Tomislav Salopek

»Naučiti nekoga držati škarje, brez da mu to lahko pokažeš, zahteva ogromno potrpežljivosti.«

Zagrebčan Tomislav Salopek je kljub prometni nesreči, ki mu je življenje postavila na glavo, saj je postal tetraplegik, še vedno predan frizerstvu. Zaveda se, da zveni noro, a svoje bogato znanje srčno predaja z besedami. Prizna, da ima rad nore izzive, zato ima prilagojeno stojalo za lutko in opornico, ki mu pomaga držati glavnik. Škarij sicer ne more držati, a to ga ni ustavilo, da ne bi lani z aparatom za striženje skoraj v celoti postrigel lutko. Pravi, da je vsak njegov gib mali čudež, zato želi življenje maksimalno izkoristiti. Čeprav danes ne more več striči na način, kot je nekoč, je njegov pogled na frizerstvo morda ostrejši kot kdaj koli prej. Njegova želja je delati s posamezniki brez invalidnosti, saj v družbi še vedno prevladuje miselnost, da invalidi pomoč predvsem potrebujejo, redkeje pa jih vidimo kot tiste, ki jo lahko tudi dajejo. Poleg tega se ukvarja s paralokostrelstvom. Leta 2022 je prejel nagrado Ponos Hrvaške, ki jo podeljujejo posameznikom za pogumna in nesebična dejanja. Tomislav ima tudi izjemen smisel za humor.

Kako se je začela vaša pot v frizerski industriji?

Vedno sem bil malo bolj živahen otrok in ko sem zaključil osnovno šolo, nisem vedel, kam bi se vpisal. Razmišljal sem o poklicu, kjer bi bil aktiven, kjer bi lahko delal z rokami in hkrati ustvarjal nekaj svojega. Ena prvih idej je bila, da bi postal avtomehanik, saj sem si želel sestaviti svoj avto. V tistem času si moral imeti že ob vpisu na poklicno šolo vnaprej zagotovljeno mesto za opravljanje prakse. Seznam podjetij, ki so iskala praktikante, si dobil na Obrtni zbornici, kjer je potekal tudi kratek razgovor. Poleg spričeval in druge dokumentacije je bilo treba ob vpisu predložiti tudi potrdilo, kje bi opravljal prakso. Omeniti moram, da so bile zaradi moje živahnosti moje ocene nekoliko slabše. Zaradi tega je bil moj izbor šol omejen. Svetovalka na Obrtni zbornici mi je malo v šali rekla, zakaj bi bil tako lep fant ves umazan od avtomobilskega olja. Omenil sem, da sem razmišljal tudi o frizerstvu, a da nimam dovolj dobrih ocen. Ravno v tistem času je frizerska šola oblikovala en ali dva razreda za dijake z nekoliko slabšimi ocenami, ki pa so imeli močno željo po tem poklicu. Tako sem dobil seznam frizerskih salonov, kjer bi lahko opravljal prakso. Pri izbiri mi je pomagala starejša sestra, ki je že bila frizerka. Usmerila me je v salon, kjer bi se lahko največ naučil. To je bil salon Mona Lisa, ki ga je vodil Amir Bećirević. Tako se je začela moja frizerska pot. Na začetku to ni bilo nekaj, o čemer bi sanjal. Že po enem letu je bilo vse drugače in sem sanjal le še o tem. Vsa tri leta prakse sem nato opravljal v salonu Mona Lisa.

Prepričana sem bila, da boste rekli, da ste opazovali sestro pri delu in vas je začelo frizerstvo zanimati.

O tem sem sicer že razmišljal, a sem bil sprva precej skeptičen, kaj bom kot moški počel v frizerstvu. Priznam pa, da mi je frizerstvo zvenelo boljše, kot pa da bi bil umazan od olja, kot je rekla svetovalka. Po drugi strani pa sem si mislil: si v ženski družbi, to že ne more biti slabo.

Ste po zaključku šolanja ostali v salonu Mona Lisa?

