Matej Prinčič

»Vse se je začelo, ko sem prvič slišal resnico o svojih laseh.«

Frizerstvo ga je pritegnilo, ko si je kot najstnik zaželel frizuro Toma Cruisa iz filma Top Gun. V salonu Pavla Mužine se mu želja sicer ni izpolnila, so se mu pa odprla vrata v frizerski svet, ki ga je posrkal vase. Danes je dolgoletni član art teama Mič Styling, solastnik salona na Rimski ulici v Ljubljani in mednarodni edukator za Paul Mitchell. Kljub vsem nazivom in kilometrini ostaja zvest bistvu: iskrenemu odnosu s stranko na stolu. Tudi med intervjujem se ni mogel povsem odklopiti od dela. Proti koncu najinega pogovora mu je pogled že uhajal k telefonu, saj so ga iz salona klicali, da stranki spere barvo.

Kako se je začela tvoja frizerska pot? Se spomniš trenutka, ko si začutil, da je frizerstvo res tisto pravo zate?

Doma so me strigli vse do šestega razreda, kar je bilo takrat nekaj povsem normalnega. Nihče pri nas ni bil frizer. Potem pa je enkrat šlo nekaj hudo narobe. Ravno v tistih letih, ko si najbolj občutljiv na svoj videz. Striženje ni uspelo in sem zahteval, da me peljejo k frizerju. Mama me je odpeljala k svoji frizerki. Želel sem si frizuro, kot jo je imel Tom Cruise v Top Gunu. Izpadlo ni niti približno tako in nisem bil zadovoljen. V kratkem času sem obiskal tri različne frizerke, a še vedno nisem bil zadovoljen. Nato me je sestra peljala k Pavlu Mužini v Šempas, kar je pomenilo 40 kilometrov vožnje. Pavel me je takoj postavil na realna tla: rekel mi je, da nikoli ne bom izgledal kot Tom Cruise, ker nimam takšnih las, niti takšne barve. »Ampak lahko si Ledeni,« mi je rekel. To je lik, ki ga je v istem filmu igral Val Kilmer. In to je bil tisti trenutek. Tisti dan sem se odločil, da bom postal frizer. Pri Pavlu sem si želel kasneje opravljati tudi prakso. Logistika, da bi me nekdo vsak dan vozil iz Brd v Šempas, ni bila izvedljiva. Vprašal sem ga, če pozna Miča, saj sem takrat živel v bližini njegovega salona v Ljubljani. Tako se je začela moja frizerska zgodba v Mič Stylingu.

Kaj si kot otrok sanjal, da boš postal? Si imel kakšne velike sanje, preden te je našlo frizerstvo?

Sploh se ne spomnim točno, kaj sem kot otrok sanjal, da bom. Me je pa že zelo zgodaj spremljala glasba. Igral sem bobne in si močno želel imeti svojo glasbeno skupino, a tega nikoli nisem zares realiziral. Nekaj časa sem igral na boben v pleh muski. Ne dolgo, ampak sem.

Šolo si obiskoval v Ljubljani. Kako se spominjaš tega obdobja?

Doma smo imeli gostilno, zato me ni nihče jemal resno, ko sem v šestem razredu rekel, da bom frizer. Ko pa je prišel čas vpisa, je morala mama celo v šolo, ker sem imel predobre ocene za frizersko. Prepričali so me, da sem se vpisal na ekonomsko šolo v Novi Gorici, ampak frizerska mi ni dala miru. Rekel sem: »Naredite karkoli hočete, ampak 1. septembra grem v Ljubljano.« Doma so končno popustili. Šola me sprva sploh ni navdušila. Klima mi ni ustrezala, ljudje tudi ne, vsi moji prijatelji so ostali v Gorici. Prve tri mesece smo hodili še na Center strokovnih šol pri Plečnikovem stadionu, ker nova šola še ni bila dokončana. Okolje mi preprosto ni ustrezalo. Če ne bi imel že izkoriščenega jokerja glede izbire šole, bi se prepisal v Gorico. Potem pa se je sčasoma vse malo sfiltriralo. Na plano so prišli tisti, ki jih frizerstvo res zanima, med njimi tudi Tomaž Turk, ki je bil v paralelki in sva se začela družiti. Ko sem začel delati prakso, je vse dobilo smisel.

