Z Erazmus plus v London

Za začetek nas zanima, kako sta bili sprejeti?

V šoli so nam predstavili program Erazmus plus in kako deluje, nato pa smo si ogledali intervju med prof. Lavro Vranc in Sašem Kremičem. V intervjuju je spregovoril in nas nagovoril tudi Trevor Sorbie, ustanovitelj akademije in znani frizer. Po vseh pridobljenih informacijah sva bili tako navdušeni, da sva komaj čakali na rezultate prijav. V šoli so najprej preverili vse prijavljene kandidate. Izbirali so glede na ocene, praktično znanje in sposobnosti, ki jih pokažemo pri praktičnem pouku, in seveda je morala biti prisotna velika želja. Morali smo napisati tudi motivacijsko pismo v angleščini.

Občutki, da sta izbrani, so bili verjetno nepopisni. Vaju je ob novici kaj zgrabila panika?

Lahko rečem, da kar vsega po malem. Nikoli si nisva mislili, da bova sprejeti, zato je bil to za naju velik šok. Seveda se moraš razveseliti, da si prav ti tisti, ki so te izbrali, in si to lahko šteješ v veliko čast. Malo pa se pojavijo tudi pomisleki in vprašanja: kje bova bivali, kje bova našli prevoz, kakšni bodo sostanovalci, kje bova našli modele ... A odločitev je samo na tebi – ali si pripravljen narediti ta velik korak, ne samo v frizerstvu temveč tudi v življenju. Midve sva se z velikim zanosom pognali v nove dogodivščine.

Kakšen je bil let in kakšna pot do stanovanja?

Let do Londona je bil miren. Spremljala naju je gospa profesorica Jasmina Kovač, ki je z nama bila štiri dni, da smo si skupaj ogledale, kako deluje javni prevoz, kje se nahajajo saloni, v katerih bova opravljali praktično usposabljanje in treninge. Pot do hiše v Hamptonu je bila dolga in zapletena. Prestopati smo morale več vlakov, do samega kraja pa smo prispele najprej na bližnjo postajo z avtobusom ter na koncu šle še peš do hiše. Najhuje na tej poti je bilo prevažanje težkih in velikih kovčkov. Ob prihodu v hišo so si naše roke in noge zaradi tega prav oddahnile.

Kakšni občutki so vaju prevzemali, ko sta prvič vstopili v salon?

Mešani. Dojemanje, da sva prav zares tukaj, in strah zaradi velikih pričakovanj. Prvi salon, v kateremu sva pričeli delati, je bil v Covent Gardnu. Ob prihodu so naju veselo in prijazno sprejeli in nama razkazali cel salon. V prvem nadstropju imajo frizerji svoja delovna mesta, kjer se odvija vse delo in je kar 20 frizerskih stolov, medtem ko je spodnje nadstropje večinoma namenjeno treningom. Seznanili so naju tudi s tem, kaj morava vse postoriti zjutraj, preden se delo začne, in kaj morava delati čez cel dan ter kako zaključiva delovni dan.

V katerih salonih sta delali in ali je bila kakšna razlika med njimi?

Delali sva v dveh salonih. V glavnem salonu v Covent Gardnu oz. v središču mesta dela približno od 15 do 20 frizerjev, osem asistentov, dva receptorja in seveda menedžerji. V tem salonu sva preživljali večino tedna. Ker je to večji salon, ima posledično več dela. Na žalost pa je zahteval tudi najdaljšo pot. Richmond je drugi kraj, ki sva ga obiskovali in je bil tudi veliko bližje. Je manjši salon, v njem dela deset frizerjev, trije asistenti in en menedžer. Tudi ta salon ima dve nadstropji: zgornji je namenjen storitvam za stranke salona, spodnji pa je predvsem namenjen treningom. Tam je tudi kuhinja in soba za osebje.

Kako je potekal vajin delovnik?

