Matjaž Bavdek

»Nikoli se nisem obnašal, kot da sem nekaj več.«

Pred intervjujem so mi Matjaža vsi opisovali kot karizmatičnega človeka z izjemnim občutkom za ljudi. Skoraj dve desetletji je kot demonstrator pri Iliriji navduševal za frizerstvo in predajal svoje bogato znanje. Peter Klinc, eden njegovih mentorjev in sodelavcev, o njem govori v samih presežkih, vendar se Matjaž nikoli ni imel za nekaj več. Frizerji so ga cenili ne le zaradi njegovih strokovnih veščin, temveč tudi zaradi njegove prijaznosti in spoštljivega odnosa do sodelavcev. V svoji karieri je pustil močan pečat tako doma kot v tujini.

Kako se je začela vaša frizerska pot?

Želel sem na oblikovno šolo, a nisem bil sprejet. Tako sem se vpisal na grafično šolo, smer repro fotografija, a to ni bilo zame. V drugem letniku sem padel in se nato prepisal na frizersko šolo v Ljubljani. Moja razredničarka, Amalija Iličenko, ki smo ji rekli Malči, me je nato pripeljala v Narta Studio. Pred tem sem eno leto prakse opravljal pri legendarni Meti Podkrajšek, v Narti pa sem zaključil pripravništvo. Moj mentor je bil Marko Pliverič.

Ste se na začetku kariere posvetil določenemu področju frizerstva?

Najbolj me je pritegnilo striženje. Zdel se mi je najbolj ustvarjalen del frizerstva. Seveda sem se veliko naučil tudi o barvanju, še posebej ob sodelovanju z eksperimentalnim studiem. Tam sem največ pridobil od Milojke Dacar, Marije Šuštar in Milene Belcijan. Pozneje je prišla še Majda Gindiciosi, ki je bila zelo marljiva in natančna. Ogromno sem se naučil tudi od Petra Klinca in Alojza Ogrizka, ki je bil edini v Narti, specializiran za moška striženja. Veliko dolgujem tudi Milici Rakovič, ki ni skrivala svojega znanja. Kakšni tudi niso želeli in so skrivali svoje znanje.

Je bilo veliko skrivanja?

Mislim, da bi lahko več dali. Imel sem občutek, da tudi med njimi samimi vlada rivalstvo.

Kako ste postali demonstrator pri Iliriji?

To se je zgodilo po naključju. Ko bi morala nastopiti Milica Rakovič, se ni počutila dobro in je predlagala, da jo nadomestim. Priznam, da me je bilo sprva strah, ko sem moral frizerjem predavati o striženju, a to me je pognalo naprej. Hitro sem začel delati na terenu in pomagal pri predstavitvah novosti. Imeli smo tako imenovano »okupacijo mest«, ko smo obiskovali večja mesta po Jugoslaviji in frizerjem predstavljali nove trende. V nekem obdobju smo bili najboljša ekipa Zoran Gajić, Uroš Žvab, Mitja Tavčar in moja malenkost.

Peter Klinc se mi je pohvalil, da vam ni prizanašal in je vedno našel modele z lasmi, s katerimi je bilo najtežje delati.

Res je, ampak mu nisem nič zameril. To mi je bilo v izziv. To je bila pa zelo dobra šola za naprej. Ko so kasneje prihajali novi frizerji, sem hitro videl, koga zanima delo in iz koga bo nekaj nastalo. Pri nas so se izobraževali danes zelo uspešni frizerji kot so Stevo Pavlović, Tomaž Turk, Tjaša Železnik in Metod Tasič. Pri Tomažu se je takoj videlo, da bo daleč prišel. Videl je vsako delo. Po drugi strani se pa spomnim frizerjev, ki sem jih običajno našel v pisarni, kjer so kadili.

Ko ravno omenjate kajenje, povedali so mi, da ste po Narti hodil s cigareto.

Seveda. Takrat se je še kadilo v salonih. Jaz sem že star (smeh). Ko so prišli frizerji na seminar, so vsi kadili. Bilo je kot v dimniku.