Glede na to, da ste imeli doma gostilno, so te doma usmerjali v gostinski poklic?

Seveda. Doma so mi rekli, če je problem v tem, da se nočem učiti, naj grem raje za kuharja ali natakarja. Moja pomoč v domači gostilni je bila samoumevna, ampak v to me ni nikoli zares vleklo. Na koncu jim ni preostalo drugega, kot da me podprejo pri frizerski izbiri. Po naravi sem bil vedno precej trmast in sem stvari raje speljal po svoje.

Zelo hitro si postal del art teama. Kako si se spopadal z začetno tremo?

Tremo sem imel še do pred kakimi petimi leti. Pogosto jo enačimo z adrenalinom. Spomnim se enega od mojih nastopov v Cankarjevem domu, ko mi je nekdo drug predhodno pripravil model. Ko sem ga začel striči, je pri laseh nekaj skočilo. Vedel sem, kaj bo sledilo. In ne da bi se mi samo tresle roke, noga se mi je tresla tako močno, da sem komaj stal. Ampak s kilometrino se stvari spremenijo. Mislim, da sem začel res uživati na odru šele v zadnjih petih ali šestih letih. Prej sem imel željo, a notranje še nisem bil dovolj zrel. Mislim, da so izkušnje tiste, ki ti dajo neko mirnost in te začnejo ljudje dejansko poslušati. Vedno sem izhajal iz sebe. Ne repliciram tega, kar sem nekje slišal ali videl. Pomembno mi je, da povem nekaj, kar sem sam preizkusil, doživel, občutil. Mnogi, ki so nekoč delali pri meni, imajo danes svoje uspešne salone in to je največja potrditev.

Moram priznati, da si me presenetil z odgovorom. Očitno si vsa leta dobro skrival tremo.

Morda je razlika, da grem danes na oder bolj pripravljen in vem, kaj želim povedati. Prej sem na odru potreboval pet minut, da sem se pomiril, zdaj pa uživam, že preden stopim na oder.

Si imel že od začetka željo po predajanju znanja ali se je to razvilo pozneje, s članstvom v art teamu?

Nikoli nisem imel želje po nastopanju. Vedno pa sem želel biti čim boljši v tistem, kar počnem. Postavljal sem si visoke letvice, kaj želim doseči. Tomaž (Turk op. a.) je imel že od začetka močno željo po predaji znanja. Jaz sem v to vlogo prišel bolj postopoma. Najprej z akademijo in ko sem imel svoj salon, kjer sem moral izučiti svojo ekipo. Takrat sem prvič res začutil, kaj pomeni učiti. To ni samo, da nekoga naučiš frizuro, saj je to le dril. Pravo mentorstvo je veliko več. Lahko rečem, da sem nekatere naučil tudi tega, da se je treba pobriti pod pazduho, uporabiti deodorant, se lepo obleči, se znati pogovarjati … Gre za cel paket profesionalca, ne samo škarje in glavnik. Velikokrat sem bil razočaran, ko je kdo salon zapustil na grd način. Ne zato, ker je šel, s tem nimam težav, ampak na kakšen način je odšel. Vsakemu privoščim uspeh. Rad bi še dodal, da imamo frizerji odgovornost, da znanje predajamo mlajšim generacijam. Je pa na njih, ali bodo to vzeli ali ne. Dogaja se zanimiva situacija. Frizerska šola polna, a na praksi nimam nikogar. Kje se bodo ti otroci naučili delati? Dokler sem še fit, mi ustreza, da ni konkurence. Ampak kaj bo, ko bomo šli mi v penzijo? Kdo jih bo učil? TikTok? V 30 sekundah se ne da naučiti obrti. Jasno, tudi jaz pogledam TikTok, ujamem kakšno finto, detajl, inspiracijo. Ampak če si začetnik, to ni dovolj. V salonu se naučiš delati, komunicirati, razmišljati.

Kako je potekala tvoja pot znotraj Mič stylinga do lastnega salona?