V salonu Mona Lisa je obstajal poseben program, v okviru katerega smo imeli poleg vsakodnevne prakse tudi dodatne vaje. Proti koncu izobraževanja smo začeli delati na modelih, kar mi je dalo ogromno praktičnega znanja. Skozi salon je šlo veliko praktikantov, nekateri so odšli tudi prostovoljno. Od približno 35 praktikantov so na koncu izbrali le tri in eden on njih sem bil tudi jaz. Začel sem z delom osebnega asistenta, kjer je bil poudarek bolj na stilističnem kot tehničnem delu. Osvojili smo osnove barvanja, a je bilo delo strogo razdeljeno med stiliste in tehnike. Po enem letu sem se zaradi določenih medosebnih odnosov odločil za odhod in se pridružil ekipi BBK Beauty by Kovač. Salon je vodil Zdravko Kovač, takrat zelo priznan in cenjen frizerski mojster. Salon je bil zelo velik. V popoldanski izmeni nas je delalo 13, kar je bilo takrat na Hrvaškem skoraj nepredstavljivo. Dobil sem model za poskusno striženje, ne da bi vedel, da gre dejansko za stranko. Lastnik je predvideval, da imam po treh letih prakse in enem letu asistence dovolj znanja. Pri Mona Lisi so nas vedno učili razmišljanja, da je vedno še veliko prostora za nadgradnjo in na modelih se je vedno delalo tudi po tri ure. Sam nisem razmišljal, da sploh znam striži. Če se vrnem k modelu, postrigel sem graduirani paž, za katerega sem potreboval uro in 20 minut. Postriženo je bilo super in takoj sem dobil delo. Začel sem kot mlajši stilist. Tam so vsi delali vse. Le jaz sem le strigel. Bil je pritisk, da bi začel tudi barvati, vendar še danes verjamem, da frizer ne more biti popoln na vseh področjih. To je bila tudi filozofija, s katero sem bil vzgojen v prvem salonu.

Je bilo v tistem času frizerstvo še ločeno na frizerje za moške in frizerje za ženske?

Ja, brivcev je bilo zelo malo. Bili so moški in ženski saloni.

Ste strigli tudi moške?

Da. Pri tem sem vztrajal. Salon je sicer delal le z ženskimi strankami, saj je bila politika, da niso želeli moških strank zgolj zato, da bi opazovali ženske, ki se tam strižejo. K meni so zato začeli prihajati sinovi in možje strank, sčasoma pa sem si ustvaril tudi svoj krog moških strank. Ko smo se na akademiji učili striženja, so bile to osnove: klasično moško striženje, ravno striženje ... Dokler tega nisi obvladal, nisi mogel nadaljevati. To so bile moške frizure in ne kot današnje brivstvo. S sodobnim brivstvom se osebno ne poistovetim, ker izhajam iz drugačne estetike. V določeni literaturi piše, da vse, kjer se vidi koža ali je dolžina krajša od enega prsta, ne velja za elegantno.

Kdo so bili vaši mentorji, katerim gredo največje zasluge? Najbrž je bil v Mona Lizi glavni Amir.

Tam seveda ne bi šlo brez Amirja. Bil je vodja akademije in je bil vedno prisoten pri končnih rezultatih na modelih. Poleg njega je imela pomembno vlogo tudi Ivana Špicer. Na stilističnem delu sta takrat delovali še Marina Bukovac in Laura Berger, ki danes sicer ni več toliko izpostavljena v javnosti, a je izjemna stilistka.

Ste v tem času že razmišljali o lastnem salonu? Morda tudi akademiji?

O lastnem salonu sem začel resneje razmišljati po približno štirih ali petih letih dela v BBK. Sčasoma je postajal moj krog strank zelo zaprt. V času mojega dela je lastnik odprl tudi prvo zasebno frizersko šolo na Hrvaškem. Tam sem poučeval praktični del. Dopoldne sem delal v salonu, popoldne pa še nekaj ur na šoli. Takrat sem bil še mlad, delodajalec pa zelo korekten, tako da sem se počutil skoraj kot da delam na svojem. V prvi vrsti sem vse to delal zaradi sebe. Tega seveda ne poveš stranki, a zame je najpomembneje, da sem sam zadovoljen z rezultatom. Ko veš, kaj je kakovostno delo, se sploh ne obremenjuješ s tem, ali bo nekomu všeč ali ne. Če so izpolnjeni določeni parametri in smernice striženja, bo končni rezultat gotovo ustrezal tudi osebi, na kateri delaš. Seveda je vedno prisoten pogovor in svetovanje, a pogosto se izkaže, da ljudje sami niti ne vedo natančno, kaj si želijo.