Ste nastopali le po nekdanji Jugoslaviji?

Bil sem tudi v Rusiji. Prav tako na Češkem, Poljskem, Madžarskem.

Kje ste se najbolje počutil?

Zelo rad sem šel v Brno na Češko. Všeč mi je bila tudi Moskva. Še posebej se spomnim obiska Iževska. To je zaprto mesto, ker so tam izdelovali jedrske konice. Imeli smo predstavitev novosti v modi, v dvorani pa je sedelo dva tisoč babušk s kučmami na glavi. Ves material za nastope smo vedno prinesli s sabo in spomnim se, da sem pozabil folijo za pramena. Pričakoval sem, da bom v najslabšem primeru dobil gospodinjsko folijo, a je niso poznali. Znašli so se po svoje in mi prinesli na trakove narezano tanko pločevino. Bilo je zelo zanimivo. Poti so bile včasih naporne. Ker nas je bilo malo, sem prišel včasih domov le zamenjat kovček in šel spet na pot.

Je v tistem času, ko ste vi hodili v Moskvo, še deloval slavni salon Čarodejka?

V Čarodejki smo mi imeli predstavitve za moskovske frizerje. Bi je največji salon na svetu in nahajal se je blizu Rdečega trga. V Čarodejki je bilo tako, da so frizerji sedeli okrog in okrog odra in vsak je lahko prišel na oder in te gledal pod roke, kako delaš. Če bi vedel, bi lahko v tistem času tamkajšnjim frizerjem prodal na kilograme škarij, ker jih niso mogli nikjer kupiti. Po spremembah pa ni bilo denarja, opreme pa na pretek.

Se je zgodila še kakšna zanimiva dogodivščina?

Spomnim se, kako smo nekoč prišli v Banja Luko in tik pred nastopom videli, da so nam na odru namesto vrtljivih stolov postavili navadne lesene, ki jih nismo mogli obračati, da bi občinstvo videlo.

Ste se kdaj poigravali z mislijo, da bi delali v tujini?

Kmalu po končanem šolanju me je frizerka iz Kopra povabila, da bi šel delat k frizerju v Italijo. A takrat nisem čutil potrebe po tem. Morda sem bil premlad, povsem zadovoljen z delom tukaj. Ko gledam nazaj, sem imel najboljšo službo in v njej zelo užival.

Obiskovali ste tudi London. Katera imena so vas na vaši poti najbolj navdihovala?

Spremljal sem vse, a zaradi izjemnega striženja mi je bil najbližje Sassoon. Kasneje sem se malo bolj navdušil nad mehkejšimi videzi.

Na kaj ste v svoji karieri najbolj ponosni?

Na vse delo in upam, da sem kakšnemu frizerju dal kaj dobrega. Sodeloval sem s svetovnimi frizerji, kar mi je bilo v veliko čast. Ena največjih izkušenj je bila sodelovanje pri predstavitvi Tonyja Rizza v Zagrebu pri Amiru Bečireviću. Ilirija je bila sponzor in Rizzo je delal z našimi izdelki. Moja naloga je bila, da mu pri tem svetujem. Tako sem imel priložnost sodelovati v zakulisju in jih opazovati pri delu. Ne smem pozabiti prireditev, ki jih je v tistem času Ilirija organizirala v Cankarjevem domu. To so bili dogodki, ki so bili vsako leto vrhunec naše ekipe. Vsako leto smo povabili eno veliko svetovno frizersko zvezdo. S tem je Ilirija naredila zelo veliko za napredek in promocijo tega čudovitega poklica. Ne bom pozabil zadnje turneje po mestih nekdanje Jugoslavije pred razpadom skupne države. Takrat so nas frizerji zaradi politike malo bojkotirali.

Kako ste uravnotežil kariero in družinsko življenje?

