Ratimir Krznarič

Ratimir Krznarič je eden izmed frizerjev z najdaljšo tradicijo v Mariboru. Delal je tudi v tamkajšnjem Zlatorogu, veliko prepotoval in še danes sodeluje pri mnogih revijah.

Koliko let že šteje vaš frizerski salon?

Minilo je že 38 let, odkar imam delavnico. Izučil sem se doma, saj izhajam iz frizerske družine. S tem poklicem so se ukvarjali starši, sestra, žena in še kup drugih. V nekem obdobju nas je bilo v širšem družinskem krogu kar 12 frizerjev. Nekaj časa sem bil v Avstriji, Nemčiji, Kopru, Zagrebu. Nekoč sem si rekel, da ne bom nikoli v Mariboru, a na koncu sem pristal ravno tu. Sem sem prišel po naklučju.

V Mariboru imate najdaljšo tradicijo?

Ne. Salon škarjice ima še daljšo. Gospod ima pri 74 letih še vedno salon. V salonu sicer ne dela več, vendar ga vodi. Tudi to je treba znati.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Boste vztrajali v tem poklicu do konca?

Sem že v pokoju, vendar še vseeno vodim salon.

So zdaj stvari kaj drugačne?

Prej sem delal šest dni na teden, zdaj pa sedem (smeh). Drugače je vse enako. Delal bom, dokler bom lahko. Ko bom začutil, da nisem več zaželen, ne bom več delal. V trenutku.

Kakšen nasvet za tiste, ki vodijo svoje frizerske salone?

Treba je sestaviti dobro ekipo in živeti z njo kot družina. Jih voziti naokrog na izobraževanja ali jih izpopolnjevati v salonu, jim pomagati v stiskah ... Pri meni je delalo že kar nekaj frizerjev. Zdaj jih ima velika večina svoje salone. Vsem lahko čestitam. Ponosen sem nanje, čeprav mi jih je kot delavcev žal. Imam sodelavko, ki je zdaj pri meni že 27 let. Ostali so bili približno 20 let.

Veliko ste bili tudi v tujini. Kaj je imelo največji vpliv na vaše delo?

Prav gotovo Schwarzkopf. Takrat je bil Zlatorog največji evropski partner. Največ je proizvajal in tudi prodal. Imeli so tudi zelo močno ekipo, saj je bil takrat Schwarzkopf med tremi največjimi na svetu in je tudi največ vlagal v izobraževanje. Povabili so me v Nemčijo. Po drugi strani pa so pošiljali svoje vrhunske demonstratorje v Slovenijo, saj je bil takrat tu velik center za izobraževanje. To pogrešam pri večini današnjih zastopnikov. Izobraževanje je bilo takrat zajeto v ceno materiala.

Kdo je bil vaš vzornik?

Vzornikov sem imel veliko. Prav gotovo lahko izpostavim Vidala Sassoona. Prvič sem bil pri njemu leta 1971. Takrat je bil on v največjem vzponu. V tistem času je bil Maribor, kar se tiče frizerstva, pred Ljubljano. Tako v komercialnem kot tudi tekmovalnem duhu. Ljubljana se je potem zbudila okoli leta 1990. Takrat so prišli na površje novi frizerji in tudi poklic frizerstva je od takrat naprej bolj moden. V tujini je to že zelo spoštovan poklic in mislim, da tudi pri nas. Dobiva nazaj na imenu.

Kaj bi počeli, če ne bi bili frizer?

Glasbenik. Igral sem klarinet in saksofon.

Kaj vi najraje delate v salonu? Strižete, barvate, spenajate?

Strižem. S spenjanjem sem končal, saj sem se takšnih pričesk v času Jovanke “najedel”. To je bilo grozno. Vsaka z malo daljšimi lasmi, kot jih imam jaz, je hotela imeti spete. Skoraj vsaka.

Ste se kdaj posvečali revijam ali ste ves čas delovali bolj kot salonski frizer?

Eno in drugo. Dvomim, da je še kdo v Sloveniji naredil toliko revij. Bil sem tudi edini, ki je imel v času Borštnikovega srečanja vsako leto svoje revije. Pred dvema letoma sva imela s kolegico prisotnih skoraj 600 ljudi.

Kakšno je vaše mnenje o izobraževanju mladih frizerjev?

V Sloveniji imamo šest državnih šol, ki letno vpišejo približno 450 učencev. Okolli 300 jih konča šolanje, zaposlitev pa jih dobil največ 50. Mladina ni nič kriva, da je tako. Krivi so tisti, ki jo vodijo. Presežek vpisanih učencev predstavlja dodatne stroške, saj se morajo prijaviti na zavod za zaposlovanje, sledi prekvalifikacija ... Vse to plačujemo tisti, ki delamo. Zanimiva je primerjava z Bavarsko, ki ima 2,8 miliona prebivalcev, eno frizersko šolo in le dva prva letnika.

Kaj menite o programu 3+2?

To zagovarjajo negotovi starši, ki ne vedo, kaj naj bi njihovi otroci počeli. V tem primeru bi bilo bolje, da na gimnaziji uvedemo oddelek frizerstva. Imam podatke, da sta v vseh teh letih le dve učenki nadaljevali študij na fakulteti in jo tudi končali. Ena dela kot izobraženka, druga pa kot frizerka. Vsakdo, ki je končal srednjo frizersko šolo, lahko naredi diferencialne izpite in se vpiše na fakulteto. Tega ni nikjer drugje po svetu. Center za poklicno izobraževanje je uvidel in sprejel nov način izobraževanja. Zdaj bodo lahko v frizerskem salonu delali tudi manikerji in vizažisti. Potem imamo še gledališča. V Sloveniji žal nimamo lasničarske šole. Nekateri so samouki ali pa hodijo na tečaje na Češko ali v Zagreb.