Leta 2008 ste imeli prometno nesrečo. To je morala biti zelo težka preizkušnja. Koliko ste bili stari?

Star sem bil 23 let. Nesreča se je zgodila na božično jutro. Le nekaj ur po tem, ko sem zaključil zadnji delovni dan v salonu. Prav tisti večer sem se z vodjo BBK pogovarjal o prihodnosti, odprtju novega salona in o tem, da bi prevzel vodenje obstoječega. Zaupati mi je bil pripravljen ekipo skoraj dvajsetih ljudi. Po nesreči sem prve mesece preživel v bolnišnici v Zagrebu, nekaj časa tudi na respiratorju. Moje življenje je viselo na nitki. Poškodba je pri meni od prsnega koša navzdol. Roke lahko sicer premikam, a le iz ramen, funkcije sklepov in pesti nimam. Prvih nekaj mesecev sem lahko premikal zgolj glavo, rehabilitacija pa je bila dolga in izjemno zahtevna.

Najprej niste razmišljali, da se vrnete v frizerstvo.

Od frizerstva sem se za približno dve leti povsem oddaljil. Ko sem občasno obiskal salon, mi je bilo psihično pretežko. Poskusil sem z dodatnimi izobraževanji, a karkoli sem zaključil, opravil ali celo diplomiral, me ni izpolnilo. Ves čas sem delal primerjave in iskal nekaj, kar bi me izpolnjevalo na podoben način. Tega nisem našel. Prelomni trenutek je prišel z idejo, da bi znanje predajal brez fizičnega dela. Le skozi govor, razmišljanje in mentorstvo. Priložnost sem najprej preizkusil v sestrinem salonu, kjer sem delal z dekleti na praksi. Hitro sem ugotovil, da lahko zelo jasno in učinkovito razlagam ter usmerjam. Tako že približno pet let aktivno delujem v stroki kot mentor. Moje delo zahteva veliko priprav, saj je vsaka ura fizično in psihično naporna. Zelo mi je pomembno, da sogovorniki resnično razumejo, kar jim želim predati. Ne verjamem zgolj v hitre, kratke edukacije. Znanje mora imeti širino in globino. Če človek nima osnovnega razumevanja sebe in svojega dela, tudi tehnik ne more zares razumeti. Delal sem z različnimi frizerji. Nekatere posameznike sem izbral sam, ker sem pri kolegih v salonih opazil njihov potencial ali dobil priporočilo. Velika večina mojega dosedanjega mentorstva je bila prostovoljna. Po dveh letih sem začutil potrebo, da svoje delovanje tudi formalno opredelim, zato sem ustanovil neprofitni izobraževalno-motivacijski inštitut Hansei. Podjetniška oblika me ni zanimala, saj moj motiv ni bil denar, temveč prispevek stroki. Neprofitna oblika mi omogoča tudi dostop do občinskega prostora, a se to žal v zadnjih dveh letih ni uresničilo. Ves ta čas delujem po salonih različnih kolegov. V nekem trenutku sem se odločil, da moram le delovati, pa se bodo nekatere stvari že same uredile. Zavedam se, da bom moral v prihodnje bolj intenzivno delati tudi na pravnem in organizacijskem vidiku, če želim dolgoročno prispevati k stroki. Koncept in sredstva bom moral zagotoviti sam. Vem pa tudi, da ljudje v stroki in na obrtni zbornici vedo zame. To mi daje potrditev, da delam v pravo smer.

Zanimiva mi je bila vaša izjava: Moram se zahvaliti vsem iz stroke, ki so se ukvarjali z edukacijo na slab način.

