Tomaž Turk

Na srednjo frizersko šolo se je vpisal predvsem zaradi želje, da pride v Ljubljano. Nad samim poklicem se je navdušil šele, ko je videl, da frizersko delo ne pomeni nujno le striženje strank v salonu, ampak tudi nastopanje in poučevanje. Danes je Tomaž Turk kreativni vodja Mič Styling Art Teama, s katerim se udeležuje številnih nastopov po Evropi in Ameriki. Je tudi prvi Slovenec, ki je v okviru dobrodelne prireditve Alternative Hair Show nastopil v Londonu. Zadnje leto aktivno sodeluje tudi pri pripravi e-učilnice, sodobnega učbenika za učence tretjih letnikov frizerske šole, ki jo bodo prvič pričeli uporabljati v tem šolskem letu.

Kdaj si prvič prijel za škarje?

Leta 1992, ko sem izvedel, da sem sprejet na frizerko šolo. Takrat sem od svojega strica iz Nemčije prejel škarje in bil prvič razočaran nad svojim talentom - postrigel sem samega sebe, kar je bila prava katastrofa. Naslednje razočaranje me je čakalo, ko sem prišel na frizersko šolo in izvedel, da že vse moje sošolke doma strižejo domače in prijatelje, jaz pa nisem znal ničesar.

Kako, da si se vpisal na frizersko šolo?
Želel sem si priti v Ljubljano, ker sem drugače iz Postojne. Zanimal me je modni svet, imel sem „filing za oblačenje“, a sem žal zamudil sprejemne roke za Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo. Potem mi je sestra predlagala Srednjo frizersko šolo. Takrat je v Slovenijo prišel hrvaški frizer in koreograf Nenad Muždeka in mi pokazal, da lahko tudi moški strižejo ženske. V Postojni ni bilo takrat nobenega moškega frizerja, ki bi strigel ženske. Že v prvem letniku sem naredil največji preskok v svojem poklicu. Vsako popoldne sem šel na vaje k drugim in tretjim letnikom, kar priporočam tudi dijakom. Opravljal prakso in tudi čez vikend sem imel že zelo kmalu stranke. Tako sem zelo hitro napredoval.

Je Ljubljana izpolnila tvoja pričakovanja? Si si predstavljal, da bo drugače?
Ja, še več od pričakovanj, hitro sem spoznal ljudi, s katerimi sem lahko kreativno sodeloval. Res sem vesel, da nisem šel v Ljubljani v drugo skrajnost, ki ti jo ponuja - to da »zabluziš«. V prvem letniku so nas peljali v Narta studio na ogled demonstracije, kjer sem prvič videl, da frizer lahko tudi nastopa, uči in kreira. Takrat sem se odločil, da salon ni bistven, ampak da si želim nekoč tudi jaz učiti in nastopati. Na šoli sem se veliko naučil od učiteljev. Moj prvi mentor Franci Hvala nas je takoj usmeril tudi na svoje stranke, ki jih je imel veliko. Na šoli smo se tudi pripravljali za frizerska tekmovanja, nastope v Cankarjevem domu, katere je omogočala Ilirija. V drugem letniku sem začel opravljati prakso v Narta studiu, kjer sem tudi imel prve idole, Matjaža Bavdka, Zorana Gajiča in Petra Klinca. V tretjem letniku sem imel možnost videti delo Mete Podkrajšek, Steva Pavloviča ... Res sem ponosen na slovenske frizerje, ki so postavili trdne temelje sodobnega striženja. Naša generacija je imela res srečo, da je dobila dobre temelje, ki je vse to nadgradila z nepovezanimi linijami. Sam pravim, da je to generacija nepovezanih linij.

