Kobi Bokshish

"Ne gre za zmage, ampak za občutek, da si v sinovih očeh zmagovalec."

Rodil se je v Izraelu in med služenjem vojaškega roka se je po naključju srečal s frizerstvom. Kasneje se je odločil za daljše potovanje po Tajski in Indiji, kjer ga je kot frizerja z dušo in srcem spremljal tudi par škarij. Pred 23 leti ga je ljubezen prinesla v Avstralijo. Zaposlil se je v manjšem salonu, kamor so zahajale starejše gospe. Lastnika je s svojo predanostjo delu tako navdušil, da mu je ta po petih letih prepustil salon. Danes je znan po drznih kolekcijah in velja za enega najvidnejših predstavnikov frizerstva v deželi tam spodaj. Za svoje delo je prejel že prenekatero nagrado. Kot zanimivost, v mladosti je blestel kot kapetan izraelske rokometne ekipe.

Kako je potekala vaša frizerska pot?

Moja frizerska pot se je začela, ko sem bil star 19 let. Bil sem vojak v izraelski vojski. Služenje vojaškega roka je v Izraelu obvezno. Bil se mehanik pri zračnih silah. Takrat je bila moja mama zelo bolna in umrla je teden dni po mojem 19. rojstnem dnevu. Bil sem zelo potrt in začel sem se družiti z napačnimi ljudmi. V vojaški bazi so me zasačili, ko sem kadil marihuano. 18 dni sem bil v vojaškem zaporu. Ko so me izpustili, so me vprašali, kaj bi rad počel. Prisoten je bil tudi zelo visok poveljnik, ki mi je pomagal. Rekel sem, da bi šel rad stran od vojske, in so rekli, da ne morem. Rekel sem, da bi bil rad z očetom in tremi sestrami. Rekli so, da to sicer ne bo šlo, jih je pa zanimalo, če znam striči lase. Rekel sem, da ne, ampak bi pa z veseljem poskusil, saj je to pomenilo, da bi bil v vojaški bazi le pet dni na teden in bi bil lahko več časa s svojo družino. Tako so me premestili v frizerski salon v okviru baze. Ko sem prijel za škarje, sem hitro ugotovil, da je to tisto pravo zame. Tako se je vse skupaj začelo. Dneve, ko nisem delal v bazi, sem delal v enem zelo finem frizerskem salonu, ki je veliko delal za modne revije. Ko sem zaključil s služenjem vojaškega roka, sem bil že izučen frizer, nisem pa imel formalne frizerske izobrazbe. Veliko sem se naučil sam in od lastnika frizerskega salona, kjer sem delal. Z njim sem hodil tudi na nastope. Po približno sedmih mesecih sem zaslužil dovolj denarja, da sem potem preživel eno leto na Tajskem in kasneje še eno leto v Indiji. S sabo sem seveda vzel škarje in, kjer se je dalo, nekaj zaslužil tudi kot frizer. Ko sem bil star 23 let, sem prišel v Avstralijo. To je bilo pred približno 23 leti. Začel sem delati v salonu, kamor so zahajale starejše gospe. Ostal sem pet let in se predal delu z vsem srcem. Veliko ljudi me je nagovarjalo, naj z njimi odprem salon, a sem vse ponudbe zavrnil. Rekel sem, da bom zvest lastniku salona, ki mi je pomagal, ko sem prišel v Avstralijo in niti jezika nisem znal. Po petih letih mi je dal ključe salona in rekel: »Sin, naredi me ponosnega.« Takrat sem salon dvignil na višji nivo. Pridružil sem se ekipi Paul Mitchell in takrat se je vse začelo.

Kaj ste kot otrok sanjali, da boste počeli v življenju?

Želel sem si, da bi bil najboljši, kot sem lahko. Nisem vedel, s čim se bom ukvarjal, vedel pa sem, da bom pri tem najboljši, kar sem lahko.

Vaše kolekcije so zelo drzne. Kakšen je vaš stil v frizerskem salonu in ko izobražujete?

Moje kolekcije so zelo drzne, ker rad premikam meje. Ko ustvarjam kolekcije in nastopam na šovih, rad pokažem svojo ustvarjalno plat. Če pogledamo npr. Alexandra McQuina, njegove predstavitve na modnih pistah so zelo drugačne od oblačil, ki jih naredi za prodajo v trgovinah. Tako je tudi moj stil, ko stopim v salon, zelo komercialen. Imam nekaj bolj drznih strank, ki si ne želijo komercialnega videza in to pri meni tudi dobijo. Po tem sem znan in nekatere stranke zato pridejo tudi od daleč. Večina mojega dela je komercialnega. Moja izobraževanja v veliki meri temeljijo na Sassoonu. Napisal sem svoje izobraževanje za Kobi & Co. in to izobraževanje je zelo osnovno. Uči, kako narediti korak naprej; od osnovnega k ustvarjalnemu. Da lahko kršiš pravila, jih moraš najprej razumeti. Moj moto je, nauči se pravil kot profesionalec, da jih lahko kršiš kot umetnik.

