Kristijan Petek

Tokrat smo se na klepet povabili v Celje h Kristijanu Petku, direktorju Kristijan stylinga. Od nekdaj si je želel postati frizer in to delo mu še danes predstavlja hobi. A to ni edini hobi, ki ga navdihuje. Rad se tudi vozi z motorjem, preživlja čas s svojo mlado družino. Je frizer z lastno vizijo in ve, kaj hoče. Kljub bogatim izkušnjam še vedno obiskuje različne frizerske dogodke. Je eden redkih frizerjev, ki se ukvarja tudi z lasuljami. Vas zanima, od kje mu vsa ta energija? Z njim smo se pogovarjali nekaj dni po otvoritvi novega frizerskega salona v Trbovljah.

Si zelo uspešen frizer in tudi poslovno rasteš. Kaj ti je bolj pomembno, da bi bil znan kot dober frizer ali da si uspešen kot posloven frizer?

Osebno prav gotovo, da bi bil znan kot dober frizer, vendar je treba najti vmesne kompromise. Za moj imidž ne bi bilo dobro, če bi se povsod pojavljal. Želim biti nekje vmes. Nikakor ne načrtujem, da bi imel vsako leto nov salon. Vse seveda do neke meje in nikakor ne preko nje. So obdobja, ko sem zaseden tudi že za mesec dni vnaprej. Delam do 10 ur dnevno. To je meja, čez katero sem se odločil, da ne grem.

Kako si sploh začel s frizerstvom? Je bil v družini kdo frizer?

V mladosti sem imel željo, da bi bil frizer. Frizer je bil tudi družinski prijatelj. Kadar sem bil pri njemu v salonu, mi je bilo vedno zanimivo.

Si Celjan?

Ne, moje korenino so v Vojvodini. Rodil sem se v Nemčiji in tam končal osnovno šolo. Potem sem zaradi družine pristal v Celju. Leta 1989 sem končal Srednjo frizersko šolo v Celju, se zaposlil v podjetju Nega Celje, ki še vedno obstaja. Je prijeten občutek, ko vidim, da nekaj mojih nekdanjih sodelavcev obiskuje naše seminarje. V Negi sem delal do leta 1993 in odprl svoj prvi mali salon. Bil je res majhen, saj je imel le en umivalnik in dva stola. Imenoval se je Kristijan styling. Kasneje, ko smo se širili, smo ime spremenili v KSFH (Kristijan styling frizerska hiša). Začel sem sam z eno zaposleno. Mali salon smo potem trikrat povečali. Počasi so prišli tudi prvi dodatni saloni, ki je tedaj nastal v Velenju, v tega osrednjega v Celju smo se preselili pred šestimi leti, saj se na tedanji lokaciji ni bilo več možno širiti. Je v dveh nadstropjih in dokaj velik. V njem je prostor za seminarje. Se mi zdi žaljivo, da bi rekel, da imamo akademijo. Za Slovenijo je to sicer velik prostor, a zame je akademija Vidal Sassoon ali Tony&Guy v Londonu. Oni so si po mojem mnenju zaslužijo to ime. Mi rečemo, da je to poseben prostor za izvajanje predstavitev in seminarjev. Kadar imamo seminarje čez vikend, izkoristimo za seminarje obe nadstropji. Večje stvari pripravljamo po hotelskih dvoranah. Pri nas je lahko na delavnicah največ 18 ljudi. Na enega od trenerjev pride tako od šest do sedem frizerjev. Prav tako se izogibam izrazu, da smo učitelji, kar niti približno nismo. Imamo le to prednost, da smo ves čas v stiku z modnim svetom in razvijamo svojo modo. Vsako leto pripravimo dve komercialni salonski kolekciji, za katere potem tudi izvajamo seminarje. Delamo tudi visoko modo za foto shootinge. Za L’Orealom sodelujem že približno 10 let in sem tudi njihov ambasador.

Se na odru dobro počutiš ali raje delaš v salonu?

