Kolumna: Tomaž Turk

24.000 poljubov

Poljubljanje ni del dedne zasnove ali tako rekoč se ne rodimo s to veščino. Je najpogostejše izražanje čustev, ljubezni, spoštovanja, žalosti, sreče. V rani mladosti nam naši bližnji dajejo poljube na lica, med prvim in drugim letom starosti se že navadimo vračat poljubčke. Pride prva ljubezen, prvi poljub, ki ni ravno med uspešnimi, kaj šele vrhunskimi. Je ves tresoč, nervozen, tremast pa še fali cilj. Ja, to je prvi poljub. V teoriji si že vedel, kaj narediti, ampak prvi poljub je kot prvo umivanje las, uf, navijanje, še težje, uau, škarje, še težje, spraviti lase v ravno linijo in jo ravno odrezati. V teoriji se vse zdi lažje in tudi moje mišljene je bilo takšno, ko sem prišel na frizersko šolo. V bistvu, ker sem radoveden, sem že prej sprobal svoj talent. Vsi so mi govorili, da imam talent, sploh pa ker sem fant. Norost in samo zavajanje starejših, ker talenta ni bilo od nikjer, sta me pripravila do tega, da sem sklenil preizkusiti talent in sem se sam postrigel. Zaradi končnega rezultata sem še kakšen mesec ves čas nosil kapo. Dizaster od striženja in nakladanje od modrecev, da talent obstaja. Ni ga bilo. Tudi v začetku prvega letnika so bili vsi boljši od mene in vsi so že nekaj znali, le jaz ne. Sklenil sem, da jih vse po vrsti šišnem po desni, tako da sem besedo talent spremenil v besedo ŽELJA. Kot vemo, ni beseda še nikoli zmagala, ampak zmaga dejanje. To dejanje je bilo, da sem vsako popoldne po pouku in kosilu odšel v prvo nadstropje v učilnico, mislim, da nasproti WC-jev, k drugim in tretjim letnikom, kjer sem treniral dodatno prakso. V bistvu sem samo navijal lutko vsak mili dan tako dolgo, dokler se roke in prsti niso sprostili in nisem presegel meje 15 minut. Želje so se krepile tako močno, da sem do konca prvega letnika že znal vse osnovne veščine frizerstva, ki sem jih lahko v domačem kraju med poletnimi počitnicami prenesel v realnost. Tako sem strigel prijatelje, barval mame, stare mame pa onduliral trajno in vodno. Želja se je spremenila v vztrajnost, trmo in pridnost, zraven pa gre še velika mera odštekanosti, s katero sva s sošolcem v tretjem letniku SFŠ naredila dve samostojni frizerski modni reviji. Mislila sva, da sva carja in res dobra frizerja, ampak sva bila šele na prvi petini, ko lahko rečeš znam in suveren sem. In to je 10.000 ur. Dončič jih je kljub mladosti že presegel. Kdaj jih boš dosegel ti, je odvisno od tvoje želje. Če bi pet dni v tednu treniral po osem ur na dan, bi trajalo približno koliko let?

P. S. Če želiš pa bolj zabremzat željo in uspeh, hodi čim večkrat med poukom na WC in si na prakso pripelji čim lažje modele.

Želim pa, da vsi izkoristite 24.000 poljubov, ki so vam na razpolago do konca življenja.

Tomaž Turk – frizer


Tomaž Turk je besedilo napisal za dijake Srednje frizerske šole Ljubljana ob zaključku šolskega leta.