Sophie MacCorquodale

»Sem skrivnostna koloristka, ki sodeluje pri nastajanju mnogih kolekcij.«

Sophie MacCorquodale je ena vodilnih koloristk in sodeluje pri snemanjih številnih kolekcij. Kot nekdanja Sassoonova tehnična direktorica se lahko pohvali z več kot dvajsetletnimi izkušnjami v frizerski industriji. Je tudi kvalificirana trikologistka in globalna edukatorka za več blagovnih znamk. Poleg tega je kot koordinatorka prisotna v zaodrju modnih revij vodilnih modnih hiš, ustvarja editoriale in sodeluje pri komercialnih snemanjih. Študirala je umetnost, kjer se je navdušila nad ustvarjanjem videov in snemanjem dokumentarcev, ki so njena prava strast. Z njo smo se pogovarjali v Mariboru, kjer je na seminarju skupaj z Richardom Ashforthom delila svoje bogato znanje in izkušnje s frizerji.

Je to vaš prvi obisk Slovenije?

Ne, pozimi sem s sinom smučala na Pohorju. Pravzaprav sva bordala.

Ko sem se pripravljala na ta pogovor, sem na spletu naletela na Sophie MacCorquodale, filmsko producentko. Prepričana sem bila, da je to druga Sophie MacCorquodale.

Ampak sem jaz. Ukvarjam se z obojim. Aktivna sem na različnih področjih.

Povejte mi o vaših frizerskih začetkih.

Pri 16-ih sem se pridružila Sassoonovi ekipi in ostala pri njih skoraj 20 let. V tem času sem delala s strankami in bila tudi njihova edukatorka. Kasneje sem šla na svoje. Najprej sem si želela biti trikologist. Pridobila sem si ustrezno izobrazbo, ampak se je izkazalo, da zelo pogrešam lase. Pri trikologiji gre za dolgotrajen proces, saj je običajno vse povezano z zdravjem in načinom življenja. Tu pa lahko zelo hitro osrečiš ljudi. Veliko sodelujem z Richardom Ashforthom, Dovom Palmerjem in še mnogimi drugimi, ki so bili v preteklosti člani Sassoonove ekipe. Sem skrivnostna koloristka, ki sodeluje pri nastajanju mnogih kolekcij, vendar moje ime na koncu ni navedeno.

Zdaj vem, zakaj je o vas na spletu tako malo informacij.

Sem kar skrivnostna in vedno je bilo tako. Tega se zavedam, je pa prednost, da lahko sodelujem tudi z različnimi blagovnimi znamkami. Delam veliko editorialov. Poleg tega imam ekipo, ki dela modne revije v modnih prestolnicah, kot so New York, Milano, Pariz. Na primer za modne revije, kot je Gucci, želijo, da imajo njihovi modeli določeno identiteto. Pokličejo me tudi, če potrebuje model nov izgled. Za mano je 25 let zelo raznolike kariere. Sem pa ves čas ekskluzivno koloristka in delam z različnimi blagovnimi znamkami. Moj fokus je vedno izobraževanje. Moj profil je bil vedno malo skrit.

Sklepam, da potem nimate frizerskega salona?

Zdaj dva dneva v tednu delam v Salon Sloane v središču Londona. Veliko sodelujem s slavnimi osebnostmi, televizijo, ljudmi iz glasbe.

Najbrž je vaša čakalna doba kar dolga, če ste v salonu le dva dni v tednu.

Večina se ob odhodu naroči za naprej. V salonu sem začela ponovno delati šele po zaključku epidemije. Prej sem bila freelancerka in sem delala z ekipo, s katero sem zaradi snemanj potovala po svetu. Naš največji naročnik je bil Gucci. Zanje smo snemali zelo pogosto in nikoli nismo vedeli kdaj ali kje. Glede dela v salonu sem sicer tudi zelo fleksibilna in lahko vedno pridem malo bolj zgodaj ali ostanem dlje, saj sem tam le dva dni v tednu. Postopno sem postala vse bolj zaposlena, kar je zame kar novo. Dandanes ni dovolj, da si dober z lasmi, ampak moraš biti prisoten na družbenih omrežjih. Mislim, da je tudi to eden od razlogov, zakaj si ne želim biti lastnica salona. Tako kot je zdaj, mi je prizanešene veliko drame. V salonu so tudi zelo fleksibilni, če me npr. najamejo za kakšen pomemben projekt.

Kaj ste kot otrok sanjali, da boste postali?

Vedno sem bila radovedna, iskala dogodivščine, nekaj boljšega kot moje življenje. Obiskovala sem versko šolo in čim prej sem si želela od tam. Moja prijateljica je bila frizerka in me je vabila: »Pridi, tu je zelo zabavno.« To sem tudi storila. Preden sem se zavedala, sem bila v frizerski industriji že 25 let. V moji družini ni nihče frizer.