(smeh) Zveni provokativno, ampak v tem je kar nekaj resnice. Sestra, ki je prav tako frizerka, mi je pogosto rekla: »Če vidiš, kaj vse je danes na trgu, je že skoraj vse, kar bi sam naredil, dobro.« Sam nikoli nisem razmišljal tako. Vedno sem verjel, da obstajajo ljudje, ki delajo bolje od mene. Po nesreči sem po spletu veliko spremljal različne kanale, kratke videe in bil zgrožen, kaj vse ljudje objavljajo. Seveda obstajajo vrhunski strokovnjaki, ki svoje znanje predajajo odgovorno in kvalitetno. A hkrati sem videl tudi veliko napačnih pristopov, celo učenja napak. In to me je najbolj zmotilo. Ni problem, če nekdo kot edukator ni popoln govorec ali pedagog. Takrat se je v meni začel oblikovati nekakšen upor. Pomislil sem, da bi bilo veliko, če bi lahko nekomu le povedal, kako delati pravilno. Konec koncev se mora tisti, ki ga učiš, sam odločiti, ali bo sprejel tvoje znanje. Moj nivo edukacije zagotovo ni le povprečen. In včasih se zgodi, da v nekem salonu ponudim več, kot si trenutno želijo ali zmorejo. A vedno poudarjam: morda v tem salonu ne boste ostali do upokojitve. Morda boste nekoč imeli svoj salon in takrat boste želeli znati več, delati bolje. Opazil sem, da je zelo težko rasti v okolju, kjer prevladuje površnost ali rutina. Ljudje se pogosto, zavestno ali ne, prilagodijo pričakovanemu minimumu in delujejo avtomatsko. In tam se razvoj običajno ustavi. Moje delo je pravzaprav poskus, da nekoga spodbudim, da gre korak višje, tudi če tega trenutno še ne potrebuje. Ideja, da te nekdo prosi za mentorstvo, ti pa si na invalidskem vozičku in ne moreš uporabljati rok, se zdi na prvi pogled popolnoma nora. A prav ta »norost« mi je omogočila, da lahko danes delujem. Naučiti nekoga držati škarje brez tega, da mu to lahko pokažeš, zahteva ogromno potrpežljivosti. Kar nekdo pokaže v dveh sekundah, moram jaz razložiti z besedami, kar traja bistveno dlje. Pri tem ti ne sme biti dolgčas, mora te res zanimati.

Vas lahko frizerji kontaktirajo glede izobraževanj?

Seveda. Do zdaj sem večinoma sodeloval z ljudmi, ki so me že poznali ali so prišli po priporočilu. Najpogosteje sem delal s posamezniki, še preden so začeli delati na strankah. Vedno sem imel eno ali dve osebi, s katerima sem delal iz čistega veselja in želje, da resnično osvojita osnove in razumevanje poklica. Nikoli se nisem pretirano promoviral. Kot sem že omenil, se moja ideja o lastnem fizičnem prostoru še ni uresničila, in zdelo se mi je neodgovorno ustvarjati veliko zanimanja, če hkrati ne bi mogel zagotoviti ustreznih pogojev za delo. Trenutno imam občasno možnost uporabe salona pri kolegici, a le v času, ko tam ni drugih sodelavcev. Kljub temu ostajam odprt za sodelovanja. Če obstaja prava energija, interes in pripravljenost na poglobljeno delo, se vedno najde način.

Najbrž delate ena na ena, ne s skupinami?

Tako je. Delal sem tudi že s skupino, ampak sem predhodno že z vsakim od njih delal ena na ena. Moje delo je nekoliko bolj kompleksno, saj sam ne morem fizično sodelovati pri striženju, hkrati pa čutim veliko odgovornost za končni rezultat. Prav zato mi najbolj ustreza osebni pristop. Pomembno mi je, da sogovornik razume celoten proces, zakaj je nekaj pomembno, kako deluje in kako mu bo dolgoročno pomagalo pri delu. To je mogoče doseči predvsem pri individualnem delu. Zato za zdaj ostajam pri pristopu ena na ena. V predaji znanja namreč resnično uživam.