Na odru se počutim super, a ne bi mogel delati le tega. Ne gre eno brez drugega. Potrebujem občutek ljudi, od katerih dobim navdih in modno znanje. Dajejo mi ideje in me vodijo naprej. Če bi delal le na odru, bi najbrž izgubi stik z realnostjo in ulično modo. Potrebujem ljudi okoli sebe.

Imaš kakšnega vzornika? Morda si imel koga, ko si bil še v Negi?

Na prava pota, kako razmišljati tudi v življenju, me je usmeril Ludvik Rebevšek, ki je zdaj v pokoju. Bil je frizer pri Negi in mi je odprl pogled. Če si kreativen, imaš voljo in dar, potem se stvari same razvijajo. Ko sem konec 80-ih začel, ni bilo v Sloveniji nikogar drugega razen Petra Klinca in Mete Podkrajšek. Takrat je bil Cankarjev dom edini frizerski dogodek. Vse kar sem videl tam, je bilo zame nova dimenzija. Leta 1992 sem se povezal s Tony&Guy. Pri njih sem si nabral veliko tehničnega znanja. Veliko sem imel tudi lastnih izobraževanj s Patrickom Cameronom, Guyem Kremerjem, Vidal Sassoonom. Vsaka od izkušenj ti nekaj da. V vse to sem vložil veliko duše in energije. Lahko bi rekel, da sem se skalil pri velikih londonskih imenih. Moje delo mi je še vedno moj prvi hobi. Včasih me vprašajo, če se nisem že naveličal. Saj ima vsak svoje boljše in slabše dneve, a to je še vedno moja velika strast. Če bom imel kdaj »poln kufr vsega«, si bom delo uredil drugače. Za enkrat še ni te bojazni in v svojem delu še vedno zelo uživam.

Še vedno si reden gost na londonskih sejmih.

Ja, grem. To je le osrednja informacija. Pomembno je tudi samo druženje, da pozdravim določene ljudi, jim izkažem spoštovanje, da si ogledam njihove nove kolekcije, dobim tudi sam kakšno inspiracijo ... Včasih mi kdo reče, zakaj sploh še hodim, saj se mi ni treba več izobraževati. Tega ni nikoli preveč. Res pa je, da sami zagovarjamo svojo filozofijo in zadnjih nekaj let ne preživim več toliko po akademijah. Še vedno jih obiskujem, a ne več toliko kot prej.

Kako je družina vplivala na tvoje delo? So se tvoje kolekcije kaj spremenile? Si se umiril in ni več toliko ekstremov kot prej?

Mislim, da ne. Trenutno moda je manj ekstremna in bolj ženstvena. Družino jemljem kot dodatek. Včasih me kdo vpraša, če se mi je kaj spremenilo. Seveda se je, a zame se je spremenilo na boljše. Vse se da uskladiti. Imam ženo, s katero se odlično razumem, in hčerko, ki mi daje posebno energijo. Ko veliko delam, potrebujem, da smo skupaj, saj si s tem napolnim dušo. Če se dobro organiziraš, ni težav.

Kaj pogrešaš v Sloveniji na frizerskem področju? Se ti zdi, da le sledimo modi v Londonu in Parizu?

Menim, da imamo Slovenci problem, da se moramo ves čas primerjati z nekom od zunaj. Tako je pri športu, glasbi ipd. Pozabljamo pa, da smo ena mala pikica in da nas je tako malo, da to enostavno ne gre. če vzamem za primerjavo celjske rokometaše, ki so evropski prvaki. Glede na ostale države, je to velik uspeh. Uspeh je tudi, da imamo tako število uspešnih frizerjev. Menim, da je Slovenija polna kreativnih in dobrih frizerjev.

Kaj pa, če primerjaš kolekcije ostalih Slovencev?