Najprej sem bil v Mičevem prvem salonu na Tržaški. Ko je leta 1994 odprl salon na Kongresnem trgu, sem šel tja. Kmalu zatem je fant, ki je delal na Viču, odšel na služenje vojaškega roka, in jaz sem ga nadomestil kot vodja salona, čeprav sem šolo komaj zaključil. Potem sem moral v vojsko še jaz. Po vrnitvi sem imel izbiro, da sem ponovno vodja salona na Viču ali pa na Kongresnem trgu začnem pri umivalniku. Odločil sem se za slednje, saj sem želel biti v centru. Ostali so imeli že svojo bazo strank, jaz sem začel iz nule. Kmalu se je odprl salon na Židovski, jaz pa sem prevzel vodenje salona na Kongresnem trgu. Leta 2003 sem se odločil za franšizo in odprl salon v stari Ljubljani, kjer sem ostal približno šest let. Z Borutom (Novakom op. a.) sva združila moči in skupaj odprla salon na Igriški. Prostor mi energetsko ni ustrezal. Po enem letu se je ponudila priložnost na Rimski in tam sva še danes. Na začetku se nama je zdel prostor prevelik, investicija je bila ogromna. Bilo je ravno v času svetovne gospodarske krize, kar ni bilo idealno. Salon smo odprli v začetku leta 2012. Od takrat se je v ekipi zamenjalo kar nekaj ljudi, a brez tega ne gre. Na začetku sem vsak odhod jemal zelo osebno. Danes na vse skupaj gledam drugače. Razumem, da ima vsak svoje želje in jih ne moreš zadrževati.

Kako velika je vaša ekipa?

Trenutno nas je v ekipi sedem. Največ nas je bilo dvanajst. To je bilo v času, ko sva z Borutom vodila tudi prvi Young Mič Styling, ki je bil v bližini zdajšnjega salona.

Kaj ti pomeni ta prostor na Rimski?

Ogromno. Včasih je krasno, včasih imaš tesnobe. Spomnim se začetkov z ekipo, ko edini promet narediš sam. Vsak novi član potrebuje svoj čas, da si zgradi bazo in samozavest. Tudi jaz sem bil »late bloomer« in sem potreboval določen čas, zato dajem ljudem veliko priložnosti. V vseh teh letih sem se naučil, da zaposlujem frizerje na podlagi tega, kakšni so kot ljudje. Z zvezdami sem imel vedno težave. Uničijo ti ekipo in predvsem so egoisti. To sem izkusil na lastni koži, zato raje potrpežljivo iščem prave ljudi. Nisem bogat frizer. Nimam hiše, novega avta, grem pa vsak dan rad v službo in to je največ.

Skupaj z Borutom sta solastnika salona, vmes pa sta odprla tudi gostilno. Kako sta si razdelila vloge v obeh poslih? Imata gostinstvo in frizerstvo kaj skupnega?

Gostilno sva odprla leta 2015. Sam sem odrasel v gostilniškem okolju, zato mi ta svet ni tuj. A že na začetku sem se odločil, da investiram pol leta in če gostilna ne bo poslovala pozitivno, se umaknem. Borut se je osredotočil na gostinski del, jaz pa sem v celoti prevzel vodenje salona, od plač, dobaviteljev, reševanja težav do izobraževanj. Borut je sicer pogosto odsoten zaradi sodelovanj pri oglasih, a je zelo dragoceno, da imam ob sebi nekoga, ki lahko vskoči, ko je treba. Čeprav gre za dve povsem različni panogi, sta si na nek način podobni. Tudi v gostinstvu je ustvarjalnost zelo pomembna in frizerji smo gotovo zelo ustvarjalni ljudje. Borut je v gostilni zadolžen za ustvarjalni del, jaz pa sem že na začetku prevzel finance, saj sem vedel, da Borut ne odpira pošte. (smeh)

Danes si mednarodni edukator za Paul Mitchell. Kako si prišel do te vloge?

Nikoli se nisem silil v ospredje. Bil sem preprosto tam, naredil, kar je bilo treba, in to očitno dovolj dobro. Tujci nas pogosto vidijo drugače, kot se vidimo sami. Imamo znanje, izkušnje, a tega si pogosto ne priznamo. Robert Cromeans vedno pravi, da iščejo naslednjega Cromeansa. V evropski ekipi za striženje nas je samo pet, kar je velika čast. Marca sem bil na dogodku s Stephenom Moodyjem, dolgoletnim članom Sassoonove ekipe, kar mi je odprlo povsem novo dimenzijo razumevanja dela. Govoril nam je o tem, kako je pomagal nekaterim svetovno znanim frizerjem, da so prebrodili določene krize in danes žarijo.

