Smiljan Škarica

Že njegov priimek nam pove, s katerim orodjem si kruh služi Smiljan Škarica. Zasluga, da je res poprijel za škarje in se lotil frizerskega poklica, pa gre njegovi mami, s katero je že v najstniških letih obiskoval znamenito frizersko prireditev v Cankarjevem domu. Danes je Smiljan uspešen mlad frizer, ki svoje delo v frizerskem salonu vsako leto popestri z modno prireditvijo, kamor povabi svoje stranke in frizerske kolege.

Si imel kot Štajerec v Ljubljani kakšne težave?

V Ljubljani sem delal dve leti in bil vedno dobro sprejet. Nisem opazil, da bi bilo kakšno rivalstvo ali pa da bi bil zaradi tega nezaželen. Po končani srednji šoli sem delal v Mariboru pri gospodu Krznariču kot vajenec, tako da sem izkusil tudi pometanje in podobne stvari. Po dveh letih sem šel v Zagreb in delal na akademiji Mona Lisa in tam ostal eno leto. Dopoldne sem delal v salonu skupaj s šefom, popoldne pa sem učil njihove vajence.

Je bilo to preden si prišel v Ljubljano?

V Ljubljano sem prišel leta 2001. Delo v Ljubljani sem iskal, ker v Zagrebu nisem mogel več ostati. Opazil sem oglas, da iščejo pri Mič Stylingu frizerja, pa sem si rekel, da bom poskusil. Veliko sem delal s Tomažem Turkom in Mičem pri slikanjih, revijah in se pri tem veliko naučil. Po dveh letih smo se prijateljsko razšli.

Potem si pa v Mariboru odprl svoj salon?

V bistvu sem najprej delal z mamo, ker ima tudi ona dva salona. Malo sem ji pomagal pri strankah in izobraževanju. Pol leta sem delal tudi v Murski Soboti, kjer je mama odprla lokal. Potem pa se je ponudila priložnost, da salon odpremo še v Mariboru, kar mi je veliko bolj ustrezalo kakor Murska Sobota, ker sem bil zaradi življenja v Ljubljani navajen večje cirkulacije ljudi.

Pa bi se tudi drugače odločil za frizerstvo, če se nihče v družini ne bi ukvarjal s tem?

Če bi me nekdo znal na pravi način prepričat, potem bi. In seveda je odvisno, od koga bi dobil te informacije in na kakšen način bi mi jih predstavil. Če bi zgolj hodil v nek frizerski salon in opazoval frizerje, potem težko rečem, ali bi se odloči za ta poklic. Če bi mi bilo vse skupaj predstavljeno na tak način, kot je bilo zdaj, potem pa bi se verjetno zopet podal v to. Z mamo sva že takrat hodila v Cankarjev dom tipat in gledat, kako to gre, poleg tega sem ji tudi že malce pomagal v salonu … Potem te pa kar potegne noter. Na tak način spoznaš, da imaš v frizerstvu marsikaj odprtega, od fotografije in estetike, spoznaš različne ljudi, poleg tega se lahko naučiš tudi tujih jezikov, če imaš interes.

Si potem začel delati tudi kolekcije?

Nisem tak, da bi si vsako leto zastavil nek cilj, zdaj bom pa izdal kolekcijo. Bolj so me zanimali projekti. Na začetku sem spoznal producenta in takrat me je bolj pritegnilo to, da sem začel z njim potovati ter delati s fotografi in vizažisti. Zdaj že šesto leto delamo za Bernardo Marolt. Vsako leto zamenjamo lokacijo. Letos junija smo bili v Tunisu. Všeč mi je, ker gre za mednarodni projekt, saj so pri snemanju sodelovale punce iz Bosne, Hrvaške, Srbije in Slovenije. Poleg tega ni šlo le za golo pozerstvo, ampak smo imeli tudi čas za druženje in pogovor. Všeč mi je, da je veliko komunikacije, da imaš kreativno ekipo, ki se predhodno dogovori, kaj želi narediti, tako da ne gre zgolj za obvezo, zdaj je pa nekaj treba narediti in to je to.