Kolekcije delajo Stevo, Mič, Sašo Fenos. Njegove fotografije so absoluten izraz njegovega dela. Sašo je velik umetnik, zelo kreativen frizer in človek z veliko dušo. To se vidi tudi v njegovih fotografijah. Mič in Stevo sta v svojih kolekcijah prav tako zvesta svoji filozofiji. Kapo dol. Nihče ne more reči, da to niso fotografije, ki jih ne bi mogli primerjati s tujimi. Objavljajo se v različnih frizerskih tujih časopisih. Tudi to je dokaz, da so na enaki ravni kot tuji frizerji. Nikakor pa ne pomeni, da ne obstaja v Sloveniji nihče drug. Res je, da nas je nekaj, ki smo si delo malo drugače zastavili. So tudi še drugi, ki imajo talent in sposobnosti. Mislim, da imajo možnost. Najbrž tudi v reviji Frizer objavite fotografijo kakšnega manj znanega frizerja, ki pošlje dober izdelek. Seveda. Vsakomur rečem, naj naredi nekaj fotografij in pošlje. Vsak ima možnost, vendar pa je treba tudi nekaj narediti.

Ti pri tvojem deseturnem delu ostane še kaj časa za šport?

Sem športno obremenjen in obseden. To potrebujem za glavo in telo. Veliko tečem in se vozim s kolesom. Moja največja strast so zimski športi.

Si zato, ker si v kondiciji, tudi boljši frizer?

V to sem prepričan. Šport ni le za telo in počutje, ampak mi pomaga pri razmišljanju in da pozitivno energijo. Če se odpravim po napornem dnevu, ko je polno neurejenih stvari, na tek, imam potem občutek, da je vse urejeno. Med tekom najdem idejo ali pa se le »prečistim« in se bolje počutim. To potrebujem, a ne pretiravam. Priznam, da sem odvisnik, kar se tega tiče.

Imaš mogoče kakšen nasvet za nekoga, ki je ambiciozen?

Ni nasvetov. Vsak mora peljati svojo zgodbo. Kot v ljubezni, ni pravil. Vsak se mora odločiti za svojo smer in na njej vztrajati. Kot v življenju ne moreš početi vsega, tudi smeri ne moreš mešati. Menim, da ni recepta. Treba je biti vztrajen. Pri mlajših generacijah opažam, da želijo zelo hitro zelo veliko doseči. Žal ne gre tako. Jaz sem zdaj v tem poklicu 17 let in še vedno menim, da ne delam, ampak na nek način garam. Vse je treba doživeti. Tudi negativne izkušnje. Morda en nasvet za vse frizerje. Predlagam jim, da se ne obremenjujejo drug z drugim. Škoda energije. Naj jo raje usmerijo v to, da sami naredijo nekaj, da bo bolje.

Si kdaj premišljeval, kako bi bilo, če bi izbral drugo pot?

Velikokrat sem premišljeval, kaj bi bilo takega. Nikoli nisem našel česa niti približno podobnega. Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Stvari se lahko tudi spreminjajo.

Je imidž pomemben za frizerja

? Menim, da je. Saj ne moreš prodajati nečesa, če si v drugi zgodbi. Strankam prodajaš tudi svoj osebni okus. Sam se najbolje počutim v jeansu. Ne predstavljam si, da bi nosil elegantne obleke.

Vidim, da imaš kar nekaj tatoojev.

Vedno sem imel rad rock’n’roll. Vedno me je privlačila glasba in tudi način življenja. Danes je to moda in trend. Ko sem si dal prvi tatoo, sem bil dokaj mlad. Ni mi žal, se pa strinjam, da to vsakomur ni všeč. Jaz se tako dobro počutim.

Kakšno je tvoje mnenje o cenah frizerskih storitev v Sloveniji?

Glede na zaslužek in povprečje cen ostalih dobrin menim, da so dovolj visoke. Če se primerjamo z našimi sosedi, so nizke. Za življenje smo ena najcenejših evropskih držav, če gledamo cene, vendar so tudi dohodki w wnižji. Prepričan sem, da bodo ravno zaradi EU cene višje, saj jih diktirajo dobavitelji lasne kozmetike.

Foto: Gregor Nagode