Tomaž Kastelic
»Ne hitite. Biti frizer je dolgo potovanje.«
Tomaž Kastelic je svojo poklicno pot začel kot demonstrator v legendarnem Narta Studiu. Z naklonjenostjo do frizerskega sveta je nato postal lastnik frizerskega salona, kjer je oblikoval pričeske in ustvarjal trende. Pred svojo zasluženo upokojitvijo je svoje bogato znanje in veščine delil z bodočimi frizerji kot učitelj na Srednji frizerski šoli v Ljubljani. Vedno je užival v česanju in ustvarjanju valov, ki bi jih še danes brez težav ustvaril skoraj miže. Sodeloval je tudi s televizijo in med drugim je Anjo Križnik Tomažin naučil počesati prečo, s katero se nam je vsem vtisnila v spomin. V debeli mapi hrani skrbno urejene fotografije svojega dela v Narta studiu, na frizerski šoli in sodelovanja pri različnih modnih projektih. Veliko prostega časa je namenil ustvarjanju iz lesa in risanju. Je zelo prijeten in duhovit sogovornik. S ponosom pripoveduje o svoji hčerki, ki sledi njegovim stopinjam in uspešno deluje v svetu frizerstva. Intervju posveča spominu na pokojno ženo Alenko.
Kako je potekala poklicna pot?
Včasih so starši odločali, kaj boš počel. Oče je bil slaščičar, mama frizerka. Oče je rekel, da ne bom frizer, ampak se bom ukvarjal s finomehaniko. Slabo leto sem delal kot vajenec in sem izdeloval mehanizme za zapiranje torbic in denarnic. Na koncu dneva sem bil vedno ves umazan in z malo krvavimi prsti. Ko sem se potožil mami, je predlagala, da se poskusim v frizerstvu. Tako sem se vpisal na frizersko šolo, kjer so imeli neko blazino na leseni podlagi, na katero si pripel čope las. Rad sem jih česal in na mokrih laseh delal valove. Tega nihče ni želel početi in učitelji so bili navdušeni, da sem se tega lotil. Ko dobiš pravi občutek za delo, so valovi hitro narejeni. Praksa mi ni delala težav, imel pa sem en popravni izpit iz predmeta kot je družbena politika. Priznam, da se nisem maral učiti in sem bil bolj lenoba. Bil sem edini fant v razredu in naloge so mi vedno delale sošolke.
Kakšen ste bili kot dijak?
Bil sem nagajivec. Starša sta cele dneve delala in veliko sem bil prepuščen samemu sebi. Hitro sem se moral osamosvojiti. Preden sem šel k vojakom, sem spoznal svojo ženo, ki je bila ob mojem odhodu noseča. Tako sem hči prvič videl šele, ko je bila stara pol leta, saj so me poslali v Skopje. Takrat je služenje vojaščine trajalo leto in pol. Vojak sem bil le tri mesece, preostanek sem preživel v vojaškem salonu. Dva sva cele dneve strigla vojake. Takrat še ni bilo električnih mašinc, ampak le ročne. Vojakov je bilo 5.000 in dela nama ni zmanjkalo. Sicer so bili vsi postriženi čisto na kratko, a vseeno te v nedeljo niso spustili v mesto, če jih nisi lepo postrigel. Domov sem se vrnil malo pred svojim 20. rojstnim dnem. Zanimivo, da sta bila ženina starša tudi frizerja. Njen oče je bilo zelo znan in je bil med drugim direktor Frizerskega podjetja Ljubljana. Pomagal mi je do službe v Narta studiu, ki naj bi jo dobil čez eno leto. V tem letu sem bil natakar, izdeloval sem tudi vijake pri prijatelju. Prvi dan naj bi prišel v Narto ob 6h zjutraj, a sem zaspal. Šef mi je samo rekel, da grem lahko na zagovor ali pa v trgovino po kavo. Sem se odločil za kavo. Vodja studia je bil od vseh nas starejši 30 let, ampak zelo zabaven. Nas mlade fante je znal spraviti v red in od njega smo se veliko naučili. Postopno me je malo »metal v vodo«, da sem nekako splaval. Kasneje sem lahko brez težav govoril nekaj ur. Tudi sicer sem imel dobre kolege. Dva sta bila malo starejša od mene. To sta bila Danilo Krt in Dino Pekarić, ki sta mi tudi dala veliko znanja. Počasi sem napredoval v vodjo demonstratorjev. Hodili smo po celi nekdanji Jugoslaviji, kasneje tudi po vzhodni Evropi z Rusijo. Nemci so imeli Wello, a niso smeli na vzhod, mi pa smo šli lahko, zato so se povezali z nami, da smo na tem trgu predstavljali barve.