Kolikšna pa je bila naklada prve številke?

Prve številke so izhajale v nakladi okoli 500 izvodov, kar je seveda bistveno manj kot zadnje desetletje. Prva uradna številka je imela 20 strani, kar je morda z današnjega stališča kar malo smešno. Če pogledamo prve številke, lahko vidimo, da sem že takrat v njih razpravljal o »Great Lengths«, Toni&Guy, Sassoonu, Sorbieu, torej o londonski sceni, ki je še danes aktualna.

Te v frizerstvu bolj veseli delo s strankami ali projektno delo?

Mislim, da je eno povezano z drugim. Težko bi se odločil zgolj za eno stvar. Všeč mi je delo s strankami, rad učim druge, po drugi strani pa me veseli tudi projektno delo. Ampak tudi šutingov se naveličaš, če se projekti ponavljajo in vedno delaš z istimi ljudmi.

Si tudi član skupine Fun(K). Kdo si je domislil to ime?

Ime za Fun(K) je predlagal Sašo Fenos, pomeni pa Frizerska unija (kreative). Najprej smo se imenovali Fun, kot zabava, potem pa smo se odločili za Fun(K), ker ni tako uradno. Namen skupine je, da se imaš fajn.

Kako pa si prišel v ekipo Fun(K)?

Spoznali smo se na nekem seminarju. Saša sem takrat že na videz poznal, ker je malce starejša generacija kakor jaz in sem že prej spremljal njegovo delo. Všeč mi je bilo, kar je naredil in kako je to predstavil. Kadar smo hodili na kakšne prireditve v London, smo se veliko družili. Tudi Tineta Grosa sem že prej poznal, ker sva kot demonstratorja skupaj delala za Keune. Skupina naj bi bila zastavljena kreativno obenem pa bi nam omogočala tudi, da se družimo med seboj. Pobudo za ustanovitev skupine je dal Sašo. Ideja mi je bila všeč, ker tako nisi prisoten le s svojim salonom, ampak imaš tudi neko skupno delo.

Koga vse si pripeljal na naše odre?

Nesporni favoriti so nedvomno bili Toni&Guy, ki so imeli na slovenskih odrih kar 17 nastopov. Poleg njih so večkrat prišli še Vidal Sassoon, Patrick Cameron, Guy Kremer, Rizos Madrid, Mahogany, Hooker&Young, Llongueras in Sean Hanna. Ob tem je treba omeniti še skoraj sto tečajev, ki so jih ti umetniki izvajali v Sloveniji. Sočasno s tako ognjevitim izobraževanjem se je tudi v Sloveniji začela ustvarjati originalna domača frizerska smetana, ki je od svojih vzornikov jemala najboljše, in danes jih imamo kar precej dobrih oziroma zelo dobrih.

Boste delali prav svoje seminarje?

Da, pogovori že tečejo v tej smeri. Ker nas je malo več, se bomo morali malo prilagoditi in doreči določene stvari. Drugače pa me veseli delo na seminarjih. Rad delim izkušnje z ljudmi, ki se jih udeležijo.

Prej si omenil fotografijo. Se ukvarjaš tudi s fotografiranjem?

Ja, fotografija je moj hobi. Ko smo delali fotografije za salon, sem fotografom pomagal pri nastavljanju modelov in jim kazal, kaj želim. Potem pa sem se še sam lotil tega. Zdaj pa kakšni dve leti tudi sam fotografiram.

Je morda kakšna nova zvezda na obzorju? Večina znanih frizerjev je začela svojo pot v začetku devetdesetih. Vmes je minilo več kot 15 let, nova imena pa se še niso pojavila?