Najin delovni čas je bil od 10. ure dopoldan do 7. ure zvečer, razen med dnevi treningov, ko se je spremenil. Imeli sva dva odmora po 30 minut. Zjutraj sva se zbudili, umili in pripravili za delo. Obe imava radi spanec. Še posebej zjutraj, ko je postelja topla, zaradi česar sva rajši pohiteli pri oblačenju. Ko delaš v Covent Gardnu, se moraš zgodaj zbuditi, saj traja pot do tja slabi dve uri, ob dobrem dnevu pa uro in pol. Pot v Richmond na srečo ni tako dolga in traja »samo« eno uro. Proste dni sva imeli ob sredah in nedeljah, izkoristili pa sva jih za raziskovanje Londona.

Omenili sta treninge. Kaj je to?

Treningi so namenjeni striženju, sušenju in barvanju. Imeli sva jih ob ponedeljkih in torkih. Treningi od 17.30 do 20.30 so bili namenjeni sušenju in striženju. Enkrat na teden je bil zjutraj trening, namenjen barvanju od 9. do 14. ure in 30 minut. Preden pa sva lahko pričeli s treningi striženja, sva morali opraviti test za vse tehnike sušenj. Treningi so zelo zanimivi, saj te naučijo tudi drugačnih tehnik, ki jih pri nas morda ne bi nikoli videli. Učitelji so se nama zelo posvečali pri učenju novih tehnik. Analizirali so vse, kar sva naredili, in tudi predlagali, kaj bi lahko storili bolje in kako. Njihov pristop učenja nama je bil zelo všeč. Pedagoško gledano profesionalen, drugačen in zanimiv.

Sta potrebovali tudi modele? Kako vama jih je uspelo najti?

Seveda sva jih potrebovali. Iskanje modelov je bilo na začetku kar težko, še posebej, ker si v drugi državi in ne poznaš nikogar. Najlažja pot, ki sva jo velikokrat uporabili, je bilo iskanje preko Facebooka in prav posebnih skupin, ustvarjenih za praktikante in bodoče frizerje, ki potrebujejo modele za trening. Definitivno bi lahko kaj takega ustvarili v Sloveniji za vse dijake frizerskih šol. Lahko rečemo, da imamo veliko prednost pred prejšnjimi generacijami, da imamo internet. Nastane pa včasih težava, saj nikoli ne veš, če je model ustrezen in ali bo zares prišel. Najhuje je, ko ti odpovejo zadnji trenutek. Odšli sva tudi na ulice in spraševali ljudi, ker pa je London tako internacionalno mesto, je v njem ogromno turistov, ki te zavrnejo ali pa ravno takrat morda ne utegnejo. Če sva potrebovali pomoč, so nama pomagali tudi drugi asistenti.

Vaju je pri delu kdo vodil, sta imeli mentorja?

Da, imeli sva Saša Kremiča, ki je bil najin mentor. Dajal nama je nasvete, kje je najlažje najti modele, kako postopati v določenih primerih. Vedno sva ga lahko vprašali za kakšen nasvet.

Sta imeli kakšne težave pri preklopu iz slovenščine v angleščino?

Na začetku naju je še vedno malo zaneslo, ker avtomatsko hitro uporabiš kakšno slovensko besedo, čeprav nisi mislil, a se hitro popraviš. Ker pa je angleščina že zelo dolgo tudi med našimi šolskimi klopmi, nama komuniciranje ni delalo težav. Bolj zanimivo je bilo takrat, ko Angleži kaj povejo hitro in v svojem slengu, tako da bi včasih potreboval še posebej slovar za njih. Tudi oni so se hoteli kaj po slovensko naučiti. Seveda sva jim z veseljem priskočili na pomoč, zaradi česar smo se tudi veliko presmejali.

Trevor Sorbie je veliko podjetje, prav tako je velik London. Ali so se vama ponudile tudi kakšne posebne priložnosti glede frizerstva, ki sta se jih lahko udeležili v tem času?

Seveda so se – in to zelo zanimive in poučne. Delali sva lahko na London Fashion Weeku, kar je bila izjema izkušnja. Lahko sva pomagali od začetka do konca. Pomagali sva pri vseh postopkih: od začetnih priprav v salonu do končnih del v zakulisju na revijah in seveda sva si ogledali revijo. Obiskali sva tudi frizerski sejem Salon International, bili sva pa tudi na seminarju za striženje. Imela sem priložnost sodelovati na fotoshootingu za revijo Wonderland (Sara).