Vidim, da ste 2018 diplomirali. Kaj ste zaključili?

Diplomiral sem v okviru programa za izobraževanje oseb z invalidnostjo. Zaključil sem tako imenovano malo diplomo iz ekonomije, ki je bila usmerjena v poslovanje podjetij, marketing in sorodna področja. Program je bil zasnovan zelo praktično. V enem letu smo obravnavali le izbrane predmete, povezane s podjetništvom in to mi je bilo zanimivo. Po koncu so mi svetovali, da bi imelo moje delo večjo strokovno težo, če bi pridobil tudi pedagoško izobrazbo. Vpisal sem se še na pedagoško fakulteto, v program, ki je bil sicer namenjen že aktivnim učiteljem strokovnih šol. Do takrat je bilo namreč dovolj, da je imel predavatelj končano šolo in nekaj let prakse. Zaključil sem tudi ta študij, a moram priznati, da pri nobenem od njiju nisem začutil tistega pravega navdušenja, ki ga čutim pri frizerstvu. Morda se komu to sliši nenavadno, a meni je izjemno pomembno, da v delu uživam. Če ni gušta, me stvar ne zanima. Veseli me, da posamezniki, s katerimi sem delal leto ali več, morda danes niso na ravni, ki bi si jo sam želel, a zelo dobro vedo, kaj je potrebno, da do tja pridejo, in tudi, kako daleč so že prišli. Ko danes obiščem kakšen salon zgolj prijateljsko, hitro začutim, ali zaposlenim ni vseeno. Že to je ogromno. Če bi imel vsak salon vsaj to misel, saj jih veliko stvari zaključi v neki rutini, enoličnosti.

Kje po vašem mnenju danes frizerska stroka najbolj izgublja mlade kadre?

Mislim, da največ težav nastane tam, kjer ni sistema, mentorstva in jasne strukture. Mladi pogosto pridejo v salone, kjer ni hierarhije, ni učenja in ni nikogar, ki bi jih znal navdušiti. Vsak se hitro ujame v rutino in avtomatizem. Delaš to, kar od tebe pričakujejo, brez razumevanja širše slike. Sam vem, da brez prakse v Mona Lizi nikoli ne bi postal frizer. Tam sem imel občutek, da je znanje pomembno, da se vadi, razmišlja in gradi. Če tega ni, ni presenetljivo, da mladi odhajajo. To ni težava le v Sloveniji ali na Hrvaškem. Enako opažam tudi v Angliji. Stroka postaja nezanimiva za tiste, ki se je šele učijo, ker pogosto ne razumejo, zakaj nekaj delajo in kam to vodi.

Veliko govorite o energiji v salonu. Kaj po vašem mnenju loči živ salon od tistega, kamor se stranke ne vračajo?

Energija. In to se začuti takoj. Lahko imaš še tako lep salon, vrhunsko opremo in dovršeno podobo, pa se stranka ne bo vrnila, če je vzdušje prazno. Po drugi strani sem bil že v salonih, kjer je bila oprema zelo osnovna, a z izjemno energijo in tam si želiš ostati. Pomembno je, da zaposlenim ni vseeno. Da čutijo pripadnost, podporo in zanimanje vodstva. Lastnik ali vodja, ki si vzame pol ure časa, da se z zaposlenim pogovori, naredi ogromno razliko. Ne gre za nadzor, temveč za odnos. Salon brez skupne energije in ljubezni do dela hitro postane monoton. Tako kot v restavraciji. Če so zaposleni zdolgočaseni, tudi hrana nima pravega okusa. Ko pa prostor živi, to začutijo tudi stranke. Poznam salone, ki imajo še danes en dan v tednu namenjen izključno izobraževanju zaposlenih. Vem, da je to finančno zahtevno, a prav ti saloni dolgoročno delujejo, ker gradijo energijo, skupnost in ljubezen do dela. Salon brez te energije hitro postane prazen prostor, ne glede na to, kako lep je. Svoj prispevek stroki poskušam dati na svoj način. Morda se moja zgodba še ni v celoti razpletla, morda potrebuje čas. Vem pa, da ideja obstaja, da ima podporo in da bo nadaljevanje pokazalo, kam vodi.