Kako si se znašel v ekipi Mič Stylinga?
Hitro sem se »dal na trg«. V tretjem letniku sva z Borutom Novakom v internatu organizirala modno revijo frizur in povabila vsa takratna frizerska imena kot so Stevo, Mič, Peter Klinc ... Poskrbeli smo tudi za prve objave v medijih. Imel sem razgovore. Ni pretehtalo to, kdo je največ ponudil, ampak kje sem se vizionarsko najbolj videl in bi lahko vodil skupino frizerjev. Hitro sem lahko začel z učenjem mladih kadrov, kar je bila tudi moja želja. Za Miča sem se odločil, ker je imel prave ideje in odgovore za slovenski trg, kako naj zgleda sodobni salon - združit kvaliteto striženja in barvanja z dobrim servisom (recepcija, tehniki, stilisti, cenovni rangi). Imel je tudi idejo, kako lahko mladi frizerji napredujejo in tako je nastal Art Team, katerega smo sestavljali Matej Prinčič, Borut Novak, Matjaž Okorn, Aska Kajtazović … ter se usmerili v lastno produkcijo tehnik striženja, barvanja in spenjanja. Tako so nastale prve kolekcija in seminarji ter s tem tudi Akademija Mič Styling. Zdaj učim že let.

Zdaj pripravljaš tudi nov projekt, e-izobraževanje ...
Na tem projektu delamo že eno leto. Imenuje se E-učilnica in je nekakšen učbenik 21. stoletja. Gre za prvi tak projekt na svetu. Povzeto je znanje tretjega letnika, ki je seveda nadgrajeno. Ideja je, da učenci teoretično snov predelajo sami na internetu in jo naslednjič skupaj z učiteljem v šoli še praktično preizkusijo. V e-učilnici bodo na voljo tudi številni videi striženja – veliko je klasičnih, pa tudi nekaj kreativnih tehnik. Mladi veliko časa preživijo na internetu. Tako bodo lahko, namesto da visijo na Facebooku, čas preživeli v e-učilnici. Poleg tega bo lahko učitelj za vsakega učenca videl, koliko časa je bil v e-učilnici. Na tej strani bodo objavljene tudi naloge in testi. Gre za res edinstveno zadevo, zato upam, da jo bodo učitelji sprejeli. Projekt bomo kmalu predstavili tudi v Evropi. Pri projektu sodelujeta še Žiga Fon, idejni vodja, in Romana Marolt iz Srednje frizerske šole, ki je poskrbela za tekste. Jaz pa za tehnični del. Projekt ni namenjen le učencem, ampak se lahko prek njega izobražujejo tudi že izučeni frizerji.

Kdo so tvoji idoli zdaj? Koga malce bolj spremljaš in mu slediš?
Zadnje čase se zgledujem predvsem po artističnih direktorjih, od katerih se ne učim samo friziranja pač pa nastopanja. So dobri motivatorji in ti dajo vedeti, da moraš trenirati in se, tako kot smučar, pripraviti na novo sezono, česar frizerji običajno ne počnejo. Ampak je treba, če želiš biti neprestano v „špici“. Trenutno je moj trener Robert Cromeans in z njim vsa artistična ekipa, s katero se srečujem. Gre za ameriško ekipo, ki mi je po viziji zelo blizu.

Še kaj treniraš in preizkušaš novosti na lutki?
Zadnje tri leta zopet kar intenzivno delam na lutki. Ko izvajam demonstracije in s Paul Mitchellom učim po Evropi, vse poteka na lutkah. Zdaj veliko bolj spoštujem lutko, ki me je spremljala v šoli. Takrat jo namreč zasovražiš. Trenutno imam doma približno lutk. Za vsako kolekcijo moram lutko umiti in jo ostriči ter jo negovati kakor stranko. Ugotovil sem, da je tudi delo z lutko velika umetnost.

Kako potekajo priprave na novo kolekcijo? Najprej preizkušaš na lutki?
Naša kolekcija nima nobene zveze z lutkami. Te pridejo v uporabo pri učenju naših zaposlenih. Še posebej na „hair campih“, ki običajno potekajo izven Ljubljane, zato ni mogoče dobiti modelov, ki bi lahko bili tam cele dneve. Kar se tiče nove kolekcije, jo snujemo takrat, ko natopi umetniška kriza. Jaz osebno jo imam dvakrat na leto, eni je nimajo nikoli, drugi pa kar celo življenje.

