Meri Aifi

»V Londonu sem spoznala, kaj frizerstvo zares je.«

Še kot plaha najstnica iz manjšega kraja pri Kranju si je v učbeniku prvič prebrala zgodbo legendarnega Vidala Sassoona. Takrat je bolj iz radovednosti kot resno začela iskati informacije o Sassoon Academy in nekje globoko v njej je začela tleti želja po velikem mestu, drugačnem znanju in širšem svetu. Da bi si lahko uresničila svojo londonsko željo, se je za nekaj let preselila k sorodnikom v Avstrijo in delala v tovarni, kjer je sestavljala zamrzovalnike. Decembra lani, po več kot petih letih življenja v Londonu, kjer je sprva mislila, da bo ostala za vedno, se je vrnila v Slovenijo. Nazaj je prišla ne le kot izkušena frizerka, ampak tudi kot oseba, ki je svojo pot do izkušenj in znanja tlakovala s pogumom, odrekanji in jasno vizijo. V Londonu je delala in se učila pri največjih. Njena zgodba je vsekakor navdih, kako visoko lahko poletiš, ko si upaš razpreti krila.

Kdo je Meri?

Sem zelo odprta in komunikativna oseba, ampak ne do vseh. Potrebujem pravo energijo. Nimam ega, sem ponižna. V frizerskem svetu opažam veliko tekmovalnosti in zavisti, jaz pa imam drugačen pristop. Ne zanima me, kdo je boljši. Če je moja stranka zadovoljna, sem zmagala. Rada imam pse, še posebej zlate prinašalce.

Kako dolgo si že frizerka?

Frizerka sem sedem let. Začela sem pri osemnajstih, a sem bila vmes pet let v Avstriji. Tja sem šla delat v tovarno zamrzovalnikov in moja naloga je bila sestavljanje zamrzovalnikov. Tovarna je bila res ogromna. Tam sem varčevala za izobraževanje na Sassoon Academy. Tri leta sem bila tam redno zaposlena, prvi dvi leti pa sem bila razpeta med Slovenijo in Avstrijo.

Kako si prišla do dela v tovarni?

Moja biološka mama živi v tisti vasi v Avstriji, kjer je tovarna. Bila sem edina, ki je govorila angleško med okoli 2000 zaposlenimi, kar ni bilo zaželeno, saj so vsi želeli, da govorim nemško.

Kakšna je bila reakcija doma, ko si povedala, da greš v London?

Starša sta me podprla. Razumela sta, da za napredek potrebuješ pogled čez mejo. Oči se je bal, da gre njegova edina hči sama v svet, a je verjel vame.

Si tudi med bivanjem v Avstriji vadila frizerstvo?

Seveda, barvala in strigla sem tete, bratrance, sestrične ... Ko sem bila doma, so me v Sloveniji že čakale prijateljice za striženje.

Kaj te je pritegnilo k frizerstvu? Je bila želja že od majhnega?

V osnovni šoli nekako nisem pokazala zanimanja za učenje. Nisem razmišljala dolgoročno in na koncu mi je zmanjkalo točk za vpis drugam. Frizerska šola je imela slab ugled, še posebej v Kranju. Dva tedna pred začetkom sem se prepisala v Ljubljano. Prihajam iz majhnega kraja in želela sem si spremembo. Kmalu sem ugotovila, da potrebujem več, tujino. V Sloveniji se vse vrti bolj počasi in zaprto. V Londonu sem spoznala, kaj frizerstvo zares je.

Kako si odkrila Sassoon Academy?

V šoli sem prvič slišala za Vidala Sassoona. Njegova zgodba me je navdihnila. Pogledala sem, kje ima akademijo. Los Angeles zaradi zelene karte ni prišel v poštev, London je bil dosegljiv, čeprav drag. Imela sem dve možnosti: ostati doma in osem let varčevati ali oditi v Avstrijo in dovolj zaslužiti že v treh letih. Odločila sem se za krajšo pot, za katero sem vedela, da bo hkrati tudi težja.

Kako je potekalo izobraževanje na akademiji?

