Dove Palmer

»Ljudje si želijo hitrih rešitev, a lasje niso univerzalni.«

Med pogovorom z Dovom Palmerjem me je presenetila njegova umirjenost. Intervju je trajal uro in pol, zlahka bi nadaljevala, če ne bi vedela, da ga zunaj že čaka Metod Tasič, pripravljen, da ga odpelje na raziskovanje koroških lepot. Dove velja za vrhunskega edukatorja in mojstra preciznega striženja. Ker je svojo frizersko kariero začel šele v svojih poznih dvajsetih, se je povsem osredotočil na učenje in delo. Izpopolnjeval se je pri nekaterih najboljših britanskih frizerjih. Največji vpliv na njegovo kariero je imel Tim Hartley, ki ga je usmeril v izobraževanje. Dove Palmer ni le frizerski mojster, temveč tudi mentor, ki ne vsiljuje svojega pristopa, temveč pomaga posameznikom razviti lasten slog. Največji zagon mu daje trenutek, ko pri slušateljih vidi tisti ‘klik’, trenutek, ko resnično razumejo njegove razlage.

Frizerstvo je bila vaša druga kariera. Katera je bila prva? Če imam prave informacije, ste med drugim delali tudi kot socialni delavec.
Ko sem bil mlajši, sem resno treniral karate in tekmoval za Anglijo. Veliko sem potoval in moja velika želja je bila, da bi odšel na Japonsko in se izobraževal pri Japonskem karate združenju (JKA). Sanjal sem o tem, da bi tam preživel leto dni, se vrnil domov in si zgradil kariero na tem področju. Bil sem prepričan, da se bo to tudi zgodilo. Obenem me je vedno privlačila umetnost, zato sem razmišljal o študiju v tej smeri. Prijavil sem se na tečaj modnega oblikovanja, a ker je bilo premalo prijav, ga niso izvedli. Priložnost sem videl v slikopleskarstvu in notranjem oblikovanju. To se mi je zdelo zanimivo, saj sem pričakoval, da bo delo v veliki meri umetniško. A izkazalo se je, da gre bolj za fizično delo. Kljub temu sem v tem vztrajal več kot leto dni. Pri 26 letih sem ugotovil, da pri tem delu zelo pogrešam stik z ljudmi. Odločil sem se za izobraževanje za socialnega delavca. A ko sem videl, kako čustveno izčrpavajoče je to delo za moje prijatelje v tem poklicu, sem spoznal, da ne bi mogel ločiti poklica od zasebnega življenja. Vrnil sem se k slikopleskarstvu in opremljanju, kjer sem ostal še eno leto, dokler nisem dokončno ugotovil, da me to ne izpolnjuje. Moje tedanje dekle se je preselilo v Birmingham, drugo največje mesto v Veliki Britaniji. Šel sem za njo in se vpisal na program izobraževanja za frizerje.

Kako ste prišli na to idejo? Je bil morda kdo od vaših prijateljev frizer?
Ne, nihče od mojih prijateljev ni bil frizer. Sta pa to bila moja starša v petdesetih letih. Spoznala sta se, ko sta oba delala na čezoceanskih plovbah. Oče je vodil frizerski salon na ladji, mama pa je prav tako delala v salonu. Ko sem bil mlajši, sta mi vedno govorila, naj postanem frizer, a sem to idejo vztrajno zavračal. Prihajam iz majhne vasi, kjer so bili moji prijatelji večinoma mizarji, zidarji, mehaniki. Sami poklici, ki veljajo za moške. Mene to ni mikalo, želel sem si nekaj drugačnega. Za frizerstvo sem takoj ugotovil, da mi je to pisano na kožo. Všeč mi je bilo vzdušje, energija, družabni vidik, kreativnost. Začel sem listati frizerske revije in spoznal, kako raznolika in dinamična je lahko ta dejavnost. Frizerstvo je hitro postalo moja strast, ki me je gnala naprej. Ker sem bil več kot deset let starejši od sošolcev, sem moral vložiti še več truda. Zavedal sem se, da imam manj časa, zato sem se res posvetil učenju in delu.

