Stevo Pavlovič

Nekoč glasni vodja Green dragonsov, zdaj pa eden najbolj znanih slovenskih frizerjev, ki si je pot v vrh slovenskega frizerstva utrl z vztrajnostjo in željo biti najboljši. Stevo Pavlovič nikoli ni maral povprečja, samo zmaga nekaj šteje. V Ljubljani je odprl tri frizerske salone in ustanovil Stevo Hair Academy, nasmihajo pa se mu že prvi nastopi v tujini. Drugo leto bo s svojo ekipo nastopil na Alternative Hair Showu na Dunaju in na L'Oreal Business Forumu. Je član najprestižnejšega kluba frizerjev v svetu ''Alternative Hair Club'' iz Londona in Ambasador L'Oreal Professionnel za področje Adrije.

Ali izhajaš iz frizerske družine?

Ne, moja družina je delavska, nobeden od staršev ni bil frizer. Res pa, da je mama bila tista, ki mi je predlagala, da grem v frizersko šolo. Pred tem je bila moja velika želja, da postanem profesor zgodovine, saj je bil to že v osnovni šoli moj najljubši predmet. Veliko sem jo preučeval in prebral precej knjig s področja zgodovine. Kljub temu sem upošteval mamin predlog in šel v frizersko šolo. V drugem letniku sem pričel s prakso pri Meti Podkrajšek in tako pozabil na zgodovino, saj me je frizerstvo popolnoma potegnilo vase. Pri Meti je bilo takrat središče frizerskega dogajanja. Vsi, ki so nekaj pomenili, so se strigli pri njej. Takrat je bila popularna punk moda, ki jo je Meta Podkrajšek prinesla v Slovenijo, poleg punka pa so bile izredno popularne tudi moške trajne.

Koliko časa si bil pri Meti?

Pri njej sem ostal osem let. Potem pa sem začutil, da je treba nekaj spremeniti, rabil sem nove izzive. Sprejel sem ponudbo in odšel v frizerski salon na Fužine. Gospod Milan Pejnovič, ki je danes predsednik Kozmetične sekcije frizerjev Slovenije, je takrat odprl nov frizerski salon in mi ponudil njegovo vodenje. Ponudbo sem sprejel, kar se je kasneje izkazalo za dobro potezo, saj sem se v tem času naučil poslovodskih zakonitosti in organizacije. Pri Meti sem začel z metlo, potem pa sem napredoval do prvega frizerja. Ko sem imel status prvega frizerja, ni bilo več poti naprej, zato sem sprejel Pejnovičevo ponudbo. Milan Pejnovič je tudi priznan make-up mojster, tako da sem se naučil tudi osnov ličenja. 2. januarja leta 1996, ko sem ravno ležal doma, pa sem dobil preblisk, da moram letos imeti svoj salon in konec tega leta sem res odprl svoj salon.

To je bilo na Trubarjevi?

Da. To je bil manjši in podolgovat salon. Že takrat sem imel vizijo, da bi to lahko nekoč postalo nekaj več. Sprva sem ga nameraval poimenovati Stevo frizerska hiša, vendar se je ime slišalo malce prepotentno za majhen salon. Ljudje se bodo posmehovali. Ampak imel sem vizijo, da bo ta salon enkrat zrasel. Poimenoval sem ga Stevo frizerski studio, istočasno je nastal tudi slogan, s katerim smo odprli salon, in sicer »Ne hodite v London, pridite k nam«. Ta slogan nas je spremljal vsa ta leta in je bil zadetek v polno. Ker sem vedno želel nekaj več, sem se po dveh letih delovanja preselil v sosednji prostor, ki je bil veliko večji. Že po treh mesecih delovanja sem odprl tudi Stevo Hair Academy, to je bil tretji izobraževalni center. Prvi je bil Narta Studio, drugega pa je vodila gospa Dragica Kern, ampak na žalost ni zaživel, čeprav je bila ideja dobra. Gospa Dragica je bila priznana strokovnjakinja in zelo dobra frizerka. Tudi sam sem izkoristil en zimski dopust, da sem se pri njej učil trajne in barvanja las. V enem tednu me je zelo veliko naučila.

