Portret: Tomaž Turk

Portret: Tomaž Turk

Pričakal me je s krožnikom okusne grahove juhe. Pravi, da so njegove specialitete rižote. Po drugi strani pa so mu blizu jedi na žlico. Takrat kuha v velikem loncu, saj imajo s sosedi izmenjave. »Kuhanje mi predstavlja sprostitev in tudi ko pridem utrujen iz službe, vsak dan rad skuham,« pove.

Ni čudno, da ga je mama že v zgodnji mladosti videla kot kuharja. Očetova želja je bila, da postane mehanik, a njega je kot najstnika zanimal modni svet in predvsem pobeg iz rodne Postojne v Ljubljano. Ker je zamudil sprejemne roke za oblikovno šolo, mu je sestra predlagala frizersko. Po sprejemu na frizersko šolo »sem od svojega strica iz Nemčije prejel škarje in bil prvič razočaran nad svojim talentom – postrigel sem samega sebe, kar je bila prava katastrofa«, se še vedno živo spominja.

V šoli je rad obiskoval ure Francija Hvale, kjer je prišel v stik s številnimi njegovimi strankami. »Že v prvem letniku sem na stranki naredil trajno in jo barval. Pustil nam je, da smo se učili na njegovih strankah,« navdušeno pripoveduje. Prakso je opravljal v legendarnem Narta studiu, kjer si je nabiral znanje Petra Klinca, Zorana Gajiča, Matjaža Bavdka in Milojke Dacar, ki je vodila tamkajšnji eksperimentalni studio. V okviru šole se je udeleževal tekmovanj in spominja se, da je bil nekoč izločen, ker je ustvaril dreadlockse, ki jih takrat na naših ulicah še ni bilo. V tretjem letniku je s sošolcem Borutom Novakom pripravil dve odmevni frizerski reviji, po katerih je dobil veliko ponudb za delo. »Odločil sem se za Mič Styling kot vizijo izobraževanja, ki jo je nudil, in imel tudi proste roke pri postavljanju ekipe,« se spominja.

Tomaž je že več kot dve desetletji nepogrešljiv kreativni vodja Mič Sytlinga. Ekipi se je pridružil po zaključku šolanja. Kot levičarju ga v šoli nihče ni znal naučiti, kako naj striže. »Sem hvaležen, da me ni, sem moral sam razmišljat in si v mislih prevajati. Da sem lahko to naredil, sem moral res razumeti,« pripoveduje.

Kot frizer danes večino časa preživi v frizerskem salonu in je vpet v različne projekte. Poleg šolanj in nastopov preživi del časa tudi na snemanjih oglasnih kampanj, kjer sodeluje večinoma s tujimi naročniki, kot so Mercedes, Adidas, Nivea in Avon. Lahko se pohvali, da je izpeljal kreativni projekt Medulla. Kot prvi slovenski finalist se je že leta 2009 predstavil na prvi izvedbi natečaja International Visonary Aawards v okviru prireditve Alternative Hair Show. V finalu je bil tudi še štiri leta kasneje. Sodeloval je tudi pri pripravi e-gradiv za e-učilnico in snovanju programa 3+2. Svetoval je pri zasnovi tekmovanja SloveniaSkills.

Najbolj je ponosen, da je sam prišel do vsega »z neko poštenostjo, vztrajnim delom. Absolutno sta sinova, na katera sem ponosen, a ne pokažem toliko. Ponosen sem, da veliko dam ljudem. Zadnje čase opažam, da mi vračajo in mi pripovedujejo, kaj prinaša nova generacija in kaj je v trendu,« pove. Zaveda se svoje začetne nedostopnost, »ampak ko me dobiš, je za vedno«, še dodaja.

Kot osnovnošolec je plesal latinskoameriške in standardne plese. »Fantje smo imeli brezplačen obisk jazz baleta, kamor sem tudi hodil. Plesal sem še modern. Ples mi je dal še največ za te moje showe, ki jih ustvarjam. Kjer je glasba, so pomembne sekunde ritma. Iz plesa je prišlo tudi, da želim kot frizer nastopati na odru. Ples mi je dal širino,« razmišlja Tomaž.