Po drugi strani so bili oni še najstniki, vi pa ste bili kot osebnost že bolj zreli.
Tako je. Moje misli so bile povsem osredotočene na delo. Takrat si nisem predstavljal, da bom nekoč edukator. Na začetku sem preprosto užival v frizerstvu. Bil sem obkrožen s prijetnimi ljudmi, spoznaval različne kulture in svet se mi je odprl na nov način. To je bilo nekaj popolnoma drugačnega od mojih prejšnjih izkušenj s socialnim delom ali slikopleskarstvom. Frizerstvo mi je dalo nov zagon in občutek, da sem končno našel svoje mesto.

Čeprav sta frizerstvo in socialno delo povezana v tem, da je treba znati prisluhniti ljudem.
Točno tako. Zanimivo je, da nisem ekstrovertirana oseba. Ko poučujem, se sicer odprem, a v resnici sem najboljši v situacijah ena na ena. Še s tremi ljudmi se znajdem, a v večji skupini se raje umaknem v ozadje. Pri izobraževanju pa je povsem drugače. Ko stojim pred skupino in predajam svojo strast, lahko govorim od začetka do konca brez težav. To je kot nekakšen nastop. Ko pa sem sam, je druga zgodba. Na zabavah se ne bom silil v ospredje, razen če me kdo nagovori. To razmerje med introvertnostjo in ekstrovertnostjo je zelo zanimivo. Po eni strani sem med poučevanjem popolnoma odprt in v interakciji s tečajniki, po drugi strani pa potrebujem trenutke umika. Ko cel dan govoriš, si hkrati mentor, terapevt, učitelj, vzornik … Nosiš veliko različnih vlog, ves čas daješ energijo drugim. In zato je včasih nujno, da si vzameš čas zase in se malo odklopiš.

Če se še malo vrneva na začetek, kako ste postali del Sassoonove ekipe?
V Birminghamu sem delal pri Umbertu Gianninu, ki je bil dvakrat britanski frizer leta. V tistem obdobju sem bil tudi jaz del ekipe. Umberto je zaradi bolezni žal umrl leto dni po tem, ko sem odšel. Kot del njegove ekipe sem nastopal na Salonu International. Med pripravami za nastop sem v zaodrju opazil, da v sosednjem prostoru dela ekipa Mahogany, ki sem jih takrat dojemal kot nekaj vmesnega med Sassoonom in Tony&Guy. Njihovo delo je bilo zelo zanimivo in povsem drugačno od tistega, kar je počel Umberto, ki je bil znan tudi kot gostujoči frizer v jutranjih televizijskih oddajah, kjer je izvajal preobrazbe. Delo Sassoonove ekipe se mi je zdelo na povsem drugi ravni. Želel sem si nekaj novega in izpolnil prijavnico. Pravzaprav sem si sprva želel k ekipi Toni&Guy, kar je popolno nasprotje. Takrat sem že spoznal nekaj njihovih edukatorjev in si rekel, da bi tudi sam rad počel kaj takega. To je bil moj osnovni načrt. Ko pa sem leta 1999 odhajal v London, mi je nekdo iz Umbertove ekipe rekel "Glej, da ne boš delal za kogarkoli drugega kot za Sassoona." Zanimivo je, da se me ta oseba čez nekaj let, ko sva se znova srečala, sploh ni več spomnila. Kakorkoli, prijavil sem se na izobraževanje za osebje. Kupil sem star izvod knjige Cutting Hair the Vidal Sassoon Way, lutko in začel vaditi. Ni mi šlo dobro. To je podobno kot danes, ko ljudje na družbenih omrežjih vidijo neko tehniko in si rečejo, da jo lahko ponovijo, a realnost je drugačna. Tudi sam sem mislil, da delam tako, kot je prikazano v knjigi, a v resnici ni bilo niti približno tako. Po treh mesecih sem dobil vabilo na trade test. Takrat sem si rekel, da tega ne bom vzel kot preizkus, ampak kot dan za učenje. Delal sem vse, kar so mi rekli, kot bi bil na izobraževanju. Očitno sem se izkazal, saj so me sprejeli v njihov sistem izobraževanja.

