Tatjana Likar

»Dogovorjenih terminov s strankami si ne pišem.«

Tatjana je frizerka na domu, ki stanuje na Predmeji. Ta se nahaja na 900 metrov nadmorske višine, Tatjana pa pride do svojih strank ne glede na vreme. Pri njej velja, da dogovorjeno vedno drži. Na začetku se je vozila k strankam z motorjem, če vreme ni ustrezalo, je prišla tudi peš. Danes ima vse potrebno za delo v avtu. Tudi prenosni umivalnik. Veliko ji pomeni izobraževanje, saj je prepričana, da brez tega pri frizerskem poklicu ne gre. Obiskala sem jo na sončen dan in vožnja do nje je bila pravi izlet. Ob pogledu na razpotegnjena naselja in redko posejane hiše mi je bilo hitro jasno, zakaj se je odločila za frizerstvo na domu. Stanuje na res idilični lokaciji, kjer imaš občutek, da čas počasneje teče.

Kako ste postali frizerka na domu?

Frizersko šolo sem končala v Ljubljani in takrat bi lahko tam dobila tudi zaposlitev, ampak želela sem biti v okolici Otlice, kjer sem odraščala. S partnerjem sva naredila hišo na Predmeji, ki je sosednji kraj. Ker tu okoli ni bilo nobenega salona, sem najprej načrtovala, da bi imela salon, a je tu premalo ljudi, od drugod pa bi v zimskih razmerah težko prišli do mene. Razmišljala sem tudi o kombinaciji salona in terenskega dela, ampak to takrat ni bilo dovoljeno. Lahko si imel le terensko delo ali le salon. Odločila sem se za teren. Kolikor se pogovarjam z ostalimi frizerkami, pravijo, da se zakonodaja spreminja, saj pravijo, da eno leto je dovoljena kombinacija obojega, potem spet ne.

Kako je vse skupaj potekalo na začetku?

Takrat so bili drugačni časi kot zdaj. Niti nisem imela svojega prevoznega sredstva, ki ga tu zaradi razdalj potrebuješ. Bo zvenelo smešno, ampak okoli sem se vozila z motorčkom. Moje prvo prevozno sredstvo je bil avtomatik in zadaj sem imela kovček, v katerem sem imela vse pripomočke. Tak je bil moj začetek. Na srečo sem si lahko kar hitro kupila avto in potem je bilo vse lažje. Moram omeniti še eno oviro. Takrat telefoni niso bili tako pogosti. V vsaki vasi je bil po en telefon. Običajno v kakšni gostilni. Kako se boš zdaj dogovarjal za delo? Domačini se sicer vsi poznamo in ni bilo težav ali pa so prišli do mene, če bi lahko na določen dan prišla. Takrat je ta dogovor veljal. Na primer v sredo ob 17h. Ni bilo tako kot zdaj, ko smo navajeni, da lahko pokličemo, ker je »prišlo nekaj vmes«. Srečo sem imela tudi, ker sem živela poleg gostilne, v kateri sem ob nedeljah pomagala. Veliko ljudi je hodilo tja, ko so se vračali od maše. Tako smo se tam dogovarjali in potem sem imela cel teden delo.

Da si bomo lažje predstavljali, katerega leta je bilo, ko ste se vozili okoli z motorjem?

Šolo sem končala leta 1990. Ker še nisem bila polnoletna, sem morala počakati do novembra, da sem bila stara 18 let, in potem sem s 1. decembrom odprla frizerstvo na domu. Takrat so bile tudi zimske razmere in kakršne zime so bile, sem šla velikokrat tudi peš ali pa sem se s kom dogovorila, da me je peljal, ali so me prišli tudi iskat. Lahko rečem, da se je informacija o meni kar hitro razširila. Od začetka so mi seveda pomagali starši, da sem si lahko kupila osnovne stvari, in potem je steklo. Tudi moj teren se je širil. V tistem obdobju sem delala cele dneve.

Omenili ste zimske razmere. Na koliko metrov nadmorske višine smo?

Tu je okoli 900. V okolici so hiše med 800 in 1000 metrov nadmorske višine.

Kako velik teritorij pokrivate? Kako daleč se največ peljete?