Fascinantno mi je bilo, ko sem videla vaš video, kjer ste s pomočjo prilagojenega stojala česali lutko.

(Smeh) Med pripravami sem si že rekel, da nisem normalen in sem že skoraj obupal. Ko enkrat začnem delati na modelu, mi je super. Priprave so mučne. Predvsem zaradi zavedanja, da sem to nekoč lahko počel povsem samostojno, zdaj pa se v to vračam na povsem drugačen način. Nastavek za lutko se pritrdi neposredno na moj voziček. Klasični namizni nastavki so zame predaleč. Roke sicer lahko premikam, a zelo omejeno, in če se preveč nagnem naprej, padem. Moral sem najti točno pravo pozicijo. Zelo zabavno je bilo, ko sem kovinarju, ki mi je izdelal stojalo, razlagal, da bi rad strigel. Še bolj zanimivo je bilo pri ortopedu, ko sem ga prosil za opornico za roko, da bom lahko držal glavnik. Seveda me ni razumel. Navajen je delati opornice za hranjenje ali delo za računalnikom … Mislil je, da se želim sam počesati. Prepričan sem, da si je mislil, da sem malo nor. Ampak brez te »norosti« danes ne bi mogel delati tega, kar delam.

Ko sem gledala posnetek, sem samo še čakala, da bom videla škarje in rez.

To je najtežji del. Veliko ljudi me je spraševalo, ali so mi začele delovati roke. Na Facebook strani Hansei sta objavljena dva videa, ki sem ju sam nekoliko montiral. Šel sem še korak dlje in namesto škarij uporabil aparat za striženje. Obstaja tudi video, kjer sem si aparat preprosto pritrdil na levo roko.

V nekem intervjuju sem videla, kako brijete sebe.

Posnel sem se tudi, kako mi je uspelo pobriti približno 70 odstotkov lutke. Nisem delal s škarjami. Na koncu sem ugotovil, da mi je manjkalo res zelo malo. Aparat sem si pritrdil na roko pod točno določenim kotom in ga fiksiral z lepilnim trakom. Samo striženje spodnjega dela glave mi je vzelo skoraj štiri ure. Na koncu mi je skoraj uspelo narediti celo frufru. Presenetljivo dobro je izpadlo.

Najbrž niste sami zalepili aparat?

Ne, pri tem mi pomaga asistentka. Dal sem ji zelo natančna navodila, pod katerim kotom mora biti aparat nameščen. Položaj sem ji kazal kar z obrazom, nato pa je začela lepiti. Pri tem mi je po nesreči zalepila še del obraza. (smeh) Morala sva začeti znova. Minila je že skoraj ena ura, pa aparata sploh še nisva uspela pritrditi. Kamera je ves čas snemala, tako da sem imel, ko sem prišel domov, kar enajst ur posnetega materiala.

Ste kdaj razmišljali, da bi poskusili delati z rezilom?

Tudi o tem sem že razmišljal. V roki se mi lahko nepričakovano pojavi krč, zato me je rezila nekoliko strah. Hitro bi se lahko porezal. Pri aparatu je drugače. Nekajkrat sem sicer zadel lastno brado, a ni bilo hujšega. Tudi moj najmanjši gib je zelo izrazit. Ko zamahnem, je, kot da mrtva roka drži sto kilogramov. Leti povsod. (smeh) V nadaljevanju sem iz opornice za glavnik razvil še opornico, v katero lahko pritrdim svinčnik. Tako mi je že uspelo risati po frizerskih skicah z glavami. Zdaj se moram domisliti česa še bolj norega. (smeh) Ko narediš nekaj norega, ti da velik zagon.

Hansei je edukacijski in motivacijski inštitut. Delate tudi kakšne motivacijske nastope?