Baje ste prišli v obleki in kravati, medtem, ko so bili vsi ostali v kratkih majicah. Mislite, da je tudi zunanji videz prispeval k pozitivni odločitvi?
Tega ne morem zagotovo reči, ampak ko sem prišel na razgovor, sem res izstopal. Vsi ostali so bili oblečeni precej sproščeno. Sam pri sebi sem pomislil "Oh ne, nisem se primerno oblekel." Kasneje, ko sem se pogovarjal z drugimi kandidati, pa so tudi oni rekli, da so imeli enak občutek, da se pravzaprav oni niso oblekli primerno. V tistem času sta razgovore opravljala Mark Hayes in Simon Ellis. Spomnim se, da sem na koncu rekel nekaj v stilu: "Ne glede na to, ali me vzamete ali ne, tako dolgo se bom vračal, da me boste sprejeli." Mislim, da sem naredil vtis. Morda zaradi odgovorov, morda zaradi obleke, morda preprosto zato, ker sem pokazal, da mi je res mar za to, kar počnem.

Ste si kdaj želeli imeti svoj salon, ali vas je vedno bolj privlačilo izobraževanje?
Iskreno, ko sem bil pri Sassoonu, si sploh nisem predstavljal, da bom kdaj odšel. Vzgajali so nas v prepričanju, da je to edino pravo mesto za frizerje in tudi edino mesto, kjer to delajo pravilno. Bil si del tekmovalnega okolja, kjer so bili ljudje včasih izjemno podporni, drugič pa zelo zahtevni, a vse te je gnalo naprej. Veliko srečo sem imel, da sem se lahko učil pri legendi, kot je Tim Hartley. Ko se je zgodil 11. september, zaradi varnosti ni smel potovati, zato sem preživel ogromno časa z njim. On me je tudi usmeril v izobraževanje in mi rekel: "Karkoli boš počel, ne razočaraj me." To mi je dalo neverjetno motivacijo. Kmalu sem postal del Advanced Academy in delal z vrhunskimi frizerji, kot sta Stacey Broughton in Richard Ashforth. Takrat je bil to vrhunec kreativnosti, ko nismo imeli nobenih omejitev in smo imeli pri ustvarjanju popolno svobodo. Kasneje se je ta svoboda zmanjšala, kar je vplivalo tudi na ustvarjalnost. Ves čas sem čutil, da me izobraževanje najbolj izpolnjuje. Ko sem bil mlajši in učil karate, je šlo bolj za razkazovanje, kaj znam. Pri frizerstvu pa sem spoznal, da ni pomembno, koliko znanja imaš, ampak koliko ga znaš prenesti na druge. Sčasoma sem začel zelo premišljeno uporabljati besede, prilagajati način poučevanja in razvijati metode, ki ljudem res pomagajo razumeti. Spoznal sem, da je bilo, kar smo počeli, fantastično, ampak tam sam pri sebi nisem videl več možnosti za napredek. Odločil sem se za samostojno pot. Pri mojih izobraževanjih združujem predavanja, demonstracije in delavnice. Udeleženci niso samo pasivni poslušalci. Postavljam jim vprašanja, jih vključujem v razmišljanje. Ko vidim, da jim ‘klikne’, da razumejo, kaj in zakaj nekaj delajo, je to zame največje zadovoljstvo. Pri izobraževanju ne pričakujem, da bodo takoj vse obvladali. Moj cilj je, da resnično razumejo, kaj počnejo in zakaj. Ko odidejo, lahko na tej podlagi napredujejo. Zato so moja izobraževanja zasnovana v sklopih po tri dni. Nihče se ne vrne prej kot po petih ali šestih mesecih. V tem času morajo nove informacije prenesti v svoje salone in jih preizkusiti v praksi. Ko se nato ponovno srečamo, lahko na tem gradimo in znanje še poglobimo.

