Robert Cromeans

»Če ne dobimo jutrišnje generacije frizerjev, nimamo jutrišnjih salonov.«

Robert je odrski umetnik brez primere, legenda frizerske industrije ter globalni artistični in poslovni direktor podjetja John Paul Mitchell Systems. S svojo očarljivo duhovitostjo, inovativno umetnostjo in preverjenimi poslovnimi strategijami navdihuje frizerje po vsem svetu. Svoj salon ima v San Diegu, kjer še vedno z veseljem striže stranke in pravi, da je tam najboljša verzija samega sebe. Z njim sem se pogovarjala le nekaj ur pred njegovim nastopom na Beauty Forumu, ki je aprila potekal v Ljubljani.

Ste prvič v Sloveniji?

Ja, prvič. O obisku smo se pogovarjali že več let. Vmes se je zgodil kovid in vesel sem, da sem tu. Moja vloga globalnega direktorja je, da delam v različnih državah in gledam, kako rastejo. Menim, da je pomembno, da imajo frizerji nekoga, po katerem se zgledujejo. Pri meni gre za nasmeh, energijo. Salon je izkušnja. Ne gre le za striženje. Na koncu dneva nismo le frizerji, ampak pomagamo ljudem, da se počutijo lepi. Podobni smo si v željah, treba je najti edinstven način, da si malo drugačen. Tako učim tudi sam. Danes bom pri prvem modelu na odru pri striženju uporabil svoj klobuk. Lase ji bom postrigel okoli klobuka in videti bo čudovita. Povedala je, da je odprta za spremembe. Moramo biti malo bolj drzni in tvegati. Ko tvegaš in se izplača, se zgodi nekaj magičnega.

Je to vaše prvo sodelovanje z ekipo Mič Stylinga?

V Italiji smo že večkrat imeli skupne nastope. Pred leti sva bila z Angusom (Mitchellom op. a.) na odru v Bologni in takrat so nastopali tudi oni. Velikokrat se srečujemo na izobraževanjih. Dobro poznam Tomaža Turka in Mateja Prinčiča. Vedno podpirata, verjameta in dobro ju je imeti v ekipi. Veselim se že našega skupnega nastopa in da jih potisnem malo naprej. Med drugim bo z nami na odru Jakob, ki ima 20 let, in vem, da bo imel veliko tremo, in verjamem, da mu bo nastop spremenil življenje. Poleg tega želim občinstvu pokazati, da je na odru nekdo, kot je on, in bo želelo biti na njegovem mestu. Nočem, da so na odru le frizerji z veliko izkušnjami, saj se z njimi občinstvo ne bo poistovetilo. Če bi bila na odru le jaz in Mary, bi obiskovalci odnesli veliko manj. Veselim se našega skupnega nastopa, saj bo ekipa Mič Stylinga tu predstavljala obraz Paul Mitchell, ko bova z Mary odpotovala.

Kako je potekala vaša frizerska pot? Ste bili frizer že pred odhodom v ZDA?

Prihajam s Škotske, na frizersko šolo pa sem se vpisal, ko sem pri 24 letih prišel v ZDA. Po nekaj mesecih na šoli sem videl video Paula Mitchella in Johna Paula DeJoire, ustanoviteljev blagovne znamke Paul Mitchell. Paul je bil preprosto čaroben. Bil je umetnik, showman in velik del te vloge sem kasneje prevzel jaz. Modelu je na lase navezal helijeve balone in stopil na oder ob spremljavi pesmi The Beatlesov I wanna see a revolution. Kot del nekdanje Sassoonove ekipe je bil zelo dober v striženju. Pri delu je uporabljal ukrivljene škarje in glavnike. Delal je veliko nenavadnih stvari, ki jih običajni frizerji še niso počeli. Ko sem bil še na začetku frizerske poti, mi je dovolil, da lahko bolj ali manj počnem, kar koli želim. Tudi sam na odru izvajam trike s helijevimi baloni, pri striženju uporabljam vilice. Ne gre za to, naj frizerji vse to uporabljajo pri delu v salonu, ampak za navdih. Sicer pa se je moja frizerska pot začela skromno. Udeleževal sem se izobraževanj, sanjal sem o tem, da bi delal s Paulom Mitchellom. Kmalu po mojem prihodu v ekipo smo žal izgubili našega vodjo Paula Mitchella. Štejem si v čast, da sem z njim nastopal na zadnjem nastopu, preden je umrl. Danes lahko rečem, da so se izpolnile vse moje frizerske sanje. Sem na misiji navdihovanja frizerjev in cela izkušnja je zelo lepa. Pri podjetju sem že 38 let.

Koliko salonov imate?

Trenutno le enega, ki se nahaja v San Diegu.