Kaj pa London? Si se pogosto izobraževal v London?

Ne, takrat še nisem šel v London. Nisem še imel dovolj denarja, da bi si to lahko privoščil. Šele tretje leto pri gospodu Pejnoviču sem šel prvič v London. Prvič, ko sem šel v London na Toni & Guy Academy, sem si sam plačal šolanje in hotel, gospod Milan pa mi je plačal prevoz, saj je bila takrat letalska precej draga, približno 700 takratnih nemških mark (cca 350 evrov). Ko sem se vrnil iz Londona, so se mi odprli popolnoma novi vidiki. Videl sem način dela pri Toni & Guy Academy, kmalu zatem sem šel še na Vidal Sassoon Academy, ki je bila popolnoma druga skrajnost. Pri gospe Meti sem se izobraževal po strogih tehnikah Vidal Sassoon, ki jih je ona perfektno obvladala in jih obvlada še danes, potem sem šel preučevat tehnike Toni & Guy in se po petih letih vrnil nazaj na Vidal Sasoon. Vendar pa so bile te tehnike popolnoma drugačne kot tiste, ki sem se jih učil na začetku, kar je bil zame zopet velik preskok. Bil sem še na akademiji Llongueras v Barceloni, akademijah Gun Brit in Hair Construction na Danskem, akademiji Sanrizz v Angliji … V seminarje in izobraževanja sem praktično vložil ves svoj denar, kar je bil dober temelj za naprej. Po dveh letih sem se preselil v večji sosednji prostor, ki je meril slabih 100 m2. Takrat so se začeli tudi seminarji na naši akademiji, ki so se jih udeleževali frizerji iz cele nekdanje Jugoslavije, predvsem iz Hrvaške. Hrvaški frizerji še danes v velikem številu obiskujejo naše tečaje. Izobraževanje in prenos znanja na druge me je vedno veselilo. Tudi pri Meti sem bil jaz tisti, ki je uvajal nove frizerje.

Potem te veseli pedagoški poklic?

Da. Če želiš biti dober pedagog, moraš v prvi vrsti imeti ljubezen in spoštovanje do ljudi, ki jim prenašaš to znanje, poleg tega pa moraš biti tudi dober psiholog. Frizerji iz Slovenije in držav nekdanje Jugoslavije, ki prihajajo k nam, se zelo razlikujejo po znanju, razumevanju posla, pogojih v katerih delajo … Skušam se vsakemu prilagoditi in mu dati največ možnega znanja ter ga stimulirati, da dobi nov zagon, ki bo trajal dolgo časa.

Se ti zdi, da so slovenski frizerji preveč egoistični do svojega znanja?

Morda ne ravno egoistični, ampak prestrašeni. Med kolegi obstaja prepričanje, da bo frizer, ki ga izobražuješ, prej ali slej odšel. Daš mu del sebe in velik del svojega znanja, on pa potem odide in lahko postane tvoja konkurenca. Ampak moje mnenje je drugačno. Del kadra bo vedno odšel, tega se ne da preprečiti, vendar vedno prihaja nov kader, ki nadomesti pozicijo starega kadra. Svoje znanje sem vedno rad prenašal na druge. Tudi ko moji učenci odidejo, odnesejo del mene s seboj, kakor sem tudi jaz odnesel znanje od Mete Podkrajšek, ki ga je nesebično podarila meni.

Vedno si sledil svojim sanjam in vse dosegel, naredil si svoj sanjski salon. Kaj je naslednji korak?