Okrog leta 2002 sem se po približno 17 letih odločil, da se zaradi družine umaknem iz Ilirije. Starejša hči je začela hoditi v šolo, žena pa je delala cele dneve v salonu. Zelo težko mi je bilo zapustiti mesto demonstratorja, v katerem sem zelo užival, a družina je bila zame vedno na prvem mestu in odločitve nisem nikoli obžaloval.

Kaj ste kot otrok sanjali, da boste postali?

V osnovni šoli sem veliko nastopal, sodeloval pri igrah, predstavah, recitiral … Imel sem željo, da bi postal gledališki igralec, a so me prepričali, da to ni zame.

Ste se morda kdaj kasneje priključili kakšnemu amaterskemu gledališču?

Nisem ga potreboval, ker sem osvojil frizerskega, ki je bil čudovit s strani kreativnosti in duševnega zadoščenja, da sem lahko kolegom predajal svoje znanje, ki sem ga imel, in mislim, da ga imam kar nekaj. Bilo mi je lepo, da so me kolegi lepo sprejemali in da sem jim dal en del sebe.

Bili ste vzor in mentor mnogim generacijam. S čim menite, da ste mlade tako navdušili, da so se v tistem obdobju tako radi učili od vas in vas takratne generacije še danes kujejo v zvezde kot izjemnega mentorja?

Tega nisem nikoli vedel. Vem, da so me imeli frizerji radi. Morda zaradi mojega dela, energije. Verjetno tudi, ker se nikoli nisem obnašal, kot da sem nekaj več od njih. Z vsemi sem bil v dobrih odnosih. Prepričan sem, da ne moreš z viška gledati na ljudi. Je prijeten občutek, da se me kolegi še vedno spomnijo ali pa mi kolega frizer reče, kje si, legenda.

Kaj bi svetovali mladim?

Ključno je delo. Treba je opazovati in se učiti, ne glede na to, kako majhne stvari se naučiš. Nekateri lahko gledajo ure, pa ne bodo nič videli, drugi pa v trenutku ujamejo pomembno podrobnost. Delo in vztrajnost sta najpomembnejša. Seveda te mora to tudi veseliti in to delo z veseljem opravljaš. Spoznati moraš tudi čim več različnih stilov, da lahko potem delaš, kar želiš. Nekateri so se specializirali za določen stil in so se v tem našli.

Kje ste se vi našli?

Sam sem delal zelo široko. Predvsem sem imel rad krajše frizure, za katere menim, da morajo biti najbolje postrižene. Pri srednjih dolžinah se že da kaj zakamuflirati.

Imate dve hčeri. Se katera od njiju zanima za frizerstvo?

Ne, starejša hči je ves čas želela na vzgojiteljsko, mlajšo pa je zanimal turizem. Vsaka je našla svojo pot.

Frizerstvo Rakovec, kjer zdaj delate, ima na Jesenicah že kar dolgo tradicijo.

Začel je tastov oče in salon deluje že od leta 1928. Leta 1927 je naredil zaključni izpit. V salonu imamo v okvirju kopijo njegove diplome. Kmalu bomo imeli 100 let. Ne vem, če je v Sloveniji kakšen še starejši salon, ki ves čas nemoteno obratuje. Na zdajšnji lokaciji je salon od leta 1935. Prej je bil na križišču iste ulice. Frizerja sta bila tudi oba ženina starša in zdaj tudi moja žena. Spoznala sva se na šoli.

Koliko vas dela v salonu?

Zdaj delava samo midva z ženo. Pred leti nas je bilo šest. V železarni je bilo včasih pet tisoč zaposlenih in skoraj nihče se ni doma bril, zato je bilo britje v salonu izjemno priljubljeno.

Kaj najraje počnete v prostem času?

Rad tečem in v nedeljo bom v okviru Ljubljanskega maratona skupaj z mlajšo hčerko tekel na 10 km. Moj hobi je tudi fotografija, med korono sem veliko risal. Rad se tudi sprehajam s psom in občasno z družbo obiščem hokejske tekme.

Tekst: Nina Nagode

Foto: osebni arhiv Matjaž Bavdek