Kako poteka tvoje delo v mednarodni ekipi Paul Mitchell?

Moj prvi mednarodni nastop kot edukator Paul Mitchell je bil po epidemiji v Atenah. Zelo dobro sem se ujel z grško ekipo, sodeloval sem tudi s Francozinjo Séverine Papin. Potem so sledile Norveška, Poljska, zdaj pa se veliko dogaja v Rimu, kjer so odprli novo akademijo. Tam naj bi bil v prihodnje osrednji prostor za izobraževanja. Paul Mitchell je sicer predvsem blagovna znamka za barve, tekoče linije in pripomočke. Striženje predstavlja manjši del njihovega portfelja, a vseeno si ljudje želijo videti tudi to. Ko sem bil izbran v evropsko ekipo, sem bil iskreno ponosen in tudi malo važen (smeh). V ekipi sta poleg mene še dva Italijana, Nemec, Grk in Tajvanec.

Priznam, da dolgo niti nisem vedela, da si bil izbran v ekipo.

Sam se vedno težko pohvalim. Ko sodelujem na kakšnem dogodku, posnamem kratek video in ga enkrat objavim na družbenih omrežjih. Ni v moji navadi, da bi se še cel teden hvalil z objavami. Morda sem zato manj viden, ampak takšen pač sem. Ko pridem na dogodke, se najprej pozanimam, kaj bomo počeli, pomagam, kjer je treba, in vedno tudi sam odkrijem kaj novega. Menim, da bi moral vsak frizer vlagati vsaj deset odstotkov svojega zaslužka v izobraževanje. Lahko to počneš zvečer po službi, preko spletnih izobraževanj ali seminarjev, kjer se povežeš z drugimi frizerji. Brez vlaganja vase hitro stagniraš, začneš misliti, da si dovolj dober, potem pa počasi zblediš in izgubiš zanimanje. Velikokrat se sprašujem, kako nas gleda generacija Z. Ali smo za njih kot dinozavri? Preprosto nimam občutka. Mislim, da mora vsak vedeti, kje je njegovo mesto.

Imaš najljubši Paul Mitchell izdelek, brez katerega ne gre?

To se pri meni ves čas spreminja. V določenem obdobju je bil moj favorit Super Skinny, potem je prišel Neuro Prime, ki mi je bil še boljši. Pozneje me je navdušilo olje Styling Treatment. Vse je odvisno tudi od tega, kaj je trenutno moderno. Trenutno sem najbolj navdušen nad negami brez izpiranja, kot je Clean Beauty Repair leave-in treatment. To je raketa! Odlična je tudi pena Awapuhi Wild Ginger. Veliko je odvisno od tega, kaj delam, ampak če bi moral izbrati samo nekaj osnovnih izdelkov, bi si v torbo dal leave-in treatment olje, eno peno in en lak. Kar se tiče styliga, drugega sploh ne potrebujem. Načeloma imam rad gibanje v frizuri in ne maram, da so trde. Prav tako nimam rad volumnov.

Veliko pohval sem slišala na tvoj masterclass dinamik striženja. Lahko pričakujemo nadaljevanje?

Lahko. Format tega masterclassa je bil točno tak, kot sem si ga vedno želel, in enostavno ni bil izvedljiv v enem dnevu, zato je trajal dva dni. Pri vseh seminarjih, ki jih izvajam, ni šlo nikoli zame, ampak da udeleženci z dogodka nekaj odnesejo. Prepričan sem, da so moje tehnike enostavne, logične, oddelitve jasne. Zame je ključno, da so stvari razumljive in izvedljive. Masterclass sem zastavil za največ deset udeležencev. Ko imaš "hands-on" del, je zelo težko slediti vsem hkrati. Pomembna je namreč drža prstov, postavitev telesa, kako kdo stoji. Moj cilj je, da na koncu vsi naredimo približno enako frizuro. Pri striženju se dolgo nismo dovolj posvečali teoriji, npr. obliki obraza, gostoti las, tipu rasti. Pogosto smo to omenili le površinsko. V masterclassu smo temu posvetili dve uri teorije. V nadaljevanju smo se igrali, kaj paše na katero obliko obraza in ob tem so vsi zelo uživali. Mislim, da tak masterclass potrebuje vsak frizer. Tu ne gre za učenje neke konkretne frizure, ampak je poudarek na tehnikah. Prvi seminar sem izvedel interno, naslednjega v sodelovanju s Pronego in zelo sem vesel, da me je Tomaž (Leban op. a.) podprl. Vsekakor sledi nadaljevanje!