Kako dolgo ste bili na Iliriji?
Približno osem let. Če imaš družino, je tempo kar naporen, saj smo bili zelo pogosto zdoma. Ko si spet v Rusiji, v istem hotelu, hrana, ki ti ni všeč … Pri njih je bilo tudi veliko alkohola. Z vodko se je začelo že zjutraj. Če se je dalo, sem zlil v rože. Kasneje sem ugotovil, da te ne silijo s pijačo, če rečeš, da si bolan. Po osmih letih sem se naveličal tega tempa in razmišljal, če bi odprl svoj salon. Tako sem skupaj z zaposlenimi prevzel salon na koncu Trubarjeve. Bil je moški in ženski salon. V njem sem bil, dokler ga niso zaradi prenove hiše zaprli.
Koliko zaposlenih ste imeli v salonu?
Od tri do pet. Posel je bil. Takrat so bile cene nizke, ampak se je dalo, če si imel tudi dobre pomočnice, ki so imele svoje stranke.
Kako je potem naneslo, da ste postali učitelj praktičnega pouka na frizerski šoli? Je bil razlog, da ste ostali brez salona?
Srečal sem Francija Hvalo, danes že pokojnega učitelja prakse, ki sem ga pred leti, ko je imel še salon v Idriji, priporočil za delo v Narti. Po nekaj letih se je zaposlil v šoli. Ko sva se srečala, je predlagal, naj pridem na šolo, saj so potrebovali učitelje. Povabil me je, naj pridem vsaj na kavo. Dogovoril se je za sestanek z ravnateljico Justinek, ki mi je povedala, da bi potrebovali nekoga, ki bi dva ali tri dni na teden učil prakso. Če je samo za dva dni, pa bom, saj sem se nameraval vrniti v salon. Počasi sem dobival vedno več ur in na koncu ostal do upokojitve. Poleg Francija je bil tam tudi Bojan Lavrinšek, ki je bil prav tako včasih demonstrator v Narti. Ravnateljica je nekoč predlagala, da bi pripravili šolsko revijo, ki bo potekala v Festivalni dvorani. Kot vodja je bil določen Hvala, jaz pa naj bi mu pomagal. Ker sem delal to že prej, sem z veseljem sprejel. Naredila sva revijo, na kateri sva imela 100 modelov. Aktivirala sva dijake, da so delali, kar so znali. Želel sem, da je na odru masa, saj nima smisla pokazati le nekaj modelov. Na koncu smo na oder poklicali še 100 delavcev. Tako je bilo hkrati na odru 200 ljudi. Vsi so bili navdušeni nad revijo.
Kako dolgo ste bili na šoli?
15 let. Da sem lahko učil na šoli, sem moral na izpit in sem imel srečo, ker jih veliko ni opravilo. Med drugim sem imel tudi nastop, ki je trajal eno šolsko uro. V tistem času sem videl, da ima veliko ljudi težave s prameni in kapami. Imel sem svoj sistem in sem dal na glavo plastično vrečko, ki sem jo spredaj prelepil, da je lepo stala. Kapa je imela določeno število luknjic, pri vreči si pa sam določal, kje boš izvlekel lase in koliko. Vrečka je čisto ob glavi in je zato manj izrastka. Ponuja ti več možnosti. To je bila moja tema nastopa.
Kje ste se najbolj našli oziroma uživali?
Mislim, da v Narti. Bili smo dobra ekipa. Veliko smo se nasmejali, prepotovali … Rad imam glasbo. Pri revijah v Narti in kasneje na šoli sem zelo užival v izboru primerne glasbe. Vedno sem iskal, da bo drugačna od vseh drugih revij. Veliko noči sem preživel s slušalkami na ušesih. Z Narto smo naredili revijo, ki smo jo predstavili po vseh glavnih mestih nekdanje Jugoslavije. S sabo smo pripeljali vso opremo, od odra, luči … Tam sem dobil veliko izkušenj, kako je pripraviti revijo.
Kakšen izziv je bilo delati z mladimi?
Zelo težko. Ne le na frizersko, tudi na druge šole se vpišejo dijaki, ki nimajo kam drugam, kar je zelo žalostno. Sicer so že pred leti omejili vpis, a jih je še vedno preveč. Zelo majhen odstotek jih je na koncu res frizerjev. Ko sem jih kasneje kje srečal, so rekle, da ne dobijo službe, v šoli pa niso hotele ne poslušati, ne opazovati. Frizer mora imeti ročne spretnosti, znati moraš opazovati, ne biti preveč pameten, bodi tiho in glej. Niso zreli za to. Zelo malo je takšnih, ki te poslušajo in mislijo, da jim hočeš dobro. Kaj vse se oni pogovarjajo med prakso. Frizerstvo je bila zadnja tema. Kaj vse sem zvedel (smeh). Mene so imeli radi, ker nisem težil.
