo izbrali pet tednov. Več od tega nam sistem države ne omogoča.

Po drugi strani pa so lahko dijaki samoiniciativni in si kljub temu sami poiščejo prakso.

Absolutno. Vedno je odprta opcija, da greš popoldan delat v salon. Odvisno od motivacije posameznika. Delodajalci se nam večkrat potožijo glede nemotiviranosti dijakov. Izmed 450 dijakov, ki jih imamo na šoli, jih je ena tretjina zagotovo zelo motiviranih, eni so povprečni, eni pač niso. Ti ne bi bili ne glede na karkoli. Verjamem, da bi delodajalci radi, da pride dijak iz šole in zna čisto vse, da se zna postavit v salonu in ima kup svojih strank. Nihče ni bil tak, ko je končal šolo. Odrasli bi se morali večkrat spomniti, kakšni smo bili sami. Razumem stališče delodajalcev. Če nimaš svojega salona in nisi odgovoren, da daš ljudem plačo, pokriješ stroške, tega ne moreš tako doživljati. Ti 17-letniki pa sploh ne. Mislim, da jih je treba malo razumeti in jim dati priložnosti, da se razvijejo. V letu ali dveh postanejo res dobri frizerji in začnejo tudi dobro delati.

Kakšni so kriteriji za vpis na +2? Na voljo naj bi bilo zelo malo mest.

Mi bomo imeli le en razred – 28 mest. Kriterij s strani države je jasno določen in to je učni uspeh. Tu sem bila zelo kritična, da bi moral biti večji poudarek na oceni strokovnih predmetov, a žal nisem prišla daleč.

Delodajalci pogosto kritizirajo, da dijaki nič ne znajo.

Prepričana sem, da jih večina ene stvari kar dobro zna. Nihče me ne bo prepričal, da ne znajo umivati glave, ker so imeli za to najmanj 30 modelov. Ko gredo na prakso, so v novem okolju, so plašni, si ne upajo, ali pa ne pokažejo vsega, kar znajo. Morda pa ne znajo na način, kot ga zahtevajo v določenem salonu. To pa jim je treba pokazati. Omejuje jih človeški faktor strahu in odgovornosti. Menim, da so te sodbe preveč generične in izrečene preveč na hitro. Morda potrebujejo čas, da se sprostijo in pokažejo, kaj znajo. Dogaja se tudi, da frizerji prehitro rečejo, da kdo česa ne zna, če ne dela tako kot oni sami. To je ustvarjalen poklic. Poti do nekega cilja je lahko veliko.

Kakšen je sicer odnos med šolo in delodajalci? Se zdi, da so tudi tu velika razhajanja.

Pogrešam še več dobronamernega stika z delodajalci. Da ni vedno le obtoževanje, da je šola zanič. Vedno pravim, da bi morali biti skupaj v istem čolnu in veslati v isto smer. Zdaj večkrat dobim občutek, da smo na nasprotnih bregovih in se moramo po definiciji kregati. Pa ne razumem zakaj. Verjamem, da je sodelovanje med šolo in delodajalci pot, ki bo dala res dobre rezultate.

Je kakšen nasvet, za katerega bi želeli, da ga dijaki bolj upoštevajo?

Dijaki imajo na šoli res dobre strokovnjake. Lahko bi dobili veliko in večkrat jim rečem, da imajo tu pogrnjeno mizo z veliko jedmi, le vzeti jih morajo. Če jih ne vzameš, jih pač nimaš. Enim se pač ne da in gredo po liniji najmanjšega odpora. Je pa res, da so dijaki v obdobju, ko te zanima vse drugo razen šole. Na šoli imamo veliko projektov, pri katerih lahko sodelujejo in dobijo veliko izkušenj.

Pogosto slišimo izjavo, saj si samo frizer.

Ta poklic lahko dvigneš na zelo visok nivo ali pa ga povprečno opravljaš. Povsod je tako. Ne maram slišati, da sem samo frizer. Tako sami sebe pohodimo in dijakom večkrat rečem, če se sam ne boš spoštoval, ne moreš pričakovati, da te bodo drugi. Sam si gradiš svoj ugled in ne sme ti biti nerodno reči, da si frizer. Upam, da bo k temu pripomogel tudi program 3 + 2. Vsak sam mora delati na svoji strokovnosti, integriteti. Potem ne bo nihče rekel, saj je samo frizer, ampak da je dober frizer.

Pred kratkim ste sprejeli vlogo kustosinje za en dan. Kako je prišlo do tega?

Živa Rogelj, ki vodi programe v Narodni galeriji, je na spletu naletela na moje članke, ko je iskala nekoga iz frizerske stroke. Ideja kustosinje za en dan mi je bila takoj všeč. Odziv je bil zelo dober. Z mano je bila na ogledu tudi kustosinja, ki bi odgovarjala na vprašanja, ki niso vezana na frizerstvo. Tudi sicer mi je vnaprej povedala, da naj ne čutim odgovornosti, da moram govoriti o sliki. Kasneje mi je povedala, da je bilo tudi zanjo dragoceno slišati moje pripovedovanje, saj zdaj tudi sama drugače gleda na slike. Zelo rada imam zgodovino frizerstva. Tudi skozi to vidiš, kaj ta poklic sploh pomeni. Nekateri pravijo, »saj je samo frizer«. Je veliko več in premalo se zavedamo, s čim delamo.

Za konec nam zaupajte, kaj je za vas najljubši del učiteljskega poklica?

Da vidiš otroke, kako zrastejo v mlade odrasle. To me še vedno fascinira. Res jih imam rada. Mi ostanejo pri srcu. Na šolo pridejo otroci, konec tretjega letnika so pa že odrasli, ki bodo šli v svet. Vsako leto na koncu jočem od ganjenosti, kako se nekoč skoraj otroci razvijejo v mlade odrasle z odprto življenjsko potjo.

Tekst: Nina Nagode
Foto: osebni arhiv