Imate le en salon ali jih imate več? Kako velika je vaša ekipa?

Imam en salon v predelu Sydneya, ki se imenuje Bondi Junction. Salon se imenuje Intershape. V ekipi nas je deset in vsi delamo vse, torej strižemo in barvamo.

Nastopate tudi v Evropi? Kdaj vas lahko frizerji v prihodnje pričakujejo na evropskih odrih?

Pred dvema letoma sem zmagal na TCT Global Hairdresser of the Year. Dogodek poteka na Kanarskih otokih, natančneje na otoku Lanzarote. Zdaj grem tja vsako leto. Običajno je dogodek julija, avgusta ali septembra. Letos bo potekal od 25. do 27. septembra. Tam bom nastopil in imel seminar. Nastopil sem tudi v londonskem Royal Albert Hallu v okviru Alternative Hair Showa in po različnih krajih po Evropi. Veliko sem bil tudi v Ameriki, še posebej v Las Vegasu, kjer vsako leto poteka Paul Mitchell Gathering in se tam zbere 4.000 frizerjev. Zdaj sem raje lokalen. Delam veliko izobraževanj in šovov po Novi Zelandiji in Avstraliji. Zdaj sem v Evropi največ trikrat na leto.

Najbrž ste veliko na poti. Koliko dni na teden ste še vedno na voljo vašim strankam v salonu?

Na leto sem od 30 do 40 vikendov na poti. Še vedno sem v salonu štiri dni na teden – torek, četrtek, petek in sobota. Potujem običajno med vikendom, če nastopam v Avstraliji, drugače pa tudi druge dneve. Zdaj imam že do konca leta urejen urnik. Na poti bom 38 vikendov. Stranke seveda naročam glede na ta urnik. Če mene ni, moja ekipa lepo poskrbi za stranke.

Frizerka je tudi vaša žena, ki je začela delati pri vas že kot pripravnica.

Tako je. Pri meni je kot pripravnica začela delati pred petnajstimi leti. Po treh letih, ko je bila stara 18 let, sva se zaljubila. Ko je bila stara 21, sva se poročila v Izraelu, pri dvaindvajsetih je bila že mama in pri petindvajsetih drugič mama. Imava torej dva otroka in še vedno dela pri meni v salonu. Ko nisem ob njej, se počutim na nek način osamljeno. Je moja skala, v vsem me podpira. Njej ni do nastopanja na odru. Ji je pa všeč, da jaz to počnem, me v tem podpira in v času moje odsotnosti skrbi za otroka.

Osvojili ste že veliko nagrad. Kaj vam pomenijo?

Res sem osvojil že kar nekaj nagrad. Del tega, kar mi pomenijo, je priznanje, vendar tu se moramo zavedati, da fotografije ocenjujejo različni sodniki in vsak ima svoj pogled. Bilo bi zelo težko, če bi želel ustreči vsem sodnikom. Vem, da je moje delo dobro, a s tem ne želim nikomur ustreči. Želim biti iskren do sebe in to je moja moč in moja estetika. In če vidiš, da se skozi leta nisem kaj dosti spremenil, pomeni, da sem ostal pomemben za industrijo. Zato lahko dobim več denarja za šove in nastope. Imam drag življenjski stil, kjer igra denar pomembno vlogo. Vendar moraš ostati relevanten in tu nagrade pomagajo. Vendar ne prispevajo k mojemu egu, saj v salonu nagrade niso tiste, ki štejejo. Moje stranke ne vedo, od kje so vse te trofeje. Všeč jim je, da jih imam, ampak na koncu dneva je pomembno, kakšno frizuro so dobile. Če je frizura dobra, so vesele, če ni, jim je vseeno za nagrade, ki jih prejmem.

Ste zelo aktivni na področju dobrodelnosti. Povejte kaj več o tem, s čim se ukvarjate.

Dobrodelnost mi zelo veliko pomeni. Začel sem z dogodkom Hair Raise. Pripeljali smo nekaj neverjetnih frizerjev, zbrali veliko denarja, vsi so darovali čas in tudi denar. Bili smo v velikem klubu in dobili veliko sponzorjev. Dogodek je bil nevtralen, torej ni bilo zadaj enega podjetja, ki bi vse združilo. Pri tem konkretnem dogodku je šlo za fundacijo za otroke, ki imajo bolezni srca. Delam za različne projekte, med drugim tudi za zbiranje sredstev za boj proti požarom, ki so zadnje mesece ogrožali Avstralijo. Zavedam se, da je pomembno vračati družbi. Pokojna mama me je naučila, da je treba vedno pomagati, če nekdo prosi za pomoč.