Zato je torej izobraževanje v Mariboru potekalo v več sklopih.
Tako je. Devetdnevni Bootcamp smo posvetili temeljnim tehnikam. Prvi sklop je bil osredotočen na trikotne oblike, drugi na kvadratne in tretji na okrogle. Časovni razmik med sklopi omogoča, da udeleženci informacije resnično usvojijo. Vedno jih spodbujam, naj postopno vključujejo novosti. Naj najprej izboljšajo oddelitve, nato držo las, kasneje telesno držo … Bootcamp traja od 12 do 14 mesecev, vendar to sploh ni začetek. Osnova je Foundation course, ki traja skoraj dve leti, nato sledi Wet-to-dry cutting, kjer se naučijo sodobnega salonskega pristopa. Šele nato pride Bootcamp in na koncu Creative work. Posebej izvajam tudi moško striženje, kjer ne uporabljamo strižnikov. Celoten sistem traja najmanj pet let. Mnogi narobe razumejo izraz precizno striženje. To pomeni, da si precizen pri sekcijah, drži telesa, razumevanju … Gre za koncept, kjer je vse precizno. Kako razmišljaš, delaš. Izvajam tudi Teacher training, kjer učim, kako voditi predavanje, delavnico in demonstracijo, vendar učim le frizerje, s katerimi sem že delal. Pogosto se zgodi, da želijo posamezniki preskočiti osnove, a že prvi dan ugotovijo, da jih potrebujejo. V frizerstvu se marsikaj prenaša po ustnem izročilu, a pogosto brez razumevanja, zakaj nekaj delamo. Verjamem, da mora frizerstvo narediti korak naprej. Ni stvar novega striženja, ampak novega načina razmišljanja, da ljudje hitreje razumejo. Zato vedno prilagajam način podajanja informacij. Zgodba ostaja ista, a jo vsakič povem malo drugače.

Pravkar se mi delno že odgovorili na moje naslednje vprašanje. Frizerstvo je dejavnost, kjer se izobraževanje nikoli ne konča. Od koga se učite vi?
Moje roke, oči, glas … Vse je prilagojeno reakcijam občinstva. Ko učim, se hkrati tudi sam učim, saj moram vedno znati odgovoriti, zakaj nekaj delam. To me sili v nenehno raziskovanje, preučevanje in razmišljanje. Demonstracije so moj najboljši trening. Občinstvo te opazuje kot jastreb. Vsaka napaka, fizična ali verbalna, bo opažena. Zato moram biti ves čas zbran. Vsaka demonstracija je kot snemanje DVD-ja, ki bo ostal za vedno. Še posebej danes, ko so vseprisotna družbena omrežja. Če te ljudje analizirajo in postavljajo vprašanja, te to sili v izboljšave in napredek. Seveda so dobri in slabi dnevi, a z leti opažam, da sem tehnično vedno boljši tako pri sami izvedbi kot pri načinu podajanja znanja. Največ se naučim prav od svojih tečajnikov. Ko jih učim, opazujem, kako napredujejo, kako razumejo informacije in kako jih uporabljajo. Če bi naletel na izobraževanje, ki bi me pritegnilo, bi se ga z veseljem udeležil. Rad imam, da me nekdo vodi skozi striženje.

Vaš pristop k predaji znanja je zelo drugačen. Kaj vam je pri tem najpomembnejše?
Moj način poučevanja je praktičen. Tečajnike učim postopkov, popravljanje napak in prilagajanje lastnemu slogu. Ne spreminjam njihovega načina dela, ampak jim dajem informacije, da se lahko razvijejo sami. Danes frizerji pogosto gledajo videe na spletu in mislijo, da lahko preprosto ponovijo videno. A ko poskusijo, rezultat ni enak. Lasje so edinstveni, frizerstvo pa zahteva razumevanje detajlov. Ljudje si želijo hitrih rešitev, a lasje niso univerzalni. Lahko so ravni, skodrani, gosti, tanki, rastejo v različnih smereh. Generična striženja, kot so dolgi lasje, paž ali kratke pričeske, so osnova in jih lahko doseže skoraj vsak. Pravi izziv je v detajlih, pri katerih je potrebno več znanja in časa. Najbolj uživam v izobraževanjih ena na ena, ki sem jih nekoč izvajal na svojem čolnu, kjer sem nekaj časa živel. Kljub dolgim uram sem doživel največje zadovoljstvo, ko sem videl, kako udeležencu "zasveti žarnica" in zares razume. To me vedno znova motivira.

Kako tehnologija, kot so virtualna izobraževanja in družbena omrežja, spreminja vaše delo v frizerski industriji?
Ko sem kot edukator stopil na samostojno pot, so družbena omrežja ravno začela pridobivati na veljavi. Objavljal sem veliko svojega dela, saj sem slikal vse, kar sem naredil. Tako so me ljudje začeli spoznavati in me kontaktirati. Družbena omrežja so zame izjemna platforma, ki neodvisnim frizerjem omogoča, da si sami ustvarijo priložnosti.