O tem sem razmišljal že od začetka. V statutu inštituta sem zapisal tudi izvajanje t. i. life coach delavnic in dodal motivacijski vidik. Kot sem že omenil, pri svojem delu ne želim ostajati zgolj pri tehničnem znanju. Ko z nekom delam dlje časa, poskušam v njem prebuditi razumevanje in željo po razvoju, česar pogosto ne dobi v klasičnem frizerskem izobraževanju. Ta pristop se naravno razširi tudi na življenjski, motivacijski del. Dva modela, ki sta bila pri delu zgolj prisotna kot poslušalca, sta mi celo rekla, da bi se moral resneje lotiti life coachinga. Morda je tudi to smer, ki se bo še razvijala.

Ko sem iskala informacije o vas, sem naletela na veliko prispevkov na temo prometne varnosti.

Da, v določenem obdobju so se odločili, da prometni varnosti namenijo več pozornosti, pri čemer sem bil primeren sogovornik. Tudi zato, ker pomagam razbijati tabuje o tem, kako je videti življenje osebe na invalidskem vozičku. Seveda je veliko odvisno od vrste in obsega poškodbe, a pomembno se mi zdi, da se o tem govori odkrito.

Spoznala sva se na festivalu Hairstyle News, kjer vas videvam že vrsto let. Spremljate in obiskujete tudi druga frizerska izobraževanja?

Dogajanje v stroki spremljam, kolikor mi čas in okoliščine dopuščajo. Večkrat sem bil v Mariboru na izobraževanjih, ki jih organizira Boštjan Jagrinec, v Zagrebu pa tudi na dogodkih Kanso. Na izobraževanja kolegov rad pridem, a ne toliko zato, da bi preverjal njihovo delo, saj vem, da gre za vrhunske izvedbe, temveč bolj kot sprostitev.

Katerega od frizerjev pa najraje spremljate?

Vsekakor sta me najbolj zaznamovala Vidal Sassoon in Trevor Sorbie, čeprav sta oba žal že pokojna. Ko enkrat izhajaš iz takšne osnove, pri mlajših frizerjih in edukatorjih začneš iskati elemente, v katerih prepoznaš vrednost. Mislim, da je pomembno kombinirati različne vplive. En sam edukator ti ne more dati vseh odgovorov. Lahko ti ponudi trdno bazo znanja, nato pa sam gradiš naprej. Pogosto slišim, da nekdo isto izobraževanje posluša dvakrat in mu vsakič zazveni drugače. Kot oseba rasteš in zorenje spremeni tudi razumevanje.

Kaj bi bil vaš nasvet za mlade frizerje, ki so še na začetku svoje kariere?

Najpomembnejša je praksa in to vedno znova poudarjam. Pomembnejša je celo od same šole. Ne poznam šole, ki bi lahko nadomestila kakovostno prakso v salonu. Mladi frizerji bi morali že na začetku preveriti, ali ima salon sploh čas in voljo delati z njimi, obstaja prostor za vajo, lahko delajo na lutkah, je umivanje las razumljeno kot pomemben proces in ne zgolj vmesna postaja. Ključno vprašanje je, ali se bo kdo z njimi dejansko ukvarjal ali bodo zgolj opazovalci. Pomembno je, koliko priložnosti dobi dijak za samostojno delo in vajo. Prva leta so ključna. Če v tem obdobju nisi v pravem okolju, kasneje zelo težko nadoknadiš manjkajoče osnove. Brez dobre baze namreč ne znaš niti presoditi, katero dodatno izobraževanje je kakovostno in katero ne, ne glede na to, koliko denarja si pripravljen vložiti. Prav tako ni pomembno, ali je salon luksuzen ali ne. Pomembno je, da obstajajo mentorstvo, pričakovanja in jasna struktura dela. Praktikanti se morajo učiti natančnosti, discipline in odgovornosti. Tudi skozi vsakodnevna opravila, povezana s čiščenjem, vendar to ne sme biti njihovo edino delo. Če nekdo ves čas samo pometa tla, se ne uči frizerstva. Praksa mora biti vsebinska, zahtevna in usmerjena v razvoj.

Tekst: Nina Nagode
Foto: osebni arhiv