Kdaj se je začelo vaše navdušenje in strast nad barvami? Že od vstopa v frizerski svet?

Vedno sem bila kreativna in rada sem ustvarjala z barvami. Tudi v slikarskem smislu. Ko sem bila pri Sassoonu, je bil tam izjemni Christian Gardiner, ki ga žal ni več med nami. O njem se je govorilo, da je delal z lasmi Davida Bowia za njegov lik Ziggy Stardust. Bil je zelo kreativen in nekako me je navdihnil. Ob njem sem spoznala, da imam lahko kot koloristka zelo dobro življenje. S poslovnega vidika imamo koloristi v salonu potencial, da smo uspešnejši kot stilisti. Tudi sicer sem bila vedno zelo igriva z barvami. Pri striženju lahko vedno še kaj narediš. Ko je barva nanešena, lahko le še čakaš. Barve so me fascinirale tudi z vidika kemije in me še vedno. Prav tako barvne kombinacije, kaj je mogoče.

Omenili ste slikarstvo. Še ustvarjate?

Ne več toliko. Včasih sem pa kar. Imam diplomo iz likovne umetnosti z Goldsmiths College v Londonu. Vendar tu ni šlo le za slikanje. Veliko je bilo tudi videa. Vedno so me privlačili različni vidiki barve.

Kateri frizerji so v največji meri vplivali na vaše delo?

Moji mentorici sta bili Lesley Jennison in Tracy Hayes. S slednjo še vedno veliko sodelujem. Obe sta bili neverjetni mentorici, vendar pa je veliko navdihujočih koloristov. Bralce bo morda zanimalo, da začenjam z izobraževalno platformo Dye job, ki bo usmerjena v barvanje. Pri tem sodelujem s prijateljem iz ZDA. Koloristi smo veliko bolj odprti za deljenje znanja in informacij. Nas je veliko manj. Recimo, da pride k meni Scarlett Johansson. V ZDA ima svojega stalnega frizerja, ampak potrebuje nekoga, ki bo skrbel za njene lase, ko bo na snemanju v Londonu. Njen kolorist bo priporočil mene in ker želi poskrbeti za svojo stranko, mi bo poslal formulo in opisal celoten postopek. Zavedajo se, da je stranka pomembna. Stilisti pa na drugi strani tega ne delajo na tak način. Morda bodo posredovali malo informacij. Koloristov je manj in še posebej bolj uspešni se zavedajo, da je dovolj dela za vse. To je tudi moj načrt za prihodnost. Želim si ustanoviti mrežo frizerjev, ki so pripravljeni deliti informacije. Včasih nastopaš na reviji, kjer imaš 20 minut časa, da naneseš barvo in jo spereš, kar zveni kot misija nemogoče. Ali pa nimaš na voljo umivalnika. Kako lahko pospešiš postopek ali pa kako nekaj izboljšaš? To je prihodnost. Mislim, da bi lahko bila platforma v veliko pomoč. Nekaj platform že obstaja, a so povsod v ozadju blagovne znamke. Opažam, da je vse tako usmerjeno v delo z določeno znamko.

Platforma že deluje?

Platforma Dye job je še v pripravi. Delamo na tem, da bo čim prej zaživela. Širši javnosti bomo projekt predstavili na Salonu International, ki bo oktobra potekal v Londonu.

Omenili ste, da delate tudi s slavnimi. Koliko lahko poveste o tem?

Delam z različnimi. Če delaš z res velikimi, greš z njimi pogosto na turneje, pogosto so njihova življenja tudi tvoja življenja. Vse bolj se nagibam k temu, da sodelujem s takšnimi, ki so bolj sproščeni. Pred kratkim sem sodelovala s Kylie Minouge. Veliko sem sodelovala tudi z Björk, za katero sem delala vse naglavne dodatke, kar je bilo zelo vznemirljivo. Tista snemanja so bila neverjetna. Potem so bili še različni posamezniki s filma in televizije.

Povejte kaj več o filmih, ki jih ustvarjate.

Moja glavna ljubezen so dokumentarci, ampak z njimi je težko zaslužiti. Zanje je potrebnega veliko časa. Moji filmi so bolj opazovalni in kot ljudje smo frizerji zelo dobri opazovalci. To počnemo vsak dan. Glede na to da sem frizerka že od svojega 16. leta, sem tudi pristala v dokumentarcih z opazovanjem ljudi in postavljanjem pravih vprašanj ob pravem času. Mislim, da sta obe področji v veliki meri povezani. Veliko sodelujem pri videih za Richarda Ashfortha. Včasih sem veliko sodelovala tudi pri videih, ki jih je delal Dove Palmer. Za frizerje delam zelo veliko videov, a moja prava strast so dokumentarci.