Vam ob natrpanem urniku še vedno uspe delati tudi s strankami v vašem salonu?

En dan na teden in najboljšo verzijo Roberta Cromeansa dobite v salonu. Zelo sem dober z ljudmi. Ne gre za to, da ustvarjam nore stvari, ampak povsem preproste. To je zelo oseben posel. Na dan imam največ štiri stranke, ki se jim maksimalno posvetim. Zdaj samo še strižem, sem pa včasih tudi barval. Večina strank je z mano že leta. Včasih so mi plačevali 25 USD, danes 200. Odnos s frizerjem je zelo kritičen. Ko napreduješ znotraj industrije, raste tudi tvoja cena. Opažam, da se frizerji povsod po Evropi bojijo zaračunati več. Ne razumem, zakaj. Tudi če delaš v manjšem kraju, lahko računaš več. Saj ne pravim, naj računajo 200 USD. Ravno sem bil v Atenah. Ko sem tri frizerje vprašal, koliko računajo za striženje, so vsi rekli, da 20 EUR. Bil sem presenečen nad nizko ceno. Lani sem bil v Švici v Zürichu, ki velja za enega najbogatejših mest, in me je gospa vprašala, kaj če si v frizerstvu že 30 let in nisi še nikoli spremenil cen. Poleg nje je sedela še ena gospa, za katero sem takoj vedel, da je njena mama in da sprašuje zanjo. Vse se je bistveno podražilo, še posebej po epidemiji. Če frizer ne prilagodi cen, daje denar iz svojega žepa. Ta vidik je še posebej pomemben pri pridobivanju mladih frizerjev. Če v vsem skupaj ne vidijo vsaj malo denarja, se ne bodo odločili za frizerstvo. Industrija se je znašla v čudni situaciji. Če ne dobimo jutrišnje generacije, nimamo jutrišnjih salonov.

Zakaj je tako težko pridobiti mlade?

Včasih so rekli, pridi k nam, ker imamo izobraževanja. Zdaj to ne privlači več, saj vse najdejo na internetu, na družbenih omrežjih lahko spremljajo posameznike z vsega sveta, ki jih ne bodo nikoli srečali. Trenutno je zelo zanimivo obdobje za frizerstvo. Ni pomembno, iz kako majhnega kraja prihajaš, vse imaš na dlani. Ko sem sam začel, sem moral odpotovati, če sem želel videti Vidala Sassoona ali Paula Mitchella. Zdaj je drugače. Časi so se zelo spremenili. Sam imam zelo rad tehnologijo. Šolo sem zapustil z ne kaj dosti izobrazbe. Komaj sem pisal in bral, ampak brez težav funkcioniram, urejam videe, ustvarjam glasbo. Pri tem mi pomaga sodobna tehnologija. Tudi pri tem, da lahko vsak ves čas spremlja svoje rezervacije. Opažam, da moramo biti predvsem bolj fleksibilni. Včasih smo menili, da potrebujemo 10 frizerjev. Danes morda 20, ki delajo manj. V mojem salonu delajo tudi frizerji, ki prihajajo le nekaj dni na teden in imajo poleg frizerstva še dodatno kariero.

Koliko velika je vaša ekipa?

Trenutno nas je 23, a se številka zelo hitro spreminja. Po svetu je trend pomanjkanja frizerjev. Mlajša generacija noče delati, kot smo mi. Ne moreš biti jezen nanje. Moraš se prilagoditi in vse skupaj poenostaviti.

Kako motivirate zaposlene?

Nekateri so z mano že 30 let, drugi morda le dve leti. Vsakih 13 tednov jih izobražujem in običajno jih takrat nagradim, če napredujejo. Kriteriji so povprečni znesek računov, povprečni znesek izdelkov za uporabo doma in frekvenca obiskov oziroma kako pogosto se stranke vračajo. V ZDA dajemo večjo težo ocenam na Googlu in ne toliko objavam na Instagramu. Ocene na Googlu so nekakšne izpovedi strank. Pri iskanju je na Googlu na prvem mestu hrana, na drugem pa so že lasje in lepota. Tako so vsi motivirani, da dobijo dobro oceno in termin za naslednji obisk, da imajo čim višje povpraševanje in so pri napredovanju stopničko višje. V našem salonu imamo pet cenovnih nivojev, od začetnikov do mene, ki sem na vrhu. Ko smo uvedli spletno naročanje, sem opazil porast novih strank, ki si želijo preizkusiti moje striženje za 200 USD. Če ste torej lastnik salona, mora biti vaša cena malo višja, da ekipa v vas vidi svojo prihodnost. Če nočeš izstopati in pustiš cene, kot so, zakaj se potem salon imenuje po tebi?

Izvajate tudi poslovne seminarje?