Kdaj natopi ta kriza? Je povezana z letnimi časi?
Da, pojavi se glede na letne čase. Običajno nastopi dvakrat letno, ko ugotovim, da ni nič novega in začnem razvijati nove stvari. Običajno ideja nastane z nekim čudnim predlogom, ki ga izrazi stranka. Gre za nekaj novega in takrat tehnično dozorim. Sama kolekcija se pripravlja junija. Pred snemanjem imamo sestanke, kjer se dogovorimo, kakšne barve in tehnike striženja bi uporabili. Moda je kocka, ki se obrača, tako da je recept zelo enostaven: držimo se našega hišnega stila, čistih in bleščečih las ter dovršenih striženj.

Kot frizer si v Sloveniji veliko dosegel. Se kdaj vprašaš, kaj pa zdaj? Ti kdaj zmanjka ciljev in ti postane dolgčas?
Ciljev si nisem zastavljal, ampak so vedno prišli kar sami. Bil sem vztrajen in nisem odstopal od stvari. Z marljivostjo in samo-prisilo lahko zelo daleč prideš. Ne smeš pa pustiti, da te ostali prisilijo v to, ker potem zgubiš pravo strast. Vsako leto pridejo novi cilji. Trenutni cilji so usmerjeni v salon na Kongresnem trgu in ostale salone Mič Styling. Veliko delamo s sodelavci na servisu. Verjetno nekateri tudi že poznajo naše projekte kot so Wash house - masaže, Color bar - barvanje na osebnem nivoju, Take home - prodaja.

Kaj ti je pri poklicu frizerja najbolj všeč? Kaj najraje delaš?
Verjetno ne bi bil frizer, če v to ne bi vključil še drugih stvari, kot je video, fotografija in „styling“. Dvomim, da bi se v nasprotnem primeru toliko razvijal in imel takšno širino. Morda je to razlog, zakaj sem ostal v frizerskem poklicu.

Tema letošnjega Paul Mitchellovega Gatheringa v Las Vegasu je bila „What inspires you?“ Kaj tebe inspirira?
Nov produkt, ki ga čakaš, ga preizkušaš. Sodelavci in Art Team, s katerimi delam, in tudi projekti. Trenutno delamo pri Slovenskem Top modelu, ki je zelo obsežen projekt. Snemanje traja skoraj mesec in pol. Oddaje bodo na sporedu jeseni. Tu moraš dejansko pokazati vse svoje znanje, saj je treba delati hitro in dobro.

Kako običajno zgleda tvoj delovni dan?
Velikokrat rečem: „Če kdo želi shujšati, se mi lahko pridruži“. Dejansko opravljam tri poklice: strižem, sem vodja salona in kreativni vodja. Običajno traja moj urnik od 10-ih do 18-ih, kar se tiče strank. K temu pa dodam še učenje mladih frizerjev in kreativno ustvarjanje. Tako traja moje delo okoli ur na dan, včasih tudi sedem dni v tednu v času nastopov in seminarjev.

Si frizer tudi v sanjah?
Sem, ampak so večinoma more. Sanjam predvsem o nastopih, kako zamudimo nastop, zmanjka elektrike na odru …

Ti ob natrpanem urniku uspe najti čas za dopust?
Trenutno se učim in izpopolnjujem plavanje. Ob tem se učim tudi, kako še bolje učiti druge. Imam zelo pozitivnega učitelja, ki me spodbuja. V petih urah me je naučil plavati kravel, čeprav ga prej sploh nisem znal. Ugotovil sem, da se moram naučiti plavati, drugače me bo še sin prehitel, ki tudi hodi v šolo plavanja. Podobno je bilo z računalniki. Rekel sem si, da me otroci že ne bodo imeli za norca in sem se računalništva lotil zelo resno. Sem tekač na dolge in ne na kratke proge … Sem kar vztrajen.

Bi zase rekel, da si discipliniran?
V frizerstvu ja, pri pospravljanju doma pa ne. Morda se včasih preveč zanašam na svojo iznajdljivost v zadnjem trenutku. Drugače pa sem vztrajen in lahko delam tudi celo noč, da bo stvar dovršena.

Si tudi perfekcionist?
Da, čeprav zelo grdo rišem in pišem. Kljub temu sem neke vrst perfekcionist, saj vidim, kaj je treba storiti, da bo frizura dobra. Znam podoživeti, kako bo frizura funkcionirala jutri in pojutrišnjem, kar večkrat pogrešam pri drugih frizerjih, ki se orientirajo le na trenutek, ko oblikujejo frizuro.

