Serge Moreau

Serge Moreau prihaja iz frizerske družine, zato se je pričakovalo, da bo prevzel in nadaljeval očetovo obrt. Kljub temu, da si poklica ni sam izbral, je frizerstvo zanj kmalu postalo več kot le služba, postalo je način življenja, ki ga vedno znova dopolnjuje z novimi idejami. V zadnjih letih je škarje in glavnik postavil malce na stranski tir in se posvetil predavanjem, ki postajajo vedno bolj popularna, saj se ne osredotoča zgolj na frizuro, ampak na celotno stilsko podobo človeka, kamor sodi tudi make up, obleka in ostali modni dodatki.

Kako si začel svojo karierno pot?

Frizer sem, ker izhajam iz frizerske družine. Oče, mama, sestra, strici in tete so se vsi ukvarjali s frizerstvom.

Si potem sploh imel izbiro, da bi počeli kaj drugega?
Danes bi zagotovo imel izbiro, takrat je nisem imel. Leta 1969 sem se začel ukvarjati s frizerstvom. Tradicija je takrat narekovala, da tisto delo, ki ga opravlja oče, potem nadaljuje tudi sin. Tudi moja hči je frizerka, ampak za to se je odločila sama, medtem ko se sin sploh ni želel spustiti v te vode. Ko sem bil mlad frizer, sem imel tudi nekaj sreče, saj je bil oče lastnik salona, tako da sem lahko veliko potoval. Šel sem k Vidal Sassoonu v London in v Barcelono k Llonguerasu. Takrat še ni bilo toliko izobraževanj kot danes, le ta dva, ki sem ju omenil. Bil sem v frizerskem klubu CAT, se udeležil številnih tekmovanj in bil član francoske državne ekipe. Tekmovanja so se mi zdela zanimiva, vendar nisem dolgo vztrajal pri tem, saj je bilo treba vanje vložiti preveč denarja, ki se potem nikoli ne povrne. Veliko denarja porabiš za pokale, modele, trening in potovanja, poleg vsega pa moraš poskrbeti tudi za lastno promocijo, da ljudje sploh vedo, kdo si. Denarno se mi to nikakor ni splačalo.

Kako pa, da si se potem podal v izobraževanje?
Delal sem na regionalni televiziji, kjer sem friziral številne znane francoske zvezde za neko oddajo. Pri televiziji sem prišel do neke nove vizije, videl sem, kako deluje luč, make up in tako naprej. Prek te oddaje sem potem spoznal nekega moškega, ki je bil travestit in je igral v številnih filmih v Parizu. Poleg tega je organiziral zabavne večere, kjer je nastopal preoblečen v žensko. Skupaj sva kasneje organizirala veliko dogodkov in tako sem prišel v družbo homoseksualnih moških, ki se preoblačijo v ženske. Od njih sem se veliko naučil, saj gre za resnične talente. To so moški, ki se znajo preobleči v čudovite ženske in s tem prekosijo marsikatero žensko. Sami si uredijo make up in sešijejo obleke. Izkušnja, da sem lahko to sceno spoznal iz ozadja, je spremenila moj pogled na svet. Spoznal sem, da k našemu poklicu ne sodi zgolj frizura, pač pa tudi oblačila in make up. Leta 1981 sem nato spremenil salon pri sebi doma in dodal še butik z oblačili. Moja vizija je bila, da bi ustanovil frizerski salon in butik z oblačili na enem mestu, vendar se zadeva ni obnesla, ker sem ga ustanovil prezgodaj. Ljudje še niso bili pripravljeni na to. Imel sem sicer redne stranke, ki so stalno obiskovale salon, ampak nisem pridobil nobene nove. Po devetih mesecih sem ga moral zapreti, zaradi prevelike izgube denarja.

Imaš še vedno čas za ukvarjanje s klasičnim frizerstvom ali samo še predavaš?
S klasičnim frizerstvom se ukvarjam vedno manj. V svoji hiši imam salon, kar pomeni, da občasno še vedno delam v njem. Glede na to, da stanujem nad salonom, se vsak dan sprehodim skozenj in vidim, kaj se v njem dogaja. Poleg tega vse novosti, ki jih odkrijem pri svojem delu, testiram v svojem salonu. Še vedno imam nekaj strank, starih prijateljev, ki prihajajo k meni, in so veseli, če jih jaz postrižem. Ampak to velja res zgolj za dobre prijatelje. Nove stranke strižem redkeje, jim pa redno svetujem.

