Richard Ashforth
»Ne hitite. Biti frizer je dolgo potovanje.«
Richard Ashforth je izjemen frizer, ustanovitelj salonov Saco in njihov mednarodni kreativni direktor, ki je svojo strast do izobraževanj odkril po desetletju dela v Sassoonovih salonih. Njegova predanost izobraževanju ga je popeljala na pot ustvarjanja, saj je želel spremeniti industrijo. Kljub natrpanemu urniku še vedno najde čas za zveste stranke v salonu in tako ohranja neposreden stik z ustvarjanjem vsakodnevnih pričesk. Ne čudi, da je filozofija salonov Saco že od samega začetka »beauty first« oziroma najprej lepota. Od leta 2020 je redno nominiran za naziv Britanski frizer leta. Med drugim je ustanovitelj gverilskih dogodkov Noise, ki presegajo meje običajnih frizerskih prireditev in s tem odpirajo nova poglavja v kreativni frizerski industriji. Z njim smo se pogovarjali oktobra v Londonu med urejanjem pričesk za Alternative Hair Show, kjer se njegova ekipa redno predstavlja.
Najprej čestitke za nominacijo za britanskega frizerja leta. Kako gledate na nominacijo? Kaj vam pomeni?
To je zelo posebna nagrada. Ko sem bil mlajši, sem spremljal druge frizerje in njihove zmage. Biti del tega že četrto leto zapored je zame velika čast.
Kako bi predstavili kolekcijo, ki ste jo tokrat ustvarili za British Hairdressing Awards?
Želel sem predstaviti nekaj drugačnega, saj si ne želim ostati na mestu. Saco ima seveda identiteto naše znamke, ko pa gre samo zame, si lahko privoščim malo odstopanj. Je bolj editorial, saj me zelo privlači tudi ta vidik frizerstva. Na začetku kariere sem se naučil veliko o samem friziranju, ne v smisli striženja las. Lepo je biti v stiku tudi s tistimi občutki.
Kaj ste kot otrok sanjali, da boste postali, ko odrastete?
Prepričan sem bil, da bom glasbenik. Igram kitaro. Bil sem v mnogih glasbenih skupinah in dolga leta sem se trudil, da bi bila glasba moj vir zaslužka. Na koncu se je izkazalo, da sem boljši frizer kot pa pevec oziroma glasbenik.
Kakšno zvrst glasbe ste igrali?
Kitarski new wave. Od glasbenikov sta imela name največji vpliv David Bowie, Iggy Pop. Za punk sem bil malo premlad, sem ga pa vsekakor odkril kasneje. To je vplivalo name tudi na druge načine.
Zanimala vas je moda. Kako ste pristali v frizerstvu?
Moja želja je bila, da bi študiral modo. Odločil sem se za eno leto pavze pred študijem, da bi sledil svojim sanjam glede glasbe. Igral sem v skupini, živel sem v Sheffieldu in najbrž nam niti ni šlo tako dobro, kot sem sam misli, a v glasbeni skupini sem preprosto užival in nisem je želel zapusti. Z očetom sem se dogovoril, da imam pred začetkom študija leto pavze, živim doma, a si moram najti službo in pol celotnega zaslužka prispevati h gospodinjstvu. Star sem bil 17, 18 let. Najbolj kul oseba, ki sem jo poznal, je bil neki frizer, h kateremu sem tudi sam hodil na striženje. Všeč mi je bil prostor, tja so zahajali zanimivi ljudje, poslušali so dobro glasbo … Če si moram poiskati službo, se mi je zdel to dober kraj za začetek. Tako se je začelo. V roku enega leta sem še vedno igral glasbo, a ugotovil sem, da strast, ki jo imam do mode, zadovoljim skozi frizerstvo. Postalo mi je všeč in tako sem ostal.
Kateri modni oblikovalci so vas v tistem obdobju še posebej navdušil?
Vsekakor Vivienne Westwood in John Galliano.
Kako ste kasneje postali del Sassoonove ekipe?
Delal sem pri Robertu Taylorju v zelo uspešnem salonu Taylor Taylor, ki še vedno obratuje v Sheffieldu. Udeleževal se je različnih tekmovanj in veliko me je naučil o friziranju, ne le v smislu striženja las. Predal mi je razumevanje oblike, forme, ravnovesja in stiliranja. Ko sem nekoč videl fotografije Sassoonove kolekcije, me je njihovo delo zelo privlačilo. Tako sem se odločil, da je čas, da grem naprej in postanem del Sassoonove ekipe. Bili so dovolj neumni, da so mi dali delo (smeh). Šel sem na njihov tečaj, ki je daleč presegal moje takratne spretnosti in znanje. Prijavil sem se za delo. Spomnim se, da sem zamudil na razgovor. Kljub vsemu so me zaposlili.
Kako dolgo ste bili del Sassoonove ekipe?