Kolikor vem, je treba tebi pripisati nekaj zaslug za povezavo z blagovno znamko Paul Mitchell.

Res je. Ko je Tomaž začel z distribucijo Paul Mitchell za Slovenijo, mi je dal nekaj vzorcev, da jih preizkusim. Povezal sem ga z Mičem, večje vloge pa nisem imel. Vesel sem, da se je vse tako dobro izšlo. Kot podjetje smo s to povezavo res veliko pridobili. Združitev s Paul Mitchellom nam je dala neko novo širino. Hkrati se mi zdi pomembno, da imaš kljub temu svojo pot in mislim, da jo imamo. Nismo tipično ameriški, hkrati pa tudi ne klasično evropski. Mislim, da imamo ravno prav vsega.

Kako skrbiš za svojo ustvarjalno kondicijo?

Moram priznati, da sem velik korak naredil med epidemijo. Takrat je bilo ogromno izobraževalnih vsebin na voljo prek družbenih omrežij, kar sem s pridom izkoristil. Tudi sicer stalno kaj gledam, spremljam, raziskujem. Kot mednarodni edukator za Paul Mitchell dobivam veliko gradiva, ki ga moram predelati. Včasih je kaj, kar preštudiraš z veseljem, včasih ne, ampak pač moraš. Gre za redno rinjenje iz cone udobja. Tudi v salonu je veliko ustvarjalnosti. Vsak dan izveš kaj novega. In kar se mi zdi še posebej pomembno, sam se največ naučim prav skozi predajanje znanja drugim.

Biti frizer je lahko zelo zahtevno, še posebej v vlogi vodje. Kako prepoznavaš in obvladuješ trenutke krize?

Ko pride kriza, greš nazaj na osnove. Ne iščeš tople vode, le zbrati se moraš in ujeti nazaj svoj ritem. Na krizo vpliva veliko stvari – otrok ti zboli, nekdo iz ekipe si zvije nogo, pokvari se pralni stroj ali bojler ... In tisti dan je vse drugače, kot si si zamislil. Velikokrat si rečem, da bi rad le strigel. Ampak potem pride vse ostalo, kot je organizacija, popravila, ekipa. Če ne boš ti, ki si tam, kdo bo? In ja, pridejo tudi dnevi, ko imaš vsega čez glavo. Še posebej, ko pride 15. v mesecu, ko so plače, računi ... Takrat se vprašaš, s res rabim vse to? Najel si bom 30 kvadratov in bom delal sam, po svoje. A potem pomislim – ne, nočem biti sam. Ekipa se ves čas pomlajuje in od vsakega mladega, ki pride, se nekaj naučim. V takšnih trenutkih je pomembno, da krizo prepoznaš. Ko se je zavedaš, lahko začneš tudi kaj spreminjati. Takrat pomaga, da greš na izobraževanje ali pa preprosto delaš z zadnjim, ki je prišel v ekipo. Ko mu razlagaš stvari, raste tudi tvoja samozavest. Kriza pride in gre. Pomembno je, da ne obupaš.

Stranka pride na priporočilo, želi "wau" efekt, a bi pristrigla le konice. Kako pristopiš k takšni situaciji?

Vsaka dobra frizura se začne z iskrenim in temeljitim svetovanjem. Frizerji pogosto naredimo napako, da se nam mudi in na vse samo prikimavamo – ja, ja, ja – namesto da bi si vzeli čas za pogovor. To absolutno odsvetujem. Vedno si vzamem nekaj minut, da se v miru pogovorim s stranko. Ključno vprašanje zame je: Kaj si želiš in česa si vsekakor ne želiš? Presenetljivo pogosto se izkaže, da je tisto, kar na začetku pove, da si želi, v resnici prav to, česar si ne želi. Pomembno je, da jo postaviš pred realno sliko, šele potem lahko začneš iskren pogovor. Je pa treba biti iskren. Če nečesa ne znaš ali nisi najboljši v določeni tehniki, je pošteno, da to poveš. Ljudje to cenijo. Pogosto pridejo s fotografijami. V zadnjem obdobju tudi z AI generiranimi slikami, ki so lahko zelo zavajajoče, saj upoštevajo le obliko obraza, ne pa tudi tipa las, vrtincev.