Na Instagramu imate profil Dove Palmer’s Hair for Curious Cats. Zakaj takšno ime? Imate radi mačke?
Ne, v angleščini je rek, da nekomu, ki je zelo radoveden, rečemo radovedni maček. Všeč mi je bilo, kako zveni. Sam sem oblikoval tudi logotip. Če pogledaš natančno, je v silhueti mačje glave skrit bel golob, kar je povezano z mojim imenom (Dove pomeni beli golob, opa. a.). Vse vizualne elemente, kot so logotip, diagrami, sem ustvaril sam, a bi si želel, da jih nekoč profesionalno oblikuje nekdo, ki bi celotni podobi dal še bolj dodelan in profesionalen videz. Moje podjetje se imenuje Dove Palmer & Company, pri čemer Company ne pomeni ekipe zaposlenih, ampak vse, ki prihajajo na moja izobraževanja.

Ko sem vas prvič srečala pred dobrimi desetimi leti, ste imeli zelo strog stil. Vedno ste nosili obleko in kravato. Zdaj je vaš stil zelo sproščen. Kako to, da ste se odločili za spremembo?
Sprememba stila je prišla s pandemijo. Pred tem sem vedno nosil obleke po navdihu subkulture mods iz 60. Ko sem po pandemiji spet začel potovati, sem želel nekaj bolj sproščenega. Opazil sem, da lahko stroga obleka ljudi na izobraževanjih prestraši. Že prej so mi pogosto govorili, da v živo nisem videti tako resen kot na slikah. Z novim stilom so udeleženci bolj sproščeni, lažje se povežemo. Še vedno imam obleke in jih ob posebnih priložnostih tudi nosim, a večinoma želim delovati dostopen. Precizno striženje je že samo po sebi za marsikoga precej zastrašujoče. Ljudje so pod pritiskom, ker se bojijo, da bodo drugi videli njihove napake. Moja naloga je, da jih sprostim. Pri tem mi pomaga tudi glasba. Pogosto s seboj prinesem prenosni gramofon in med poslušanjem pripovedujem zgodbe o ploščah, ki jih imam. Veliko se tudi šalimo. Dnevi na izobraževanjih so dolgi, in če hočeš učiti preciznost, moraš hkrati poskrbeti za sproščeno vzdušje. Čutim, da sem ponovno v fazi, da spet poskusim kakšen nov stil. Pred kratkim sem si pobril lase in zdaj čakam, da mi zrastejo. Ne bom rekel, da obžalujem odločitev, a kljub temu zdaj ne bom snel svoje kape in pokazal, kakšen sem. Ta videz je malo preveč agresiven, saj sem videti, kot da bom nekoga ubil (smeh). Preprosto nimam v sebi te agresivne narave, sem pa videti kot kakšen skinhead. Nimam tetovaže, bi jo pa imel. Všeč so mi stripi in zbiram jih že celo življenje. Najljubša sta mi Superman in Captain America, ker simbolizirata pravičnost in dobroto. Če bi se dal tetovirati, bi se odločil za meča. Na eni nogi bi imel ščit Captain America, na drugi Supermanov S. Tetovaži bi bili diskretno v beli barvi.

Če bi lahko imeli super moč, katera bi to bila?
Verjetno super hitrost, saj bi bila zelo praktična pri mojem delu. Ali pa telekinetična moč, da bi z mislimi premikal stvari. Tako bi pravzaprav imel vse ostale supermoči. A na prvem mestu bi bila hitrost. Si predstavljaš, da sem tu s tabo, naredim krog okoli sveta, opravljam vse, kar moram, in ti vmes niti ne opaziš, da me ni? Seveda pa bi moral paziti, da zaradi hitrosti ne bi izgubil oblek (smeh).

Kar radi počnete v prostem času?
Zadnje čase nimam veliko prostega časa, a kadar ga imam, zelo rad gledam filme in poslušam plošče. Obiskovanje trgovin s starimi ploščami je moj mali ritual. Uživam v trenutku, ko ploščo očistim in jo postavim na gramofon, zvok igle pred začetkom glasbe pa je prava serenada. Poleg tega imam zelo rad TV serije, predvsem tiste nenavadne, ki me izzovejo k razmišljanju na drugačen način. Trenutno gledam Severance.

Tekst: Nina Nagode
Foto: Osebni arhiv

Dove prihaja oktobra v Ljubljano, kjer bo izvedel seminar Fusion Course. Več TU.