Prej si omenil, da si delal in svetoval številnim slavnim ljudem.
V svoji državi, z nacionalnimi zvezdami da. Z mednarodno priznanimi pa nisem delal.

Če bi si lahko izbiral, katero svetovno zvezdo bi želel dobiti v svoje roke?
Angelo Merkel. Čeprav sedaj že izgleda malce bolje.

Kako je bilo na začetku, ko si začel s svojimi predavanji? Kakšne so bile reakcije ljudi?
Postopoma se je stopnjevalo in postajalo boljše. Pred desetimi leti občutki pri ljudeh še niso bili tako poudarjeni, ampak je bil v ospredju izgled. Ljudem je bilo pomembno, da dobro izgledajo. Danes je pomembno, da se dobro počutiš in si sam sebi všeč, medtem ko je bilo pred desetimi leti pomembnejše, da si bil všeč drugim. To sem razlagal že pred desetimi leti in sem pogosto naletel na očitke, da naj preneham s tem, saj to z emocijami preprosto ne deluje. Kljub temu sem bil prepričan, da sem na pravi poti, kar se je obrestovalo, saj sem zadnjih šest let polno zaseden.

Imel si priložnost veliko potovati po svetu in videti različne šolske sisteme. Ali v kateri državi v šolskem sistemu že obstaja tak program, ki ga ti učiš?
Ravno ta četrtek bom predaval na šoli. Ne delam izobraževanja za bodoče frizerje na poklicnih šolah, ampak predavam tistim, ki bodo junija zaključili svoje izobraževanje. Na tak način jim svetujem, da po končanem izobraževanju laže najdejo delo. Svetujem jim glede različnih možnosti, saj dobro spričevalo že dolgo ni več dovolj. Če želiš dobiti delo, moraš izžarevati pravo energijo. Ni pomembno, kaj imaš v glavi, to moraš pokazati in tudi živeti. Ne moreš se naučiti biti frizer, ampak moraš tudi živeti kot frizer. Poznam veliko mladih frizerjev, ki so se naučili delati zelo lepe frizure, ko pridejo do stranke pa njihovo znanje enostavno zbledi. To je največji problem. V Franciji poznam izjemno frizerko, vrhunsko umetnico pri L'orealu, ki meni, da bi morali bodoče frizerje najprej podučiti, kaj je ženska in ne, kako deluje ravnalec za lase, škarje in drugi pripomočki. V ospredju bi moral biti človek.

Kaj ti je pri frizerskem poklicu najbolj všeč?
Ko sem bil star štirideset let sem doživel krizo, saj se mi je zdelo, da vedno počnem le ene in iste stvari. Strižem, barvam, strižem, barvam. Bilo je preveč rutinsko, zato mi je bilo tega dovolj. V svojem starem življenju sploh nisem imel pravega vpogleda v svoj poklic. Nisem pričakoval, da bodo moja izobraževanja postala tako uspešna. V glavi sem sicer bil prepričan, da imam prav, vseeno pa nisem pričakoval takega uspeha. Pred dvema letoma so me povabili, da v Avstraliji pripravim celo turnejo, česar nisem nikoli pričakoval. Januarja so me poklicali iz Moskve in mi predlagali, da naredim predavanje o barvanju las za 1.500 ljudi. Ravno ta petek pa sem dobi klic, da bi v Kanadi pripravil 14-dnevno turnejo. Navezujem tudi stike s Kitajsko.

Imaš kakšno promocijo?
Nimam nobene reklame, vse deluje prek povezav in priporočil. Ker delam pri L'orealu, sem znan po celem svetu. Drugo leto bom verjetno predaval na Azijskem poslovnem forumu, kar sicer še ni stoodstotno potrjeno. Če me bodo res poklicali, potem bom izvedel predavanje za 600 ljudi iz 13 različnih azijskih držav. Tako bom zopet dobil nekaj stikov in povezav.