Ker imam toliko strank, sem malo omejila. Grem do Vipave, Lokve, Trnovega. Čez leto so Lokve oddaljene 15 km, ko je sneg, pa je cesta zaprta in moram iti čez Gorico, zato smo dogovorjeni, da ne pridem za eno stranko, ampak grem tja za cel dan. Velikokrat uredim celo družino. Če se da, se tudi stranke same med sabo dogovorijo, čeprav se je včasih tudi težko uskladiti.

Kako imate postavljen cenik? Dodatno računate prevoz ali so temu prilagojene cene že na splošno malo višje?

Razmišljala sem, kaj naj naredim zaradi terenskega dela in stroška prevoza. Ker potrebujem pri strankah za delo njihovo elektriko in vodo, sem se odločila, da prevoza ne bom dodatno zaračunavala. Na začetku mi je bilo zelo všeč, da smo zelo lepo sodelovale frizerke iz ajdovske in vipavske občine. Takrat so bili v Ajdovščini štirje frizerski saloni, v Vipavi pa trije. Zdaj jih je lahko samo v Ajdovščini tudi 40. Me smo bile takrat usklajene in smo se dogovorile, da smo imele enoten cenik. To je trajalo zelo dolgo. Zdaj so cene zelo različne. Enkrat smo poskusili uskladiti, ampak se ne da več. Zdaj je razlike tudi za sto odstotkov.

Stranke so se najbrž kar navadile, da pridete k njim.

Včasih se s kakšnimi pogovarjam in pravijo, da jim je tako
»na komot«, da pridem jaz k njim. So kakšne, ki se rade še malo bolj razvajajo in odklopijo. Zdaj je na splošno tak ritem, da vsi le hitimo. Mladim mamicam tako ustreza, saj imajo doma še otroke, hkrati tudi kuhajo, še kaj naredijo. Jaz medtem postrižem ostale družinske člane. Kolikor se pogovarjam, so zelo zadovoljne. Ker sem teritorij omejila, se zgodi tudi, da kakšna stranka, ki je od dlje, pride na obisk h komu, ki je na »mojem terenu«.

Kdo so vaše stranke?

Ne morem reči, da je kakšna meja. Od prvih striženj malčkov do najstarejših. Imam tudi nekoga, ki je februarja praznoval 102 leti. Sicer pa obiskujem bolj odročne kraje. Seveda so tudi dnevi, ko sem v Ajdovščini in Vipavi, kar je dobrodošlo za starejše.

Je še prostor za nove stranke?

Želim si, da bi nekako obdržala to mero, ki jo imam zdaj. Če jih je preveč in jih naročam za čez dva meseca, mi tudi ni všeč. Normalo je, da je približno 80 odstotkov stalnih strank, 10 odstotkov občasnih in 10 pa je nekako tistih, ki jih zgubiš zaradi različnih razlogov in pridejo spet nove.

Se potem ob odhodu že dogovorite na naslednji obisk?

Različno. Nekateri mi takoj sami povedo, kdaj naj ponovno pridem, drugi pokličejo. Najbrž bo zvenelo nenavadno, ampak jaz si nič ne pišem. To se zdi vsem nenavadno. Ko sem pri strankah in me vmes kličejo, se čudijo, zakaj si ne zapišem, kdaj sem s kom dogovorjena. Potolažim jih, da pri meni vse dogovorjeno drži. Kljub temu, da sem recimo za poroke dogovorjena tudi za eno leto vnaprej. Ko bom enkrat »falila«, si bom začela pisati. Za enkrat pa res še ne potrebujem. Tako sem si zadala in za enkrat moj sistem deluje. Pri starejših, kjer se zanje dogovarjajo svojci, jih prej pokličem in preverim dogovorjeni termin. Sicer pa se držim dogovorjenega in pred prihodom načeloma ne kličem.

Imate tudi za druge stvari tako dober spomin?

Ko imamo srečanje sošolcev, se vedno vsi obračajo name, saj se kar veliko spomnim. Še posebej, če gre za kakšne neumnosti. Za določene stvari pa kar nimam tako dobrega spomina. Morda, ker me področje ne zanima toliko. Tudi meni se zgodi, da pridem v kuhinjo in se vprašam, po kaj sem prišla.

Kaj pa telefonske številke?

Včasih, ko nismo imeli shranjenih v telefonu, sem imela dober spomin tudi za to.

Ko sem se pripravljala na najin pogovor, sem preverila, koliko je frizerk, ki delajo na terenu, ima prijavljeno to dejavnost. Jih je zelo malo, čeprav verjamem, da je tega dejansko veliko več.