Oba sinova sta šla po njegovih stopinjah. Justin je frizersko šolo že zaključil in »se odločil za nekaj, kar sam ne znam: brivstvo in moška trendovska striženja. Na odru je zelo suveren in nekajkrat mi je že ukradel pozornost,« priznava v smehu. »Vsi so mu svetovali, naj ne dela s fotrom, in tako mi je dal že v drugem letniku odpoved,« dodaja. Za mlajšega Izaka, ki obiskuje prvi letnik, pravi, da »ima občutek, ampak ga še ne zna izkoristiti. Vse ima še odprto,« je prepričan.

Kot oče najstnikov pravi, da nima nasvetov za mlade, saj jih ne želijo slišati. Bolj jih zanima navdih. Poudarja pomen treninga. »Lahko prešpricaš kakšen predmet, kaj prepišeš, preplonkaš, žal pri praksi tega ne moreš, saj potrebuješ spretnost,« ugotavlja. Mladim predvsem svetuje širino. »Da jih zanima več stvari, da imajo prijatelje z različnih šol in se z njimi povežejo,« še dodaja.

Generacije se spreminjajo in svoj pristop k učenju mladih je moral že večkrat spremeniti. Trenutno prisega na sistem šolanja AB, kjer asistent uči asistenta. »So na istem nivoju. Tako se tudi učijo, kako učiti drugega.« Zase pravi, da ni več toliko učitelj. »Bolj sem lahko coach nekomu z načinom nastopanja in celostnega pristopa.« Začetno učenje je prepustil kolegom in se bolj usmeril v kasnejše korake nadgradnje znanja.

Ponosen je, da je odprl temo o kodrih in ostalih težav pri striženju. Že od 2004 prisega na svoja gravitacijska striženja, za katera meni, da jih še najbolj spoštujejo stranke, saj zaradi načina striženja frizura še dolgo funkcionira. V pogovorih z mediji se trudi vedno govoriti o težavah, ki jih ima določen tip las. Pravi, da mu je bolj kot kreativa v ospredju, da pomaga najti rešitev za težave.

Za revijo Frizer piše kolumne že skoraj desetletje. Začelo se je, ko je imel poškodovano nogo in je bil prisiljen k počitku. Do danes je napisal že 32 kolumn, v katerih se trudi preprosto povedati bistvo. Vsako piše kot pismo ženski, saj pravi, da so njegov velik navdih. Med vsemi mu je najljubši zapis o kreativi, ki se je, prizna, šele zdaj bolj zaveda.

»Banja je od vedno moj čas za sprostitev, vsako jutro in zvečer namesto kave, ker je ne pijem,« je zapisal v eni izmed kolumn. V banji pregleda maile, novice. V prostem času rad obiskuje bazen, kjer neizmerno uživa v plavanju. Rad tudi kolesari, pri čemer brez sramu priznava, da si v zadnjem času malo pomaga z elektriko, kar mu, kot pravi, omogoča več doživetja. »Vem, da pri športu nočem več trpeti. Tudi pri plavanju. Na vse skupaj gledam bolj kot na užitek ali sprostitev. S športom se ne ukvarjam zaradi telesa ali videza, ampak zaradi glave, ki jo moraš sprostiti,« priznava.

Ko ga vprašam po vzornikih, brez premisleka odgovori, da sta to starša. »Oče mi je dal pridnost, vztrajnost, nejamranje, da si znal videti svoje napake.« Pohval ni bil pogosto deležen, zato tudi sam ne čuti potrebe po hvaljenju sebe. Do sebe je zelo kritičen in tega se zaveda.

Ko ga vprašam po načrtih, skromno odvrne, »mir je največja vrednota zadnje čase. Če je človek pomirjen sam s sabo, je največ. Nimam želje po več materialnih dobrinah. V salonu sem le še šest ur na dan. Nočem, da se mi karkoli zameri. Tudi frizerstvo. Nisem se še naveličal. Morda žanjem in živim od tega, za kar sem se prej trudil, pa zdaj pride samo od sebe, da me pokličejo,« zaključuje.

Tekst: Nina Nagode
Portret je delo Aleksandra Fenosa.