Seveda. Delam tudi poslovne seminarje, na katerih ni prav nič govora o laseh. Sicer pa se vedno trudim, da mojim nastopom dodam tudi malo tega vidika. Za občinstvo v Ljubljani sem pripravil malo obojega.

Kaj ste kot otrok želeli postati, ko odrastete?

Želel sem si postati rock zvezdnik. Danes sem rock zvezdnik brez kitare. Vedno sem bil zelo hvaležen in vedno bom, za to kar je industrija naredila zame in mojo družino. Pomembno je, da malo kljubujemo staršem. Ko sem mami prvič povedal, da bom frizer, ni bila navdušena. Ko je videla, kaj sem dosegel, je bila presrečna. Še posebej, ko je nekoč gledala moj nastop na Alternative Hair Showu in je Vidal Sassoon na odru omenil moje ime.

Starša sta imela restavracijo. Najbrž sta želela, da ste del družinskega posla.

Ja, ampak meni to ni bilo všeč. Je pa vse skupaj podobno kot v salonu. Biti natakar, kuhati, prinašati kavo, pozdravljati goste. V salonu smo neke vrste služabniki. V restavraciji sem se učil izvajanja storitve, dela s strankami

Imate svoj najljubši izdelek, brez katerega preprosto ne gre?

Sculpting Foam. Izdelek je že zelo star. Ustvaril ga je še Paul. Pomaga mi narediti lepe kodre. Danes ga bom na odru uporabil pri obeh svojih modelih. Vendar imamo zelo veliko fantastičnih izdelkov in je odvisno, kaj želiš ustvariti. Danes se bomo na odru osredotočili na novo linijo Clean Beauty, ki je bila ustvarjena na bio farmi v Italiji. Embalaža je narejena iz sladkornega trsa in se v naravi razgradi. Izpostavili bomo tudi linijo Awapuhi Wild Ginger, ki je nastala na naši farmi na Havajih. Znotraj vseh blagovnih znamk imamo več kot 200 izdelkov. Ko sem začel, jih je bilo le pet. Naš poudarek je na trajnostnem vidiku. Že pred skoraj 35-imi leti smo imeli solarno farmo. Naša filozofija kljub nenehni rasti ostaja nespremenjena. V ospredju sta kakovost, trajnost in inovacije. Tudi lastništvo podjetja se od začetka ni spremenilo in ostaja v družinski lasti. Nimamo upravnega odbora, investitorjev, delničarjev … nikomur ni treba odgovarjati. Odločitve sprejema le nekaj posameznikov in ne ljudje, ki jim je mar le za dobiček.

Kaj bi svetovali mladim?

Pridobi si čim več prakse. Lahko vadiš tudi na brezdomcih ali pa če računaš le 2 EUR. Več prakse si boš pridobil, boljši boš postal. Če dnevno urediš le eno ali dve stranki, nekdo pa pet, bo ta petkrat boljši.

Kaj radi počnete v prostem času?

Igram se s telefonom (smeh). To mnoge preseneti, ampak za Mary veliko naredim. Perem perilo, veliko kuham.

Imate kakšno svojo specialiteto?

Vsem je všeč moj ocvrt piščanec. Sicer pa za Mary rad kuham vse. Veliko časa preživim v kuhinji. Včasih kuha zame tudi ona.

Se v prostem času pogovarjata o frizerstvu ali se doma tej temi izogibata?

Ne, to je najina skupna točka. Veliko se imava za pogovarjati in znanje iz našega salona deliva z drugimi. Če je meni težko v salonu, kako je šele drugim frizerjem. Rešitve, ki jih najdemo, so lahko koristne za industrijo.

Zasledila sem, da vaju je poročil sam John Paul DeJoria.

Da naju lahko on poroči, mi je povedal njegov asistent. Z John Paulom delam že 35 let in počutim se kot njegov sin. Brez njega ne bi bil, kar sem danes. V ZDA sem postal zelo slaven in ikona frizerske industrije. Zasluga gre Johnu Paulu.

Ste na katerega od dosežkov še posebej ponosni?

Najlepši spomin imam na nastop, ko sem na odru stal skupaj s svojim mentorjem Paulom Mitchellom. Takrat nisem vedel, kaj bo nastalo iz tega. Pogosto se spomnim nanj. Bil je neverjeten človek, mentor. Seveda sem ponosen, da sem Mary prepričal, da se poroči z mano. Poznam jo od njenega 18. leta, ko se je pridružila moji ekipi. Bila je moja asistentka.

Kdo je prvi povabil koga na zmenek?

Sam sem se povabil. Stara je bila 30 let in v Miamiju je imela zabavo s prijateljicami. Preprosto sem šel tja (smeh).

Tekst: Nina Nagode

Foto: osebni arhiv, Žan Beti