Ste partner v podjetju EcoHeads. Kako je prišlo do tega sodelovanja? Kakšna je vaša vloga?

EcoHeads se je začel pred približno petimi leti s prijateljem iz otroštva iz Izraela. On je poslovnež, jaz pa sem zadolžen za ustvarjalno stran. Želela sva narediti nekaj drugačnega in posebnega in nekaj vrniti industriji. Nekaj trajnostnega. Mislim, da je danes EcoHeads prisoten že v okoli 27 državah. Jaz dobim idejo in on, ki je poslovnež, jo uresniči. V zadnjih treh letih smo ustvarili patent, ki bo spremenil frizerstvo. Komaj že čakam, da bom lahko idejo delil z vami. Zaenkrat žal več ne morem povedati. Bo pa spremenilo frizerstvo.

Včasih ste aktivno igrali rokomet in bili v tem zelo dobri. Še vedno najdete čas za rokomet?

Ha, ha. Ne morem verjeti, da poznate mojo zgodovino z rokometom. V mladosti sem bil kapetan izraelske ekipe. Rokomet je bil moje življenje. Kot sem že povedal, želim biti najboljši, če se nečesa lotim, in v rokometu sem bil res zelo dober. Žal rokometa ne igram več. Bi ga pa zelo rad. Mislim, da zdaj nisem več dovolj fit.

Na kateri dosežek v karieri ste najbolj ponosni?

Zgodilo se je lani na Kanarskih otokih. Po tem ko sem pred dvema letoma osvojil naziv Global Haidresser of the Year, jim je bilo všeč, kaj lahko ponudim, in povabili so me, da postanem njihov ambasador. Z mano je bila tudi moja družina. Imel sem šov, ki je bil zelo v mojem stilu. Ko sem dobil trofejo, je prišel v zaodrje moj devetletni sin, ki mi je rekel: »Oči, to je najboljše, kar sem kdaj videl. Zelo sem ponosen nate. Ti si zelo poseben!« Takrat sem se počutil, da vse, kar naredim, pomeni nekaj mojima otrokoma, in mislim, da si po tistem nastopu tudi on želi, da bo nekoč postal frizer. To je bil največji trenutek moje kariere, na katerega sem najbolj ponosen. Ne gre za zmage, ampak za občutek, da si v sinovih očeh zmagovalec.

Kaj bi svetovali frizerjem?

Če misliš, da je to delo enostavno, raje pusti vse skupaj. Če misliš, da boš že takoj osvojil nagrade, tudi raje odnehaj. Če misliš, da bo glamurozno in boš že kar takoj začel potovati, tudi raje odnehaj. Delo je naporno, potrebne je veliko strasti in predanosti. Prišel bo čas, ko boš dobil priložnost in zgrabiti jo boš moral z obema rokama. Kot sem že povedal, sem prišel v Avstralijo le s parom škarij in niti nisem znal jezika. Začel sem delati za Intershape, ki je bil takrat salon za starejše gospe, in sem tam vztrajal pet let. Danes sem, kjer sem, zaradi trdega dela. Verjel sem vase in dajal vse od sebe. Zato pravim, da zgrabi priložnost, ko ti pride naproti, a ostani zvest, trdno delaj, bodi ustvarjalen, ne boj se pokazati, kdo si, ne čakaj, da ti nekdo pove, kaj je moda. Moda je tisto, kar ti ustvarjaš. Ne boj se, naj te nihče ne daje v nič, verjemi, da nisi samo frizer. Frizerji so znanstveniki, psihologi, zdravniki, računovodje. Smo veliko več kot le frizerji!

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Še naprej bi bil rad nekaj dni na teden prisoten v svojem salonu, saj mi je zelo všeč komunikacija s strankami. Še naprej bi se rad udeleževal različnih tekmovanj in ustvarjal kolekcije. Prav tako bi rad še naprej tudi izobraževal, navdihoval ljudi po vsem svetu z EcoHeads. Upam, da bomo že konec tega leta lansirali nov izdelek, ki bo spremenil svet frizerstva. Še naprej bi rad vračal industriji, ki mi je dala vse. Imam super avto, lepo hišo in vse, kar potrebujem. Za vse sem zelo hvaležen industriji.

Kako preživljate prosti čas?

Rad ga preživljam s svojima otrokoma. Ker živimo blizu morja, smo veliko na plaži. Če imam prost vikend, pa rad peljem ženo v restavracijo, se družim s prijatelji, vendar je na prvem mestu družina.

 

Tekst: Nina Nagode

Foto: Alex Barron-Hough, osebni arhiv
Pričeska – Kobi Bokshish
Fotografija – David Mannah
Ličenje – Pablo Morgade
Styling – Josie McManus