Generacija se je obrnila, zgodilo pa se ni nič. Začenjal je Mare, ki se je takrat imenoval še Marjan Filipič. Ko je leta 1992, izvedel, da delam z Avstrijo, me je poklical, tako da sem ga potem peljal v Graz, kjer je nastopil na Fashion Alpe-Adria v Grazu. Predstavil sem ga tudi v prvi številki revije. Po moji zaslugi se je potem medijsko prekrstil v Mareta, ker se mi Marjan ni zdelo ravno primerno za to sceno. Poleg njega so se rojevali še Kristijan Petek, Sašo Fenos, Stevo Pavlovič, Petra Maček, brata Mali, Mihaela Žavbi, Zoran Pasarič in seveda Mitja Sojer. Potem je pričel rasti njegov imperij Mič Styling, ki deluje visoko profesionalno. Njihovi nastopi so zagotovo na svetovnem nivoju. Mogoče se stvari lotevajo le malce preveč hladno in brezčutno.

Boš menjal kariero?

Odvisno od ponudb, ampak verjetno ne. To je neka dodana vrednost. Mislim, da bi vsak moral ob svojem osnovnem poklicu, delati še kaj. Dobro je, da se ne ukvarjaš le z eno stvarjo, ampak imaš koristi še od nečesa drugega.

Prej si omenil, da si včasih skupaj z mamo hodil na prireditve v Cankarjev dom. Kdaj si bil prvič v Cankarjevem domu?

Mislim, da sem bil star okoli 14 let. Ko vidiš modele in frizerje, ki na zanimiv način predstavljajo in razlagajo, kaj so naredili, te kar pritegne. To je bil tudi eden od razlogov, da sem se podal v frizerstvo.

Imaš željo, da bi tudi sam kdaj nastopil v Cankarjevem domu?

So želje, ampak s pravo ekipo. Narediti je treba dober koncept, za katerim potem stojiš. Ne bi nastopil samo zato, da bi bil tam. So mi že predlagali, ampak takrat še ni bil pravi čas za to. Sem rekel, da raje še malo počakam na pravi trenutek. Ambicije pa zagotovo imam in delam na tem. Zdaj se pogovarjamo, da bi nastopili skupaj s Fun(K)om.

Kdo so pa tvoji vzorniki? Kdo te je navdušil?

Bil sem na Vidal Sassoonu, tako da iz tega stališča, mi še vedno Sassoon predstavlja velik vzor. On je še vedno alfa in omega v frizerstvu. Mislim, da so Angleži še vedno tisti, ki krojijo modo. Italijani so tisti, ki znajo stvari dobro predstaviti in narediti dober šov, tehnično pa niso tako dobro podkovani. Francozi so po drugi strani bolj usmerjeni na eleganco in high fashion. Pri Angležih pa mi je všeč njihova drznost. Pridejo, naredijo bum in osvojijo publiko. Seveda pa imajo tudi dolgo tradicijo. V slovenskem prostoru imamo tudi veliko dobrih frizerjev. Če bi moral koga izpostaviti, sta to Mič in Sašo. Z njima sem že delal in poznam njun način dela. Težko pa govorim za tiste, ki jih nisem videl tako od blizu, ampak le tu in tam na kakšnem nastopu.

Imaš svojo ekipo?

Poleg mene sta tu še en fant in punca. Nimam še take širine, ker še nisem dobil pravih ljudi, take, za katere bi rekel, da so zmožni peljati zadevo naprej. Mislim, da je bolje malce počakati in poiskati dobro ekipo, drugače nimaš pravega veselja do dela. Z ekipo smo veliko delali za Playboy. Pri tem mi je bilo všeč, da niso imeli vsi modeli dolgih las, kot je to običajno. Najbolj se mi je dopadla punca, ki je imela zelo ostro paževsko frizuro.

Se fotografiranje za Playboy kaj razlikuje od ostalih? Je bolje pripravljeno?

Ja, moram reči, da je zelo dobro pripravljeno. Z ekipo smo se dobili že zjutraj in se pogovoril, kaj želimo in kakšno je stanje glede makeupa. Dobro se mi je zdelo, da sem to punco že od prej poznal in sem se lahko že v naprej malo pripravil.

Koliko pa imaš kot frizer proste roke pri takem projektu? Si lahko inovativen ali ti vse vnaprej povedo, kako mora izgledati?