Slovenci dobro skrbimo za svoje lase?
Že dve leti intenzivno spodbujam ljudi k vsakodnevnemu pranju las. V Sloveniji pranje las velja za nekaj slabega, medtem ko je to v tujini nuja in sodi k osebni higieni. Pri nas se ljudje stalno bojijo, da bodo potem imeli še bolj mastne lase. Pri Paul Mitchellu sem zastavil vprašanje, zakaj v Ameriki nimajo šampona za mastne lase in prhljaj. Nazaj sem dobil vprašanje: „Si vi ne perete glave vsak dan?“. Če si jo pereš vsak dan, nimaš mastnih las. Stranke, ki v salonu iščejo šampon za mastne lase, najprej vprašam, kako pogosto si umivajo lase. Če je odgovor štiri do pet dni, potem jim pojasnim, da njihovi lasje niso mastni, ampak umazani. Do prhljaja običajno pride zaradi mastnih las, na katerih se nabira umazanija. Sicer pa imamo frizerji v Slovenijo srečo, da Slovenci nimamo tako lepih las kot Italijani. Striženje moramo zato izpeljati bolj dovršeno. Italijanom tega ni treba, ker je las že sam po sebi lep.

Frizer si že kar nekaj časa. Se je v teh letih odnos pri strankah kaj spremenil?
Se je. Kar za odstotkov, predvsem zaradi izdelkov in ozaveščenosti. Temu jaz rečem milenium obdobje, ki je nastopilo po letu 2000. Če pogledamo nazaj, v 60-ih in 70-ih je prišlo v modo striženje, v 80-ih je sledila epidemija trajne, v 90-ih pramena, torej barvna epidemija, zdaj pa epidemija nege. Vse večje firme delajo izdelke za nego, zato temu sledijo tudi saloni.

Kako misliš, da drugi gledajo nate? Tvoji učenci gledajo nate z nekim strahospoštovanjem in zelo cenijo tvoje mnenje, a ga pogosto niso deležni. Veljaš za tiho osebo, ki ne govori veliko, ampak poveš bistvo.

Japonci temu rečejo »speak as you need« (govori, kolikor moraš op. p.). Sta dva Tomaža, eden je bil pred štirimi leti, eden pa sedaj. Ko je nastopila zgodba s Paul Mitchellom sem se spremenil. Prej sem pri učenju uporabljal strogo šolo, sedaj pa se trudim ljudi spodbujati. En način je, da namesto „slabo si naredil“, rečeš „ drugače si naredil“. Strahospoštovanje verjetno izhaja iz tega, ker malo govorim, in potem ne vedo, kaj si mislim. Ljudje cenijo, kar povem, ker vedo, da te stvari počnem sam, da se učim in sem odkrit. Včasih je, če sem bil tiho, pomenilo, da je v redu, če sem povzdignil glas, da je zelo slabo, in če sem pohvalil, da je zelo dobro. Zdaj se trudim spodbujati ljudi in iskati stvari, v katerih so dobri ter jih razvijati. V zadnjem času skušam ljudi peljati v »globoko vodo«, ker se vsi radi zadržujejo v »varnih vodah«. Če nekdo nikoli ni spenjal in noče spenjati, ga skušam spodbuditi in prepričati, da je tega sposoben. V Sloveniji vse prepogosto slišimo „meni ne paše spenjat in zato ne bom spenjal“.

Prej si omenil dva Tomaža. Se tisti izpred štirih let še kdaj pojavi ali ga je novi povsem nadomestil?
Še vedno sem kot raca na vodi, ki je nad vodo zelo mirna, spodaj pa veliko miga. Pri večjih projektih delujem zelo mirno in skoncentrirano, čeprav v meni vre. Ob takih zadevah običajno shujšam za štiri kilograme. Sem zelo nesproščen, kadar vem, kaj vse me še čaka. Sem na primer sodijo nastopi v Cankarjevem domu, za katere sem odgovoren. Vedeti moram, kaj se mora zgoditi, in kako povezati koreografijo in glasbo. Podobno kot smučar pred tekmo, ki se v mislih koncentrira na svojo progo, tudi jaz pred nastopom ne skačem okoli in pozdravljam ljudi, ampak sem osredotočen na nastop. Pogosto slišim očitke, da sem fin in ne pozdravljam, ampak to je zgolj zato, ker sem tako skoncentriran na to, kar je treba še narediti.