Imaš kakšen nasvet za tiste, ki se soočajo s krizo?
Zaradi krize je tudi luksuzni program pri L'orealu doživel padec. Dobri frizerji in dobri izdelki so trenutno vsepovsod. Vseeno je, za katero podjetje se odločiš, saj imajo vsi vrhunske produkte. Kako si potem lahko boljši od ostalih? Le, če več delaš z ljudmi. Za ljudi si moramo vzeti več časa. Frizerji pogosto tarnajo, da imajo premalo časa za stranke, da bi se posvetovali z njimi. Pred letom sem gledal statistiko in ugotovil, da ni težko pridobiti nove stranke. Imamo veliko dobrih strank, zato si moramo zanje vzeti več časa. Ugotovil sem, da je bolje na dan sprejeti manj strank, morda dve manj kot običajno in pri njih več zaslužiti. Napačno je razmišljati, da za večji dobiček potrebuješ več strank. Delno je to res, ampak stranke je treba pridobiti in potem tudi obdržati. Zadovoljne stranke so potem tudi pripravljene zapraviti več denarja. Enako je pri hrani. Lahko ješ samo zato, da si napolniš želodec, ali pa je hrana zate posebno doživetje. Pred časom, ko sem bil lačen, sem zavil v restavracijo in si naročil dunajski zrezek. V Nemčiji ni bolj običajne hrane, kot je dunajski zrezek, vendar pa so mi ga v tej restavraciji postregli na lepem podolgovatem krožniku in lepo okrasili, da to ni bil več samo navaden zrezek. Bil je privlačen tudi za oči. Od frizerjev v tem kriznem obdobju se pričakuje, da so drugačni. Ne gre zgolj za striženje in barvanje las.

Kaj pa tvoja osebna kriza pri štiridesetih?
Takrat sem iskal nove poti in dobil preblisk, da je imidž prihodnost frizerstva, vendar je bilo za tako mišljenje takrat še malce prezgodaj. Še naprej sem delal v svojem salonu, kjer sta delali tudi hčerka in žena, zato sem občasno lahko zapustil frizerski salon. Spoznal sem številne znane ljudi. Veliko sem se pogovarjal s prijatelji, psihiatri, lepotnimi kirurgi in psihologi. Spoznaval sem učinke različnih barv na počutje. V bolnišnicah danes obstajajo razne terapije z barvno svetlobo. Ob tem sem delal tudi z modnimi oblikovalci, kozmetičarji, optiki in fotografi ter tako prišel do svojega koncepta. Ugotovil sem, da gre pri fotografiranju za isto vizijo kot pri frizerstvu. Vizijo višine in globine, svetlobe in sence ter različnih perspektiv. Vsa ta znanja sem prenesel v svoj poklic. Delal sem tudi s Hansom Zimmerjem, ki je veliko delal za Prado in zna posneti neverjetne fotografije s čudovito atmosfero in imidžem. To so teme, ki danes sodijo k našemu poklicu. Drugače pa si zdaj ne razbijam več glave s podobnimi krizami, ampak se prepustim toku dogajanja. Ne zanima me, kaj je bilo včeraj, kaj je danes, zanima me samo, kaj bo jutri. In zopet ne, kaj bo pojutrišnjem, samo jutri je pomemben.