Se vam je kdo od dijakov še posebej vtisnil v spomin?
V vsakem razredu si mogoče našel enega ali dva, ki so ti sploh želeli pomagati in so bili za sodelovanje.
So vam dijaki kdaj kaj ušpičili?
Ne bi rekel.
Kaj pa vi njim?
Enkrat sem prišel v razred in v šali vsem rekel, da neke naloge niso opravili in so vsi dobili negativne ocene. Spraševali so me, kdaj bodo lahko popravljali, a se nisem kaj dosti zmenil. Do konca so bili v negotovosti, kakšne bodo njihove končne ocene. Ob neki drugi priložnosti so mi sodelavke kupile janeževe bonbone, ki so bili modre barve in so bili videti kot viagra. Bonbone sem imel v omari, kjer sem imel tudi orodje za delo. Mularija jih je seveda videla. Pred njimi sem jih odprl in jim ponudil, če bo kdo. Bili so dobri bonboni, a noben ni hotel vzeti. Takrat se je gotovo po šoli govorilo, da »ta star viagro žre«.
Je o vas krožil kakšen trač?
Ne vem, če je kaj krožilo o meni. Vedel sem, da so bili radi v mojem razredu, ker se je vedelo, kdo je fajn za prakso in bodo imeli mir.
Vas je kaj posebej razočaralo ali motilo?
Takoj na začetku, ko sem prišel na šolo, sem bil vesel, da bom lahko nekomu pomagal, a sem videl, da ne bo tako. Ni šlo. Ni bilo odziva. Energijo sem potem usmeril v revije in podobne projekte. Tudi zdaj, ko berem, kaj sprašujejo na družbenih omrežjih, vidim, da nič ne vedo. Ne ločijo med barvo in kolorjem, ne znajo gledati nianserjev, ne vedo, da lahko določeno barvo zmešajo. Ko vidim, kako nanašajo barve … Je veliko malenkosti, ki igrajo pomembno vlogo pri končnem rezultatu.
Frizerka je tudi vaša hči Mojca.
Sva si z ženo rekla, naj otrok študira in je obiskovala Ekonomsko fakulteto, smer zunanja trgovina. Pred nekimi prazniki sem zaradi bolniške odsotnosti v salonu potreboval pomoč, zato sem jo prosil, če bi prišla umivat lase. Prvo stranko sva umila skupaj, potem je delala sama. Takrat so bile obvezne halje z žepi in seveda jo je dobila tudi ona. Zvečer je opazila, da so njeni žepi polni napitnine, zaradi katere se je zamislila. Predlagal sem ji, naj se za vsak slučaj vpiše na frizersko in ji bom pomagal pri učenju. Veliko predmetov so ji priznali, ostale je naredila po izpitih. Takrat mene še ni bilo na šoli. Po končani šoli se je najprej sicer podala v poslovne vode, sčasoma pa odprla svoj prvi salon. Danes ima dva.
Kaj so bile vaše otroške sanje?
Kakšnih posebnih želja nisem imel. Vedel sem, da slaščičar ne bom. Kot mulc sem razvažal mleko in časopis. Marsikaj smo tudi ušpičili. Prijatelj, s katerim sem razvažal mleko, je pobegnil v Francijo in povabil me je, da grem z njim. Zelo me je mikalo, a sem bil tik pred izpitom za frizerja. To me je prepričalo, da sem ostal tu.
Zdaj ste že 16 let v pokoju. Kaj najraje počnete?
Nič posebnega. Zdaj sem bolj opazovalec. Rad opazujem ljudi. Ko sem bil še v šoli, sem kupil staro hišo v Lučah in jo uredil, saj rad kaj sam naredim. Ob Savinji sem našel veliko naplavin in iz njih naredili veliko miz. Domačini so me prepričali, da sem za razstavo naredil 85 skulptur iz naplavin. V vsaki sem nekaj iskal, kar me je navdušilo. Po ženini smrti pred dvema letoma sem se preselil nazaj v Ljubljano, kjer imam prijatelje in družino. Ko pridem v Mojčin salon, vedno pometam lase. Za poroko sem nazadnje uredil pričesko lani, ko hči ni mogla dobiti zamenjave. Nisem še iz vaje (smeh).
Tekst: Nina Nagode
Foto: Nina Nagode in osebni arhiv