Praviš, da si zelo skoncentriran na to, kako morajo stvari izgledati, po drugi strani pa si znan tudi po tem, da znaš stvar v zadnjem trenutku popolnoma spremeniti in narediti še bolje.
To je plan B, ki ga Mič Styling tim že od nekdaj dobro obvlada. Na izobraževanju v Ameriki so nas učili izvesti plan B in me pri tem vprašali, kako nam gre od rok. Dejal sem, da zelo dobro, saj je to značilno za Slovenijo, in dodal, da se trenutno učimo, kako izvesti plan A, torej organiziranosti in vnaprejšnje priprave. Zadeve, ki se hitro spremenijo, so običajno bolj spontane in življenjske ter bližje frizerjem. Nastop ne sme izgledati kot da bi gledal videokaseto.

Na akademijo pride verjetno veliko mladih frizerjev. Kako hitro opaziš njihov potencial?
Takoj ga opazim. Sicer ne po znanju, pač pa se opazi predvsem nadstandard, torej prijem in občutek. Za ta poklic lahko izučim vsakogar, ki ima željo. Zadnje čase ne želim preizkušati novih oseb, kako strižejo, več mi pomeni, da mi je kot oseba všeč. Trenutno se išče osebnost, zagon in želja po znanju.

Mladi, ki prihajajo, imajo to?
To je milenium generacija. Lani sva z Matjažem Šiškom vzgojila novo generacijo, s katero se da dobro delati, ampak potrebuje pozitivnost. Treba se jim je veliko posvečati in jih vključevati. To je generacija, ki ima oliko. Ljudi znajo nagovarjati in jih ni strah nastopanja, kot je bilo nas. Nimajo preprek. Prej bodo oni dali tebi odpoved, kot ti njim. Gre za povsem drugačno razmišljanje. Potrebujejo pa bistveno več spodbude, saj je to generacija, katero se je »zavijalo v vato« , zato je treba z njo tudi naprej tako delati in ji posvečati veliko pozornosti.

Kaj bi svetoval mladim, ki si želijo postati frizerji?
Da pridejo na prakso, saj tako dobijo največ osnov. Vaje imamo ob torkih ali sredah zvečer v salonu. Na teh vajah lahko mladi zelo hitro napredujejo.

Se ti zdi, da bi bil tako uspešen, če bi bil ženska?
Seveda bi bil. Ženske imajo običajno večji spekter znanja kot moški, čeprav potenciala pogosto ne izkoristijo. Bolj mi gredo kocine pokonci, ko vidim neko žensko, kako dobro suka škarje, spenja, barva, kakor moškega. Edina razlika je v tem, da stranke običajno bolj zaupajo moškemu. Poznam veliko ženskih frizerk, za katere si štejem v čast, da jih lahko gledam, kako sukajo škarje. Miselnost, da so moški že avtomatsko dobri frizerji, je velikokrat zelo slabo vplivala na moške frizerje, saj jim je dala lažno potuho.

Kako dolga je tvoja čakalna vrsta za striženje?
Stranko uredim v dveh do treh dneh, če ne gre ravno za top termine. Na dan uredim veliko strank. Poleg tega je v mojem timu veliki dobrih frizerjev, ki lahko brez težav sprejmejo mojo stranko. Stranke sem razvadil, da lahko hitro pridejo na vrsto. Težko bi se navadile, če bi morale čakati en teden.

V čem bi zase rekel, da si najboljši?
Zadnje čase mislim, da sem dober v striženju naravno skodranih las. Ni veliko frizerjev, ki bi to znali. Tu gre za odnos do lasu, kako bo izgledal jutri in pojutrišnjem. Gre za veliko nepovezanih linij. Skodrani ljudje zelo hitro občutijo razliko in so zelo hvaležni. Še vedno preveč frizerjev skodrane lase tanjša in jih redči, kar je iz mojega stališča absolutno prepovedano. Večinoma pa imam rad lase, ki so neukrotljivi, ti so zahtevni za striženje, tam moraš pokazati vse svoje znanje. Lahko rečem, da sem bolj vizualni frizer ne toliko tehnični.