Prijavila sem se na 30-tedenski začetni tečaj. Čeprav sem imela že znanje, sem želela začeti od začetka. Plačaš samo šolnino, akademija pa priskrbi modele. Delaš od ponedeljka do petka. Ker sem dovolj privarčevala, so bili moji vikendi prosti. Ker sem dolgo varčevala, sem bila osredotočena na akademijo. Vmes se je zgodil tudi kovid. Začela sem septembra 2019, marca naslednje leto se je pa začelo. Ker je bila akademija zaprta, sem se za mesec in pol vrnila domov. Ko sem se vrnila nazaj, je bila akademija prazna. Izkušnja je bila povsem drugačna.

Kaj si počela med vikendi v Londonu?

Ob vikendih sem spoznavala London, s sošolci sem šla ven. Ne mislim v smislu žuranja, ampak ogledov, kaj mesto ponuja. London je drag, zato sem kljub prihrankom pazila, kako zapravljam. Navdušila sem se nad arhitekturo, umetnostjo. Začela sem obiskovati muzeje in galerije.

Si se kasneje na Sassoon Academy udeležila še kakšnega izobraževanja?

Ne, so pa v salonih, kjer sem delala, redno potekala izobraževanja. Izobraževanja na akademiji so precej draga, tudi če želiš samo tedenske delavnice. Jaz sem za izobraževanje, ki je trajalo 30 tednov, plačala kar 17.000 evrov. K temu pa je treba prišteti še stroške najemnine, hrane, prevoza … Celotna izkušnja akademije mi je zelo veliko dala in z veseljem bi jo ponovila. Seveda je pomembno tudi, kakšen si kot oseba. Ker sem denar zaslužila sama, sem se še toliko bolj potrudila in bila resna pri vsem. To izobraževanje sem vzela zelo resno in bilo je res fenomenalno. Priporočila bi ga vsakemu frizerju, tudi tistim, ki že imajo izkušnje in niso več začetniki, saj ti res ogromno da. V razredu je deset ljudi in naučijo te zelo dobre osnove. Spoznala sem ogromno ljudi z vsega sveta, različnih starosti. Prihaja tudi veliko bogatih ljudi, ki pridejo le poskusit, če jim ta stil ustreza.

Kam te je nesla pot po akademiji?

Dobro sem se razumela s profesorji in eden od njih me je priporočili za delo v salonu. Ni bil popoln, a kot nalašč za utrjevanje znanja. Potem me je v svoj salon povabil Stuart Ross, nekdanji barvni direktor pri Sassoon Academy. Pri njemu sem delala dve leti in se ogromno naučila o koloristiki. Nato sem leto dni delala pri Trevorju Sorbieju, kjer je tudi Sašo Kremič. Le da sem bila jaz v salonu v Hampsteadu, on pa v Richmondu.

Je bil Sašo razlog, da si šla k Trevorju Sorbieju?

Deloma zagotovo. Sašo je bil eden izmed razlogov, da sem se odločila za Trevor Sorbie salon. Mimogrede, Sorbie je včasih delal pri Sassoonu in njune tehnike imajo določene podobnosti. Sassoon slovi po bolj strogih, čistih linijah, medtem ko ima Sorbie mehkejši pristop, več teksture, bolj igrive oblike. Moj cilj pa je bil predvsem ta, da se naučim čim več, da vidim različne pristope in raziščem, kaj mi najbolj ustreza. Res je, da me je Sašo precej navdušil za zamenjavo salona, a tudi stil Trevorja Sorbieja mi je bil že od nekdaj zelo všeč. Moram omeniti, da sem vesela, da sem v Londonu spoznala Saša. Postal je moj dober prijatelj in hkrati eden najboljših frizerjev, kar jih poznam. Ogromno me je naučil. Veliko že samo s tem, da sem ga opazovala med delom. Ko me je strigel, sem si zapomnila vsak gib in potem doma vse preizkusila na lutki. Ko se srečava, vedno govoriva o frizerstvu. Če imam kakšno vprašanje, se najprej obrnem nanj. Res sem hvaležna za vse, kar mi je predal. Njemu gre večina zaslug za moj razvoj.

Bi posebej izpostavila še katerega od mentorjev?

Vsekakor moram omeniti Janice Hunter, Petterie Rantaeilola, Carlo Salceda, Caroline Spencer in Jamie Fitzgerald.

Si se specializirala za določen del frizerstva?

Ne, delam vse. Če bi se specializirala, bi se mi sčasoma zdelo monotono. Zdaj imam sicer naročenih nekaj nevest, a v teh frizurah ne uživam toliko. Rada imam salonsko delo.