Naslednji korak je še izpolnitev še ene velike želje, ki jo nosim v sebi. Imam navado, da vedno naredim vse, da svoje želje realiziram in isto nameravam tudi sedaj. Ta želja pa je nastopati v tujini in izobraževati tamkajšnje frizerje. Prva ponudba je že prišla, povabljeni smo, da nastopimo na Dunaju na Alternative Hair Showu, kar sem sanjal že dolga leta. Prav tako bom z mojim teamom nastopil na L'Oreal Business Forumu naslednje leto kot prvi predstavnik Adrije, kar je velika čast in priložnost za našo hišo.

Ali ni Alternative Hair show običajno v Londonu? Kaj pa London?

Prednost Londona je, da so tam velike združbe, lobiji, ki so že od nekdaj zraven, to so Vidal Sassoon, Toni & Guy, Mahogany, Sanrizz ter velike korporacije in verige salonov iz Japonske, Italije, Španije, ZDA … Tam je težje priti zraven, čeprav imamo možnost, ampak seveda ne takoj. Zgodbo o Alternative Hair Showu sem izvedel, ko sem bil na akademiji Sanrizz pri Rickyju Rizzu, ki je imel dva sinova. Mlajši je čez pol leta umrl za levkemijo. Tudi sin njegovega brata Tonyja je umrl za levkemijo. Tony je zato za otroke, ki so oboleli za levkemijo, ustvaril prireditev Alternative Hair Show, ki ima zelo humano noto. Denar, ki ga dobijo s članarino in donacijami, namenijo otrokom z levkemijo in jih vsako leto odpeljejo na izlet. Drugi del tega denarja pa vložijo v projekt Leukemia research. Zaradi tega sem začutil, da bi rad sodeloval pri tem in na nek način pomagal, zato sem postal član Alternative Hair Cluba in letno plačujem članarino. Vedno sem si želel nastopiti na tem showu, čeprav sem se zavedal, da imajo prednost velike korporacije. Sedaj sem končno dobil priložnost. Ta nastop zame ne pomeni zgolj promocije naše hiše, ampak tudi celotne Slovenije in slovenskega frizerstva, saj bo to prvi slovenski nastop na tej prireditvi.

Ali meniš, da je ena od težav slovenskega frizerstva ta, da nimamo neke frizerske tradicije? Šele tvoja in pred tem Metina generacija je ta poklic postavila na neko točko prepoznavnosti.

Mislim, da je zavest v zadnjih desetih ali petnajstih letih precej visoka. Velik preobrat na slovenski frizerski sceni je naredil kolega Mič, ki ga kot vrhunskega managerja zelo cenim in spoštujem in ki je bil tudi eden od mojih vzornikov v poslu. Zavest je večja, vedno več frizerjev se hodi izobraževat v tujino, ne samo v London. Mislim pa, da naše vodstvo tega ne spremlja in se ne odziva primerno. V frizerskem vodstvu je veliko ljudi, ki jih je čas povozil. Prepričan sem, da bi frizersko sceno v Sloveniji moral voditi menedžer, ki bi moral sestaviti team sposobnih frizerjev. To se je zelo dobro pokazalo na primeru mesta Ljubljane. Ko je vodenje mesta prevzel menedžer, so se stvari začele dogajati, pred tem pa je dvanajst let vse stagniralo. Enako se mora zgoditi tudi na področju Frizerske sekcije Slovenije. Vodja sekcije in slovenskih frizerjev mora postati nekdo, ki je menedžer z konkretnimi rezultati in nekdo, ki ve, kaj se v svetu dogaja. Imamo frizerje kot so Mič, Zoran Pasarič, Kristjan Petek, Mare Filipič ... To ne želim biti jaz, sam imam drugačne cilje. V Sloveniji imamo frizerske revije, vodilna svetovna imena, ki po zaslugi Romana Hlepa hodijo k nam, imamo zelo kvalitetno slovensko frizersko prireditev 'Slovenski frizerski festival' in tudi kvalitetne domače frizerje, nimamo pa vodstva, ki nas bi združilo in predstavilo v tujini.

Se ti zdi, da je poklic frizerja v Sloveniji precenjen ali podcenjen? Generacije pred tem so čakale v vrsti, da so lahko opravljale prakso pri Meti Podkrajšek ali v Narta Studiu. Kako pa je zdaj?