Zadnje čase veliko deliš nasvete, kateri pa je bil najboljši nasvet, ki si ga kadarkoli dobil? Kateri se te je najbolj dotaknil?
Pred leti sem imel par kilogramov preveč, na kar me je opozorilo mnogo ljudi. S tem niso mislili nič slabega, le jaz sem jih narobe razumel. Kasneje sem začel razmišljati o svojem izgledu in imidžu. Malce sem se zamislil, kje se v bistvu sploh začne moj imidž. Začne se zjutraj, ko vstanem. Vsako jutro, ko vstanem, moram vedeti, kaj bom ta dan naredil. S takšnim sistemom sem lahko zelo uspešen, saj ves čas pozitivno razmišljam. Ponosen sem, ker nimam več 100 kilogramov kot pred leti, ampak 93. Želim si zgubiti še kakšen kilogram, ampak preveč rad uživam v življenju, spijem kakšen kozarček in podobno. Po horoskopu sem bik, zato imam rad dobre in lepe stvari, vseeno pa stojim trdno na tleh. Nasveta nisem dobil zgolj od ene osebe, ampak je šlo za splet različnih dejavnikov, ki so me pripeljali do tega, da sem pričel pozitivno razmišljati. Če v tem trenutku pogledam skozi okno, vem da bom imel lepe spomine, ker je tako lepo. Na vlaku in letalu pogosto opazujem ljudi in jih ne delim na lepe ali grde, ampak na osebe, takšne kot so. Ne gledam več tako subjektivno in ne ocenjujem, kaj je lepo in kaj ne. Pogosto opažam, da nekateri ljudje sploh niso lepi, ampak iz sebe nekaj izžarevajo, da prek tega potem postanejo zanimivi. Vsak sanjari, da se bo nekoč poročil z visoko blondinko, na koncu pa si najde žensko nizke postave, ki nikakor ne ustreza njegovim predstavam. Nekaj so sanje, drugo je realnost.

Na koncu je vse odvisno od energije.
Točno tako. Nekaj, kar se mi danes ne zdi lepo, bodo morda čez nekaj let moje sanje. Vedno rad pozitivno razmišljam. Naj povem primer. Pridem domov in žena mi pove, kaj se ji je zgodilo in me vpraša za nasvet. Jaz pa ji odvrnem, da se danes ne bova o tem pogovarjala, saj je jutri novi dan. Zakaj bi si danes razbijal glavo in delal skrbi in bi potem slabo spal. Če v tistem trenutku najdem kakšno rešitev, potem je to super, če pa ne, je jutri še en dan. Nov dan pa prinaša tudi nove vizije. Poleg tega nisem edini s težavami, vsi ljudje jih imajo. S tarnanjem jih ne bomo rešili. Tudi zvezde, ki imajo veliko denarja, imajo težave in se zato vdajajo alkoholu in drogam. S temi svojimi razvadami jih želijo prikriti. Nagovarjam predvsem mlade, da bi vpeljali nove vizije in nov pogled na frizerski poklic. Današnja mladina je zelo dobra. Zdi se mi, da so z nogami bolj na tleh, kot je bila moja generacija. Žal pa prihodnost ni dovolj odprta zanje, kar jim povzroča težave. Zdi se mi, da v moji mladosti družina ni bila tako pomembna, vsi so želeli pobegniti od nje, medtem ko opažam, da je današnja mladina zelo povezana z družino. Včasih je bilo drugače, svet je bil za mlade bolj odprt kakor danes. Mladi tega pogosto ne razumejo, ampak treba je zdržati. Frizerski poklic je resnično lep, saj gre za govorico telesa. Kozmetičarji in frizerji so edini poklici, ki ne prihajajo s področja medicine in se smejo dotikati ljudi. To je čar tega poklica, ki ga moraš znati uporabiti. Seveda pa mora biti ta dotik profesionalen. Kadar kažem zadeve v zvezi z obrazom, vedno pazim kako polagam roke, da ne božam obraza. Najpomembneje je biti profesionalen. Današnji frizerji imajo na voljo vsa možna izobraževanja in veliko izbire, zato so vsi relativno dobri pri tehniki. Kar manjka je komunikacija.

Pri nas opažam, da imamo veliko možnosti za izobraževanje, pogrešam pa ustrezen odnos do strank.
To je res. To ni značilno le za frizerski poklic, ampak še za številne druge. Veliko ljudi dobesedno uniči določen poklic, ker pri njem niso profesionalni. Danes ni več dovolj, da si le frizer, odpreti se je treba pri vseh poklicih in najti nove poti. Frizerje bi rad naučil fotografije, kar z današnjimi fotoaparati ni več noben problem. V salonu poiščemo majhen kotiček, v Ikei kupimo žaluzije za okna, ki jih lahko potegnemo navzdol. Stranki lahko potem pokažemo, kako je izgledala pred striženjem in ličenjem ter po njem. Potem pa fotografije enostavno zapečemo na CD in jim še to prodamo.