Kakšni dokumentarci?

Najraje ustvarjam dokumentarce o subkulturah. Eden, ki je bil kar uspešen, je o nastopih transvestitov. Imenuje se Paint It Pink. Naredila sem tudi dokumentarec o heavy metal skupini, tudi enega o prvem trans strip klubu v Londonu. Ta je skoraj prišel na Netflix. Za dokumentarce je težko dobiti sredstva. Svoj naslednji dokumentarec si želim narediti o lepoti. Opažam, da znotraj lepotne industrije lasje izgubljajo. V Londonu opažam, da ljudem ni težko dati 500 funtov za nego obraza ali malo večje ustnice, o laseh pa ne razmišljajo na podoben način. Prav tako ne obiskujejo frizerskih salonov tako pogosto. Če že, si želijo večji volumen. Radovedna sem, kaj nam bo prinesla prihodnost glede las. V Združenem kraljestvu opažam, da se spreminja model frizerjev. Radi bi bili freelancerji. Stranke vidijo kot svoje in ne nujno kot stranke salona. Po drugi strani ni takšne varnosti, če si freelancer. Kaj se dogaja z našo industrijo? Opažam tudi, da prihajajo v industrijo starejši in izobraževanje je krajše. Ko sem jaz začela, je trajalo izobraževanje tri leta. Dve leti si delal vse, potem pa si se specializiral. Ko učim, včasih pozabim, da ljudje ne poznajo podrobnosti. Znajo narediti, da bo nekaj videti dobro zdaj, ne vidijo pa dlje od tega.

Menite, da je krivo, da se učijo prek tutorialov in ne obiskujejo seminarjev?

Opažam, da tudi niso pripravljeni investirati na enak način v lasni industriji, kot opažam, da v lepotni industriji. Zato si toliko bolj želim za naslednji projekt narediti dokumentarec o videzu in predstavi o lepoti. Vse bolj opažam, da se moj frizerski svet in svet dokumentarcev združujeta.

Kaj bi svetovali mladim, ki vstopajo v frizerstvo?

Asistirajte. Asistirajte frizerjem, za katere menite, da so dobri. Kontaktirajte jih, povejte, da občudujete njihovo delo, in se ponudite, da bi jim pomagali pri delu ali če jih pri delu lahko opazujete. Poiščite ljudi, ki jih spoštujete znotraj industrije, in se učite od njih.

Omenili, ste da imate sina. Se kaj zanima za frizerstvo?

Star je 11 let. Imel je že modre lase in trajno ondulacijo. Kar pa se tiče frizerstva v poklicnem smislu, ga niti malo ne zanima. Dejstvo, da imam najstnika, mi je dalo spoznanje, da lahko združimo tehnologijo in frizerstvo. Sin celotno žepnino porabi za svoj virtualni računalniški svet. Ni mu mar zase v realnem svetu. Vprašati se moramo, kaj frizerji počnejo v virtualnem svetu? Kaj počnemo z avatarji? Kako je tehnologija uporabljena v izobraževanju? Katera orodja so na voljo? Naslednja generacija bo drugačna. O tem moramo začeti razmišljati že danes. Prav tako o tem, da sem znotraj industrije starejša ženska, čeprav jih imam šele 45. To je na nek način tudi fizična industrija. Še posebej zame, ki zaradi dela veliko potujem. Predstavlja mi precejšen izziv, čeprav imam rada ta izziv, a se vseeno sprašujem, kako ostati relevantna znotraj industrije. Kako se izobraževati tudi kot odrasel? Kaj se lahko naučimo od mladih frizerjev, ki prihajajo? Morda je najbolje, da s to idejo tudi zaključim svoj odgovor na vprašanje. To ni le moj nasvet mladim frizerjem, ampak tudi že postavljenim frizerjem, ki so npr. starejši od 30 let - kaj lahko medgeneracijsko naredimo, da ohranimo visok standard industrije in ustvarimo globalne skupnosti znotraj industrije? To me navdušuje glede frizerstva v prihodnosti.

Kaj počnete v prostem času?

Zelo rada berem. Predvsem knjige po resničnih dogodkih. Izmišljene zgodbe me ne privlačijo toliko. Rada imam tudi jogo, tek, glasbo, opazovanje, potovanja. Rada imam svet, ki me obkroža. Veselim se, da grem letos na Beneški bienale, ki ga redno obiskujem. To me vedno navduši.

Tekst: Nina Nagode
Foto: osebni arhiv