Odraz gibanja v družbi se pozna tudi na frizerskem področju. Gospa Meta Podkrajšek in gospod Peter Klinc, ki sta bila tako moja učitelja, kot učitelja cele generacije frizerjev, sta to delala iz srca, z entuzijazmom in ne le iz interesa. Danes je vse kapitalizem, lastni interesi, ozkosrčnost in egoizem. Vsak dela zase, ni druženja in iskrenega prijateljstva. Mnogi frizerji po dveh seminarjih mislijo, da že vse vedo. Bolj pomembno je, kako si oblečen, kakšna očala in torbico imaš, kot kaj znaš. To je čista refleksija družbe in zgrešenih vrednot.

Se ti zdi, da je tu kriva tudi šola?

Ne, mislim, da je krivcev več. En krivec je zagotovo Frizerska sekcija Slovenije, ki se sicer trudi, ampak premalo, morali bi narediti veliko več. Mogoče sem preveč ambiciozen za povprečnega slovenskega frizerja, toda zame je edino merilo rezultat dela. Zamenjati bi bilo treba vodilno strukturo in na vodilne položaje postaviti ljudi, ki so v stiku s časom. Tudi sistem šolstva je popolnoma zgrešen. Dokler bomo imeli miselnost, ''če ne gre v šoli, bo pa pač frizerka'', bo ta poklic zelo počasi napredoval. Zelo slaba poteza Ministrstva za šolstvo je bila tudi ukinitev pripravništva. Nemogoče je takoj zaposliti otroka, ki je končal triletno šolo in nima zadostnih praktičnih izkušenj. Z ukinitvijo pripravništva se je našemu poklicu zgodila velika škoda. V frizerstvu se dela z ljudmi in vsak frizer začetnik rabi določen čas, najmanj eno leto, da obvlada določene osnove in lahko samostojno dela na stranki, pod pogojem, da ima konstantno kvalitetno izobraževanje. Sprašujem se, kako je obrtna zbornica in sekcija frizerjev v tem primeru branila naše interese. Po drugi strani pa imamo lastniki frizerskih salonov dolžnost in interes, da te otroke pripravimo na samostojno delo, zato pa je potreben določen čas. V naši hiši se zavedamo, da kvalitetna delovna sila na trgu ne obstaja, sami jo moramo narediti. V tem pogledu smo že od samega začetka valilnica frizerjev. Pravi rezultati tega izobraževanja pa bodo prišli šele v prihodnosti.

Kaj pa meniš o sistemu 3+2?

Mislim, da nobeden od sistemov ni dober, tudi triletna frizerska šola ne. Idealen sistem bo, ko bo nekdo odprl kvalitetno privatno frizersko šolo, ki bo mlademu frizerju res nudila to, kar se dela v frizerskih salonih in bo v koraku s trenutnimi modnimi trendi. Seveda bi se šolnina vsako leto plačevala, tako bi bili tudi učenci te privatne šole veliko bolj motivirani. Vprašanje pa je, če bo do tega prišlo. Jaz si tega vsekakor želim. Sicer pa menim, da so frizerske šole pri nas neperspektivne, neselektivne, nemotivirane ter dobro financirane s strani Ministrstva za šolstvo. Torej same šole imajo interes, da je vse tako, kot je. Nepojmljivo je, da ima tako mala država toliko frizerskih šol.

Mogoče bi jo lahko ti ustanovil?

Za enkrat nimam teh ambicij, ampak mislim, da bi kvalitetna privatna šola bila prava poteza. Program bi bil skrčen na veliko kvalitetnega praktičnega dela, učili pa bi se tudi raznih tehničnih predmetov, angleščine, menedžerskih predmetov ter obnašanja in odnosov v salonu. Edino tak sistem bi bil pravilen. Današnji sistem pa je popolnoma zgrešen, saj se v šole vpisuje preveliko število otrok. Po drugi strani pa je znanje večine učiteljev, ki učijo na teh šolah, porazno. Učitelji niso motivirani, saj imajo prenizke plače. Narediti bi bilo treba manjšo šolo za manjše število učencev, dobro izobraziti učitelje in jih obenem tudi motivirati.