Najboljši nasvet, ki si ga dobil?
Če želiš biti uspešen, se moraš spreminjati. Če se spreminjaš, greš lahko naprej in napreduješ.
Drugi pa je »to be remembered, not to be forgoten« (ostati v spominu, ne biti pozabljen op. p.).

Katero napako delajo frizerji najpogosteje?
Upoštevati je treba las, kar je bistvenega pomena. Stranka se preveč osredotoča na to, kako frizura pristaja k obrazu. Pri tem pozabljajo, da so lasje tisti, ki odločijo ali lahko oseba nosi tako frizuro. Druga stvar, na katero opozarjam, je, da je treba pri striženju paža zamenjati, obrniti je treba držo rok pri levi in desni strani. Veliko frizerjev tega ne počne, zato je pričeska na eni strani bolj posneta oziroma krajša, na drugi daljša ... Kadar tarnajo, da je tako težko, jim rečem, da se tega nisem spomnil jaz, ampak Vidal Sassoon že leta 1960. Čeprav je minilo že 50 let, pol sveta tega še vedno ne zna. Opažam tudi, da včasih preveč vsiljujejo stvari, ki so všeč samo njim. Prisluhniti je treba želji strank in ne vztrajati pri svojem. To je podobno kot prodajalec radia, ki mi želi prodati tisti radio, ki je njemu najbolj všeč, ne pozna pa mene in mojih želja.

Kaj pa naveza s Paul Mitchellom? Te je kdaj zamikalo, da bi šel v Ameriko?
Razmišljal sem. Bilo je tudi nekaj ponudb, ampak sem hitro razložil, da imam tukaj luksuz; morje in hribe, naravo. Ne bi šel drugam. Predvsem zaradi strank. Toliko, kolikor sem lahko kreativen tu v Sloveniji, si drugod ne bi mogel privoščiti. Ne v Italiji, Nemčiji, kot tudi v Angliji ne. Ko sem delal v Angliji, sem bil zelo razočaran, ker so zelo tradicionalni. Vsi ljudje, ki pridejo k nam, recimo iz Srbije, so šokirani, koliko las dejansko pade na tla ob striženju. Ljudje tu si želijo spremembe in funkcionalne frizure. Dosegli smo celo to, da ko pridemo v Ameriko, se Slovenijo veliko omenja in zelo ceni naše delo.
Včasih sem si želel tujine predvsem, da bi izboljšal servis, spremenil mišljenje in odnos do dela. Frizerji se ne razlikujejo več toliko po striženju, ampak po servisu. Danes stranka vidi barve, preden jih dobi na lase, lahko jih povoha ... Velik del strank se v salonu le striže, barva pa se doma. Na teh strankah je treba delati. Naša prava konkurenca ni sosednji salon, ampak so drogerije, kjer si stranke kupujejo barvo za lase. Če bi odprl nov salon, bi imel višje ali pa nižje cene od sosednjega. Enakih ne bi dal nikoli. V Art Teamu nas je bilo vedno toliko, da nismo iskali druge konkurence. Tudi zato smo delali preskoke, saj se nismo ukvarjali z drugimi frizerji. Moja stranka bo šla k drugemu frizerju znotraj Mič Stylinga in ne bo iskala druge zgodbe. Včasih kateri stranki tudi sam predlagam zamenjavo.

Art Team Mič Styling sestavlja dokaj ustaljena ekipa. Ste odprti za nove člane?
Art Team je odprta družba za nove člane. Posameznik mora imeti širino, zagon. Mladi imajo tudi energijo, ki jo potrebujemo. Če si želiš, lahko zelo hitro postaneš naš član. Večkrat pravim, da sem tu, da naredim zvezdo. Sem pripravljen na nekoga, ki ga lahko popeljem višje od sebe. To je moj cilj od vedno.