Zasledila sem vašo kolekcijo AI. Gre za delo ekipe Mič Stylinga ali rezultat digitalne manipulacije?

Ne, kolekcija je povsem naše delo. Te štiri frizure smo naredili v Opatiji za nastop na Hairstyle Newsu.

Ko pogledaš nazaj na svojo kariero, kaj je tisto, na kar si kot frizer najbolj ponosen?

Absolutno sem najbolj ponosen na to, da sem bil izbran v evropsko ekipo Paul Mitchell. Poleg tega mi veliko pomeni, da sem spoštovan in cenjen, ko pridem v svojo srenjo. To se mi zdi izjemno dragoceno. Z ekipo smo v preteklosti naredili res veliko. Ustvarili smo izjemne kolekcije s takšno mero ustvarjalnosti in vizije, da jo še danes marsikdo komaj dohaja. Če sem iskren, jo včasih težko dohajamo tudi sami.

Osredotočil si se na striženje. Kaj je tvoja »specialiteta«?

Iskreno, ko se primerjam z ostalimi v salonu, se imam za najmanj vrednega. One znajo vse. Barvajo, spenjajo … Jaz samo strižem. No, imam sicer poln urnik striženj, ampak drugega ne znam. Barvo lahko nanesem, ampak tega raje ne počnem. Ko sem začel kariero, sem to sicer delal, danes pa ne več. Lahko se pogovorim o tem, kakšen odtenek bi ti pristajal, ne znam pa zmešati pravega tona.

Kaj bi svetoval mladim frizerjem, ki šele začenjajo svojo pot?

To je proces, ki ga ne moreš preskočiti. Obstajajo stopnje in čeprav si želiš iz prve na sedmo, jih moraš prehoditi po vrsti. Prav tako ne gre prehitro. Mladim frizerjem vedno svetujem, naj čim več svojega prostega časa investirajo v prisotnost v salonu. Sprva bodo bolj opazovali, pospravljali, delali stvari, ki jim niso najbolj všeč, a ravno to je del procesa. Če hočeš uspeti, moraš začeti na dnu in se počasi vzpenjati. Druge poti ni. In najpomembnejše: imeti moraš željo. Če je ta prava, potem tudi pot ni težka.

Tvoja otroka kaj zanima frizerstvo?

Zaenkrat še nista posebej navdušena nad frizerstvom, kar je povsem v redu. Ne želim forsirati, da se jima ne zameri. Starejša hči je zelo ustvarjalna in morda bo pokazala zanimanje. Bomo videli.

Kaj rad počneš v prostem času?

Po sedmih letih sem spet začel igrati tenis in v njem zelo uživam. Epidemija je bila zame neke vrste blagoslov, da sem se začel bolj posvečati sebi. Začel sem teči trikrat na teden, enkrat tedensko igram tenis in redno telovadim. Poleg tega sem velik ljubitelj elektronske glasbe. Imam svojo grupo in ko imamo zabave, vrtim glasbo.

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

Za prihodnost želim predvsem graditi na masterclassih. Upam, da bo akademija v Rimu čim prej zaživela. Seveda ostajam osredotočen na salon, kjer preživim največ svojega časa. Želim obdržati trenutno ekipo in počasi k njej dodajati nove člane, a le takrat, ko pride prava oseba, ne iz nuje.

Koliko časa približno preživiš v salonu?

Odkar imam otroke, se trudim, da v salonu nisem več kot osem ur na dan. Prej sem bil praktično ves čas tam. Ob nedeljah pa urejam papirje, še preden vsi vstanejo. Čeprav sem fizično v salonu približno osem ur dnevno, pa ko imaš svoj posel, si z njim dejansko povezan 24 ur na dan.

Tekst: Nina Nagode
Foto: osebni arhiv