Menite, da bi podaljšanje šolanja oziroma gimnazija kaj spremenilo situacijo?

Če se nekdo odloči za nek poklic, je vedno dobrodošlo, da ima širše obzorje, ampak v prvi vrsti mora obvladati svoj poklic. Vse v enem je nemogoče. Pomislite, kako bi bilo, če bi bili stari 21 let, ko bi končali študij in prvič stali pred stranko. Delo s strankami je treba spoznati skozi dolgotrajno učenje. Od pometanja, pranja glave in do ostalih del. Čudežnih frizerjev še nisem videl. Za nadaljevanje imamo v Sloveniji dovolj možnosti. Smo edina država v Evropi, ki ima svoj sklad za dopolnilno izobraževanje in se lahko vsakdo še dodatno izobražuje. Sem ne sodi le strokovno znanje, ampak tudi znanje jezikov.

Kakšen nasvet mladim frizerjem? Mnogi so v dilemi, če je sploh smiselno vztrajati.

Če nima veselja, naj se čim prej umakne in da prostor tistim, ki to delajo s srcem. S svojim delom lahko nekoga osrečiš ali uničiš za nekaj časa. Treba je upoštevati, da mi delamo na glavi in z živim materialom. Za mene ni lepšega poklica in večjega zadovoljstva, ko srečaš stranko in se ti ta smeji.

Menite, da obstaja razlika med moškim in ženskim frizerjem?

Seveda je. Pogledi so drugačni. Danes je vse skupaj sicer zelo podobno, a vendar obstaja razlika. Tudi trendi pri moških so se blazno spremenili. Nekdo je bil lahko fantastičen frizer pred 20 leti, a če ni šel v korak s časom, danes preprosto ni več uporaben.

V zadnjih letih je trend veliko barvanja. Zagovarjate ta trend?

Zakaj pa ne? Če je seveda lepo narejeno. Res pa je, da me včasih zmoti, ker v Sloveniji vedno sprejmemo tisto, kar je najbolj strogo in noro, kar je možno. Tako “šarena” barvanja, kot so pri nas v tujini ne boste videli. Tam tudi nikoli niste videli toliko postriženih “na balin” kot jih je bilo nekoč na območju bivše Jugoslavije.

Kakšna je razlika med frizerji pred leti, ko ste začeli, in danes? Kaj pogrešate?

Premalo želje po znanju. Preveč je nagnjenja, da bi vsi nekaj študirali in potem delali v frizerskem salonu. To pa ne gre skupaj. Pri nas je nemogoče delati brez prakse. V Nemčiji so učenci štiri dni v delavnici in en dan v šoli. V Sloveniji bomo imeli zdaj vsaj dva dni na teden vaje v delavnici. Le s prakso se lahko pridobi nekaj več. Biti mora več volje. Ne pa razmišljati, kaj bomo potem študirali. V tem primeru je bolje, da se oseba raje odloči za študij.

Menite, da je frizerski posel premalo cenjen?

To se vidi že po ceni storitev. Veliko je salonov in tudi Slovenci smo premalo zahtevne stranke. Preveč smo postali potrošniška družba. Ni pa pomembno, kako je narejeno.

Danes veliko frizerjev dela na imidžu in pripravljajo kolekcije. Bi lahko koga od njih posebej izpostavili?

Za mene je najboljši slovenski frizer Mare Filipič. Edini dela s svojo glavo. Nekaj naredi in zna tudi povedati, kaj je naredil in zakaj. Je čisti dokaz dobrega frizerja. Tudi on je otrok frizerjev in je zelo izobražen. Ima svojo šolo. Govori tekoče angleško in francosko. Dela v modnih salonih v Parizu, Milanu in Londonu. Tega ne dela nihče od slovenskih frizerjev. Nekateri sicer hodijo v tujino na različna šolanja, ki jih plačajo, vendar nihče ne dela na revijah.

Koliko pa imaš kot frizer proste roke pri takem projektu? Si lahko inovativen ali ti vse vnaprej povedo, kako mora izgledati?

Povejo, kaj želijo. Odvisno je tudi od koncepta in lokacije, kjer fotografirajo. Če ti koncept in lokacija ne dopuščata prostih rok, se pač prilagodiš. Januarja smo delali koncept za Playboy. Pri konceptu Bleščice oziroma Grease smo delali v telovadnici, kjer smo se lahko malo igrali in bili inovativni. Malo smo se igrali z vodo, malo z efekti, tako da je bila tudi frizura temu primerna. Lani, ko sem delal za Lisco, pa je bila situacija drugačna, saj je bilo vse postavljeno, in nisem imel ravno prostih rok. Drugače je bilo pa v redu. Se pač prilagodiš in se trudiš narediti kar najbolje. Delali smo tudi za Polzelo in veliko ostalih modnih stvari. Zdaj pa se je treba še na seminarje pripraviti.

Besedilo:Silva Brence, Gregor Nagode
Foto: osebni arhiv in Gregor Nagode