Kako je bilo živeti v Londonu?

Za nekoga, ki prihaja s podeželja, sem se presenetljivo hitro navadila. Všeč mi je bila anonimnost, ko nikogar ne zanima, kako izgledaš. Ampak tam je življenje tudi bolj hladno, individualistično. Tu smo vsi nekako isti, vsako odstopanje takoj izstopa. Tam pa nisi nikomur nič posebnega in to mi je bilo všeč.

Kako pogosto si se vračala v Slovenijo?

V času mojega petletnega bivanja v Londonu je bil tudi lockdown, ko sem bila še na akademiji. Takrat se je akademija zaprla za približno mesec in pol in sem šla domov. Ko se je odprla, sem se vrnila. Sicer pa sem prišla vsako leto za teden ali dva, ampak to ni bil dopust. Moj urnik je bil poln različnih srečanj. Po vrnitvi sem bila še bolj utrujena.

Kako se razlikuje delo frizerja v Londonu in Sloveniji?

London je dirka. Delaš od 9. do 19. ure, včasih še dlje. Ena stranka za drugo. Moraš biti hiter, a tako, da stranka tega ne občuti. Tu smo bolj "na easy". Še vedno delam po svojem tempu, a opažam, da sem se tudi jaz upočasnila. London te prisili v tempo.

Je bilo za določeno storitev namenjenega manj časa?

Za striženje si imel tudi tam eno uro, a tu je vzdušje bolj sproščeno.

Opažaš tudi razlike pri strankah?

Ja, vsekakor. Tam je že ta razlika, da so ljudje z vsega sveta. Tam so stranke redno prihajale na štiri do šest tednov. Tu pridejo na štiri do šest mesecev in obisk frizerja jim predstavlja nujno zlo. V Londonu drugače gledajo na frizerstvo. Zanje je to razvajanje. Nič neobičajnega ni, da si prinesejo prenosni računalniki in delajo. Prav tako brez težav naročijo gin tonic ali tudi tri kave. Opažam, da so stranke tu malo bolj zadržane. Pijačo redkokdo sprejme, čeprav jim rečem, da je vključena v ceno.

Kdaj si se vrnila?

Konec decembra 2024. Po dobrih petih letih.

Zakaj si se odločila za vrnitev?

Najprej sem mislila, da bom ostala za vedno. A z leti sem začela pogrešati kakovostno življenje. London je drag, kaotičen, naporen. Morda bi ostala, če bi imela veliko denarja. Pogrešala sem tudi prijatelje, pse. Tu sicer pogrešam multikulturnost, angleščino, odprtost, a mi ni žal, da sem se vrnila.

Kaj je bil zate največji izziv dela v tujini?

Osamljenost. Težko je bilo, ker sem šla sama. Težko navežeš stik. Ljudje so bolj zaprti. Veliko sem pogrešala prijateljice. V Londonu zna biti navkljub tempu zelo dolgočasno.

Že kaj pogrešaš London?

Pogrešam utrip mesta, multikulturnost, ljudi odprtega duha, angleščino.

Na kaj si najbolj ponosna?

Da sem sploh prišla do Sassoon Academy. Da sem zdržala delo v Avstriji in sama zaslužila denar za London. In da sem zaključila akademijo. Želela sem si tudi osebnostno zrasti in biti bolj odprta, saj sem bila v mladosti zelo plaha. London me je vsekakor spremenil.

Kakšni so tvoji načrti za naprej?

Trenutno še nisem popolnoma ustaljena in ne vem, kje bom dolgoročno. Za zdaj mi je tukaj zelo v redu. Všeč mi je lokacija v centru Ljubljane, imam super stranke in res sem zadovoljna s tem, kar delam. Edino, kar si želim, je, da bi več ljudi izvedelo zame. Veliko ljudi me sprašuje, če si želim imeti svoj salon, ampak nikoli nisem imela te želje. Vsaj ne v tem trenutku in nikakor ne sama. Ne bi šla v nekaj, če ne bi čutila, da sem v to pripravljena stoodstotno vložiti sebe. Raje sledim priložnostim, ki me resnično navdihujejo, kot da bi šla v nekaj na silo.

Tekst: Nina Nagode
Foto: osebni arhiv