Včasih mislijo, da sem tudi jaz ena tistih, ki delajo na črno, in me vprašajo, v katerem salonu delam.

Se vam je kdaj oglasila tudi kakšna inšpekcija?

Ja, seveda. Me pokličejo in vprašajo, kje se nahajam, koliko časa bom še potrebovala in kje se dobimo kasneje. Srečanje ni nikoli pri stranki, ampak nekje zunaj, saj imajo kombi. Na začetku me je bilo strah, kaj bo. Če imaš vse urejeno … A kljub temu je malo prisoten strah kot pred zdravnikom ali policistom, tudi če nisi naredil prekrška.

Lahko stranke pri vas kupijo tudi kakšen izdelek?

Seveda. Pogosto me vprašajo za nasvet in tudi kupijo kakšen izdelek. Običajno se dogovorimo, da jim pripeljem, ko sem v bližini, saj ne morem imeti vsega v avtu.

Predvidevam, da pridete zvečer kar pozno domov, saj se delo hitro zavleče.

Velikokrat moram kar sama postaviti mejo, kdaj je dovolj. Sploh, ko sta bili hčerki še majhni, čeprav sem hvaležna partnerju, ker je sprejel, da je to moje delo. Hkrati pravim, da je to tudi moj hobi. V svojem delu res zelo uživam. Ni mi težko. Če bi rekli, naj delam 24 ur, bi pač delala tako dolgo. Za kakšno drugo delo bi mi bilo pa že osem ur čez glavo dovolj. Seveda je tudi v tem poklicu kaj slabega in ni vse samo dobro, a kljub temu, v delu, v katerem uživaš, slabe stvari spregledaš.

Povedali so mi, da imate v avtu cel salon. Med drugim tudi prenosni umivalnik.

Ko izbiram avto, mi je bolj ali manj vseeno, kakšno opremo ima, le da ima velik prtljažnik. Nikoli nisem želela imeti kombija. Želim, da ga lahko tudi sicer vsakodnevno uporabljam in seveda da je primeren tudi za bolj zimske razmere. Avto, ki ga vozim, je povsem običajen in ni nič predelan. Zadnjih sedežev nimam poleženih in v prtljažniku imam vse lepo zloženo po zabojčkih, da hitreje najdem. Seveda se moram tudi prilagajati zimskim temperaturam, saj so določeni izdelki občutljivi in jih moram zvečer dati iz avta. Prav tako tudi že toliko poznam stranke, da vem, kaj bom zanje potrebovala.

Kaj pa stol? Ga tudi peljete s sabo ali vam ustrezajo običajni stoli, ki jih imajo stranke doma?

S sabo imam sicer okroglega, ampak večino časa počiva, saj vsem bolj ustreza stol z naslonjalom za hrbet. Kjer so majhni otroci, podložimo z blazinami. Vesela sem, da mi hrbtenica dobro služi in zaradi drže nimam težav. Enkrat strižeš v kopalnici, drugič v garaži, kjer ti pač namenijo prostor. Včasih rečem, da bo kje malo težje. Pač improviziram.

Prepričana sem, da se vam je v vseh teh letih zgodilo veliko zanimivega. Je kakšna anekdota, ki bi jo lahko delili?

Zgodi se veliko, ampak večina zgodb je takih, ki jih je treba zamolčati (smeh). Zelo rada se pogovarjam. Se mi zdi, da moramo biti frizerju pri svojem delu tudi psihologi in še kaj. Marsikatera starejša ženska potrebuje pogovor. Marsikaj ti povedo. Takšne in drugačne zgodbe. Na začetku, ko sem imela 18 let, ena od strank pa okoli 90, mi je rekla, da je ponoči slabo spala, ker je razmišljala o meni. Da se je navadila name in ji je všeč, ker jo pridem domov sfrizirat, zato jo je skrbelo, kdo jo bo friziral, ko mene ne bo več. (smeh) Ji nisem želela reči, da bo najbrž ona prej prišla tja kot jaz. Sem pa seveda razumela, da jo je skrbelo, da bom šla kam drugam delat in ne bom več prihajala k njej. Ena druga ženska me ni na koncu nikoli vprašala, koliko mi je dolžna. Meni pa je bilo tudi na začetku težko reči, da bi poračunali. Vedno je sama ocenila, koliko bi ta storitev lahko stala. Tako mi je dala zabojček krompirja, zelja ali kar je pač imela. Jaz se pa nad takšnim plačilom tudi nisem pritoževala. Mi je bila na nek način blagovna menjava všeč. Vse je bilo uporabno in vsi ti pridelki imajo tudi vrednost.