Kaj bi svetoval mlademu frizerju, ki je pravkar končal šolo in še ni okusil pravega frizerskega dela?

Mladim frizerjem vedno svetujem, da če želijo biti frizerji, potem naj bodo zelo dobri frizerji. To pa lahko dosežejo v dobrih in priznanih frizerskih salonih, s pridnostjo in predanostjo delu. Vedno jim svetujem, da poiščejo boljše frizerske salone in pri njih poskusijo dobiti prakso. Tudi sam razmišljam tako: če hočem biti frizer, potem hočem biti najboljši. Ne želim biti povprečen in zagrenjen frizer v povprečnem ali slabem frizerskem salonu. Taki saloni niso zanimivi za mlade, ki dobijo veliko informacij iz medijev in interneta in si tako ustvarijo neko vizijo. Takim ne morem reči, naj si poskušajo najti službo pri sosednjem frizerskem salonu, če vem, da mu tam ne bodo omogočili izpolnitve njegovih sanj.

Se ti zdi, da je bilo tebi in tvoji generaciji lažje?

Trg takrat še ni bil tako razvit, kakor je zdaj. Začela sva midva s kolegom Mičem, on je sicer začel pet let pred menoj in s tem ujel pravo priložnost, saj je takrat na trgu vladala ogromna praznina. Mič je profiliral svojo dejavnost in targetiral stranke. Točno je določil, kaj želi doseči na trgu in s tem postavil temelje za vse nas ostale. Z Mičem sva imela v tistem času zelo dobro pozicijo, ker sva bila med prvimi. Zdaj je tu še nekaj drugih kot na primer kolega Mare Filipič, Jani in Sašo Mali, ki so tudi medijsko prepoznavni. Potem je tu še nekaj zelo dobrih frizerjev, na primer Kristjan, Zoran in Darja v Celju, Aleksander na Ptuju, Mihaela v Domžalah, Metod Tasič v Slovenj Gradcu, Pavle v Novi Gorici, Mito Grah v Murski Soboti, Samo Boncelj v Kranju, Petra Maček na Koroškem in mnoga nova imena, ki prihajajo in jim bo težko zasesti pozicije, ki jih sedaj mi držimo. Zdi se mi, da je trg v tem trenutku zasičen z dobrimi frizerji. Ponekod skoraj ni več prostora za nove salone, saj večina strank hodi v tistega, ki je v mestu že dlje časa prisoten. Stranke se namreč navadijo na nek salon in ga stalno obiskujejo. Frizerji večinoma živimo od zvestih strank. Obstaja še ena tržna niša, to so veliki trgovski centri, kjer je še nekaj priložnosti, ampak ne več toliko kot pred petimi leti. In s tem smo dosegli model, kot ga vidimo v tujini. Saloni v mestih, ki ponujajo usluge na višjem nivoju, in saloni v trgovskih centrih. Take salone sem opazil v Londonu že pred petnajstimi leti. Sicer je trenutno v Sloveniji preveč frizerskih salonov. Mnogi se še odpirajo, veliko pa se jih zapira in se jih bo še zaprlo. Nesmisel je odpreti frizerski salon in sam delati cele dneve v njem. Tako postaneš suženj svojega salona. Veliko bolj smiselno je delati dolgo časa v dobrem salonu, nabrati znanje, dolgoletne izkušnje, velik krog strank, si ustvariti ime in potem eventuelno odpreti svoj salon.

Prej si omenil bodoče frizerske zvezde, ki se še razvijajo. Bi katerega še posebej izpostavil?