Sta eni izmed redkih dijakinj, ki sta lahko obiskali London Fashion Week. Kakšen je vajin vtis?

Ta izkušnja je na naju naredila izjemen vtis. Takoj ko so nama ponudili možnost za sodelovanje na London Fashion Weeku, sva jo z veseljem zgrabili, saj se taka priložnost ne ponudi kar tako vsak dan. Sodelovali sva v enotedenskih predpripravah, ki sva se jih udeležili tudi med najinim prostim časom. Pripravljali smo od lasulj do lasnih podaljškov, prav tako smo naredili veliko kitk različnih vrst. Sodelovali sva na štirih različnih revijah, od priprav modelov do nastopa, ter si ogledali tudi samo revijo. Imeli sva možnost spoznati tudi znane modele. Frizerji, s katerimi sva sodelovali, so bili zelo prijazni in iz različnih krajev in salonov. Delo v zakulisju je bilo zanimivo in zabavno, obenem pa spoznaš, koliko predpriprav in dela je potrebno za pol ure hoje modela po modni pisti.

Sta morali opraviti tudi zaključni izpit oz. predstavitev pred odhodom? Kako je potekalo delo?

Predstavitev sva imeli, a je bila vmes pod vprašajem zaradi tako kratke izmenjave in ustreznosti modelov. Na koncu sva uspešno pridobili modele za barvanje in striženje, ki sva jih predstavili kot najin zaključek pridobljenega znanja. Par dni pred predstavitvijo sva jih ostrigli, pobarvali in pripravili ter se z njimi dogovorili vse podrobnosti – od oblek do make-upa. Na dan predstavitve sva dokončno oblikovali želeno pričesko ali sušenje. S prikazanim delom sva bili na koncu zadovoljni in to je potrdil tudi najin mentor Sašo. S tem sva pridobili potrdilo o opravljenih delovnih izkušnjah na Akademiji Trevor Sorbie.

Bosta lahko izkoristili novopridobljeno znanje in kako?

To sploh ni vprašanje. Seveda da ga bova. Vse, kar sva se tukaj naučili, videli in spoznali, nama bo koristilo na nadaljnjem izobraževanju in učenju in na najini poklicni poti. To znanje je znanje, ki ga ne bova nikoli pozabili in ga bova lahko uporabili za inovativnosti.

Tri mesece je dolgo obdobje biti zdoma. Ali sta imeli kaj domotožja?

Prekratko je bilo. V tem času se veliko naučiš, a je to še vedno premalo časa, da ti lahko pokažejo čisto vse tehnike, saj moraš praviloma opraviti vsako tehniko posebej, preden lahko nadaljuješ. Kljub temu, da malo pogrešaš družino, prijatelje, način življenja in naravo, je najtežje to, da se ravno ustališ in vsega navadiš in že odhajaš. Kljub temu da je okoli veliko parkov, primanjkuje zelenja, ni športnega vzdušja, kot ga poznamo mi Slovenci ob lepem sončnem vremenu. V Londonu se na primer sosedje med seboj ne poznajo, ulice so čez cel dan tihe. Je pa res, da sva živeli precej stran od centra in se res ni nič dogajalo. V centru Londona je definitivno drugačno vzdušje.

Bi komu priporočali to izkušnjo?

Vsakomur, ki ima odločno željo po tem. Kdor ima kakršno koli možnost za potovanje ali študijsko izmenjavo, naj jo zagrabi z obema rokama ter črpa čim več znanja in sklepa nova prijateljstva. To vsakemu da največ izkušenj in nepozabnih spominov. V tem času sva si razširili obzorja v frizerskem poklicu in zrasli tudi kot osebnosti. V tem času si prepuščen samemu sebi in izkusiš samostojno življenje, s čimer pridobiš večjo razgledanost in ceniš vsako priložnost, ki ti je dana.

Besedilo in slike: Sara Pevec Blatnik, Anja Turnšek