Povedali so mi, da se redno udeležujete različnih izobraževanj. Le v okviru Obrtne zbornice in kar organizirajo distributerji ali greste tudi kam dlje? Kam najraje greste?

Zelo odvisno. Najbolj mi je domače, kar organizira Obrtna zbornica. Tu moram pohvaliti Leonido Hrovatin (članica upravnega odbora OZS, op. a.), ki je zelo aktivna in upošteva naše predloge. Najbolj priročno mi je seveda, če pride kdo v Ajdovščino. Če imam druge želje, se zapeljem tudi dlje.

Ste morda tudi svoje otroke kaj navdušili za frizerski poklic?

Starejša hči je vzgojiteljica, mlajša pa je končala frizersko šolo. Moram povedati, da najprej niti nisem bila navdušena nad to idejo. Na začetku niti ni kazala toliko navdušenja. Potem je to kar naenkrat vzcvetelo. Všeč mi je bilo, ker se je za to odločila sama. Sem jo nekajkrat vprašala, če je prepričana, in ji namerno predstavljala slabosti tega poklica. Ker je bila odločena, nisem nasprotovala. Žal so se po zaključku šolanja pojavile zdravstvene težave in za enkrat še ne vem, kako bo naprej.

Je tudi ona izrazila željo, da bi kot vi delala na terenu?

Ne. Ona bi delala v salonu in sanja, da bi nekoč imela svoj salon.

Kako da ste se vi odločili za frizerski poklic? Je bil kdo v družini frizer?

Že od majhnega sem bila v gostilni, ker je tam delala moja mama. Ko so prirejali silvestrovanja, sem vedno občudovala ženske, ki so imele spete frizure. Sploh starejše ženske so imele takrat zelo dolge lase. Ko sem začela delati, sem imela veliko starejših, ki sem jim delala prvo striženje. Ženske so bile stare 80 let in so se takrat prvič postrigle, da sem jim delala trajno, ki je bila takrat aktualna. Lasje niti niso bili tako zelo dolgi, saj imajo lasje svojo življenjsko dobo. Vedno sem občudovala mojo nono, ki je imela dolge in nikoli postrižene lase. Ko si jih je počesala, spletla v dolgo kito, je na koncu okoli las ovila lase, ki so ostali na glavniku. Elastike ni potrebovala. Želela sem si, da bi to znala tudi sama in delala frizure drugim. Takrat so se znale ženske zelo urediti. Spomnim se, da je hodila mama tedensko k frizerju, mene pa je doma postrigla teta. Enkrat me je mama vzela s sabo. Ko sem prestopila prag salona, sem si želela, da bi bila tudi sama frizerka. Ko sem šla kot otrok mimo kakšnega salona, sem vedno kukala notri in jih občudovala. Želela sem postati frizerka in nič drugega. Ko sem končala osnovno šolo, so me mnogi nagovarjali, da bi šla v gostinstvo, saj je imela mama lokal. Starši so mi pustili proste roke, da se sama odločim, kaj bom. Takrat so bili za frizersko šolo sprejemni izpiti in če ne bi bila sprejeta, sem bila pripravljena, da grem delat in kasneje ponovno poskusim. Če bi imela danes možnost ponovne izbire, bi se ponovno odločila za frizerstvo. Ni mi težko veliko delati, saj je to hkrati tudi moj hobi.

Potem ne odštevate, koliko imate še do upokojitve?

Sploh ne. Dokler mi zdravje služi ... Ne delam sicer več toliko, kot sem na začetku, ko sem delala cele dneve.

Kdo pa potem vas striže?

Zadnja leta me striže hči.

Ste jo kaj učili ali ste pustili, da dela, kot pokažejo v šoli?

Določene stvari me je vprašala. Jaz imam svojo tehniko, zato sem ji svetovala, da dela tako, kot so ji pokazali v šoli. Včasih ubere kar svojo tretjo tehniko, ki ni niti moja niti kot učijo v šoli. Zanimivo mi je, ko opazujem, da dela marsikaj drugače, kot so učili nas. Všeč mi je, ker je sprejela nove in tudi starejše tehnike. Vedno pravim, da ni nič narobe, če delaš drugače. Rezultat je tisti, ki šteje.

Tekst: Nina Nagode