Povejo, kaj želijo. Odvisno je tudi od koncepta in lokacije, kjer fotografirajo. Če ti koncept in lokacija ne dopuščata prostih rok, se pač prilagodiš. Januarja smo delali koncept za Playboy. Pri konceptu Bleščice oziroma Grease smo delali v telovadnici, kjer smo se lahko malo igrali in bili inovativni. Malo smo se igrali z vodo, malo z efekti, tako da je bila tudi frizura temu primerna. Lani, ko sem delal za Lisco, pa je bila situacija drugačna, saj je bilo vse postavljeno, in nisem imel ravno prostih rok. Drugače je bilo pa v redu. Se pač prilagodiš in se trudiš narediti kar najbolje. Delali smo tudi za Polzelo in veliko ostalih modnih stvari. Zdaj pa se je treba še na seminarje pripraviti.

Imaš čez poletje veliko dela v salonu?

V salonu delam od 10-ih do 18-ih. Trenutno imam termine zapolnjene za 14 dni vnaprej. Pri vodenju salona mi največ pomaga sodelavec Borut, ki me spremlja od vsega začetka. Zaenkrat nas je v ekipi malo manj, saj se ljudje vedno menjavajo. Eni pridejo, drugi gredo. Kljub temu pa zaenkrat vse teče gladko in se nimam kaj pritoževati. Ni recesije. Mislim, da si v teh primerih frizer sam izbira stranke. V manjših krajih je verjetno težje. Ampak, če pogledam na primer Saša in Kristjana, potem vidiš, da se da marsikaj narediti. Če se potrudiš in vložiš veliko truda v to, potem mislim, da se ti obrestuje. Je pa razlika. V zadnjem času sem bil v Hamburgu in opazil kar nekaj razlik. Ljudje so bolj odprti, pa tudi saloni so večji, ker imajo večji imput. Drugače pa nimajo take kvalitete kot pri nas. Mislim, da imamo Slovenci zelo dobro frizersko znanje. Tehnično smo zelo blizu Londona. Mislim pa, da ni dovolj drznih strank, ki bi bile pripravljene nositi drzne frizure. Tu smo potem spet frizerji na potezi, da stranki na pravi način predstavimo zadevo in jo prepričamo, da si upa narediti kaj bolj drznega. Seveda je ne smeš kar napasti. Ne morem kar priti do nje in ji reči, da jo bom postrigel popolnoma na kratko, ker se bo ustrašila. Res pa je, da včasih moraš malo tvegati in narediti veliko spremembo, ker je veliko možnosti, da se ta oseba potem vrne in postane zvesta stranka. Če pa narediš nekaj na pol, potem ti nisi zadovoljen, pa tudi stranka opazi, da ni neke bistvene razlike, in ne vidi razloga, da bi se še kdaj vrnila.

Poleg premalo drznih strank, kaj še pogrešaš pri slovenskem frizerstvu?

Malo več druženja in skupnih projektov. Cankarjev dom je odlična zadeva, lahko pa bi imeli še kakšen projekt, kjer bi se predstavilo še več novih ljudi. Tudi naša skupina se trudi narediti nekaj v tej smeri. Dobro bi bilo, da se frizerstvo kot tako zastavi malo širše. V tujini imajo veliko takih projektov, kot na primer Alternative hair show. Tudi pri nas bi lahko organizirali prireditev, kjer bi sodelovalo veliko frizerjev in različnih ekip. Sam vsako leto organiziram fashion show, na katerega povabim svoje stranke in kolege frizerje. S tem sem začel kakšno leto po odprtju svojega salona, da se predstavim ljudem. Na vsaki prireditvi imamo deset modelov, vse skupaj pa popestrimo tudi z glasbo. Druženje tako združim s predstavitvijo. Poleg tega imam kar velik odziv. Očitno ljudi kar zanima, kaj novega delam. Je pa organizacija takega dogodka zelo stresna, ampak potem, ko ti uspe speljati kaj takega, si zelo zadovoljen.

Kdaj pa to pripravljaš?

Novembra. Okoli 24. novembra vsako leto. Več si lahko ogledate na internetni strani www.smiljanskarica.si.

Besedilo :Andreja Svete in Gregor Nagode
Foto: Gregor Nagode