Izpostavil bi mladega kolega Mateja Komarja iz Raven na Koroškem. To je dečko, ki zelo kvalitetno dela in veliko obeta. Za mene je najbolj perspektiven mladi slovenski frizer. Potem pa ne smem pozabiti Tineta Grosa iz Slovenj Gradca, ki je demonstrator za Keune. On je krasen frizer, predan svojemu delu, vendar še ni dobil prave priložnosti, upam, da jo bo kmalu. Na žalost mnogi obetavni mladi frizerji delajo napako, ker se predolgo držijo iste kozmetične hiše, s katero sodelujejo. Mislim, da v Slovenji še obstaja prostor za uveljavitev mladih frizerjev skozi bolj ambiciozne ponudnike frizerske kozmetike ali frizerke salone, ki so prisotne na trgu ter svojim frizerjem omogočajo nastope v Cankarjevem domu in na drugih frizerskih prireditvah. Potem pa je tu še Goran iz Studia Oranž. On je dokaz, da se tudi v majhnem mestu, kot je Lenart, da nekaj narediti. Majhen kraj ti ne omogoča nekih velikih možnosti, ampak on se trudi, fotografira kolekcije, nastopa in dela frizerske šove v Lenartu, kar je zelo pohvalno. Tudi Aleksander iz Ptuja je pokazal, da se v zelo majhnem kraju lahko dela na zelo visokem in kvalitetnem nivoju.

Kaj pa Green Dragonsi?

Vedno sem imel veliko hobijev, eden od teh je bil tudi šport in navijanje. Bil sem vodja navijaške skupine Green Dragons. Imeli smo približno 500 članov. Vedno sem čutil potrebo po tem, da sem viden in vedno želim postati najboljši, vodja. To je bil vedno moj cilj. Včasih mi uspe, včasih pa ne. Ko sem postal navijač, se mi je zdelo logično, da postanem tudi vodja. Ampak pri navijačih vodja ne postaneš kar tako, morajo te izbrati. To obdobje je bilo krasno, veliko sem potoval, videl veliko novih krajev, prepotoval praktično vso Evropo in spoznal veliko število ljudi. Šport je res čudovita stvar. Bilo je veliko lepih situacij, pa tudi grdih, na primer pretepi. Nikoli nisem bil agresiven človek, vedno sem skušal umiriti strasti. Ampak v nekem obdobju sem tudi jaz čutil potrebo, da se izkažem kot pravi moški, ki se upa pretepati. To je bila čudovita izkušnja. Morda se na prvi pogled zdi grozno, ampak dejansko nikoli ni prišlo do resnejših poškodb. V moji navijaški karieri se nikoli ni zgodilo, da bi se kdo poškodoval … razen mene (smeh). Na tekmi v Mariboru sem padel z ograje in si poškodoval roko in bil zaradi tega dvakrat operiran.

Če se ne bi podal v frizerstvo, kje bi potem obstal? Bi bil profesor zgodovine?

Bil bi zgodovinar ali pa oblikovalec torbic. Torbica je zelo osebna stvar vsake ženske, pa tudi moškega. Tretja možnost pa je, da bi oblikoval ure. Zelo obožujem ure. Na začetku sem zbiral žepne ure, ampak sem kmalu odnehal, saj tak hobi ni ravno poceni.

Imaš še kakšno sporočilo za slovenske frizerje?

Moj slogan je: ''Vreden si toliko, kolikor je vredno tvoje zadnje striženje.'' Vedno tako gledam na svoj posel. Če moje zadnje striženje ni bilo veliko vredno, potem tudi jaz nisem veliko vreden. Vsako striženje je velik izziv, za vsako stranko, ki že dolgo časa hodi k tebi, se moraš potruditi, da jo vsakič dobro ostrižeš. To mi je vedno izziv in tudi svojo ekipo treniram na ta način. To je vedno borba s samim seboj, da se posvetiš, da dosežeš največjo možno kvaliteto, da si originalen in da nisi površen.

Besedilo: Gregor Nagode in Andreja Svete
Foto: Gregor Nagode