Pri njih sem bil 18 let. Približno prvih deset let sem delal v salonu, primarno v Manchestru, ki je bil takrat njihov tudi globalno največji salon. Tam nas je delalo približno 75. Kasneje sem si zaželel spremembe in se pridružil izobraževalni ekipi. Takrat sem se preselil nazaj v London in začel delati na njihovi akademiji.
Ste bili kasneje del še kakšne druge ekipe ali ste začeli zgodbo s Sacom?
Ne, zapustil sem ekipo, da bi začel Saco. Že nekaj let prej sem srečal svojega poslovnega partnerja in v času, ko sem odšel, se je pri Sassoonu zgodila velika zamenjava. Začelo se je novo obdobje. Mislim, da je bilo leta 2003, ko so prišli novi lastniki. To sicer ni vplivalo na moje vsakodnevno delo, ampak prisoten je bil občutek, da se končuje neko obdobje. Zdelo se mi je, da je dober trenutek, da grem na svoje. Leta 2005 smo se prvič predstavili na Salonu International in to je bil moj prvi dan pri Sacu.
Danes šteje vaša blagovna znamka 12 salonov in večina jih je zunaj Združenega kraljestva.
Res je. Smo v Franciji, na Danskem, v Kanadi, Hong Kongu, Tajvanu, Koreji, na Japonskem.
Ste še v Ukrajini in Rusiji?
Blagovna znamka je še vedno prisotna, a zaradi situacije je žal ne moremo nadzorovati. Meje so se spremenile in situacija je kočljiva.
Po čem se Saco razlikuje od drugih blagovnih znamk? V okviru Masterclass seminarja na Salonu International ste poudarili, da je pri vas na prvem mestu lepota.
Menim, da imamo zelo specifičen pristop, ki je usmerjen k posamezniku. Ni pomembno toliko, kaj narekujejo najnovejši trendi. Gre za gradnjo in ustvarjanje nečesa, kar bo ustrezalo posamezniku glede na strukturo kosti in teksturo las.
Zelo strastni ste do izobraževanja.
Imel sem srečo, da sem bil deležen zelo dobrega izobraževanja in imam še vedno dostop do njega. To mi je v karieri zelo pomagalo. Dalo mi je izkušnje, priložnosti. Vse je odvisno od dobre izobrazbe. Znanje je moja strast, ki jo tudi zelo rad delim. Sam sem imel nekaj izjemnih mentorjev.
Kdo so bili vaši mentorji?
Vsekakor ne smem pozabiti prvega mentorja, Roberta Taylorja, ki je bil do mene zelo skrben. Lasje so njegova strast in to je tudi delil z mano. Pri Sassoonu bi izpostavil Stevena McKinderja, ki me je zelo veliko naučil in niti ni bila njegova zadolžitev, da me uči, to je počel v svojem prostem času. Še vedno sem mu zelo hvaležen za to. Ne smem pozabiti na Tima Hartleya in Marka Hayesa. Imel sem srečo, da sem tesno sodeloval z njima.
Kaj naredi dobrega frizerja?
Moraš biti iskren do strank, malo tudi nesebičen. Ne gre, da nekaj delate zase, ampak za druge.
Še najdete čas za delo s strankami v salonu?
Nekajkrat na teden še vedno delam v salonu. Ne morem sicer reči, da sem najbolj zaposlena oseba v salonu, ampak še sem prisoten. Še vedno rad delam tudi v salonu.
Včeraj je potekal v Londonu tudi Noise. Kako ste zadovoljni z njim?
Ja, bilo je čudovito. Vedno se učimo, kako nadzorovati stvari, ki nam dajejo določeno ostrino. Tudi včeraj ni bilo izjema. Prvi Noise se je zgodil 2012 v Londonu. Bilo je noro.
Kje ste dobili idejo za Noise? Slišala sem, da ste nastopali na dogodku, kjer so bili tudi X-Presion, ki so v sosednji sobi zvečer zganjali hrup.
Takrat se sicer ni rodila ideja za Noise, sem pa vsekakor spoznal ekipo X-Presion. Nastopali smo na istem dogodku v Braziliji in oni so imeli vsak večer zabavo v sobi, ki je bila poleg moje. Po dveh, treh nočeh, sem jih prosil, če bi imeli zabavo v sobi na drugi strani hodnika, saj sam rad vstanem zgodaj zjutraj, da se odpravim na tek, oni pa so imeli zabavo do treh, štirih zjutraj. Tako smo se spoznali in postali dobri prijatelji. Kasneje smo naredili tudi skupno kolekcijo Spectre. Poleg njih sta na prvem Noisu nastopila še Tim Hartley in Peter Gray, s katerima sem dolga leta delal v istem salonu pri Sassoonu in sta moja dobra prijatelja.
Dogodke ste organizirali tudi v drugih mestih.
Res je. Bili smo v Parizu, Tokiu, Seulu, Moskvi, Tajvanu … Vsako leto je le v Londonu. Zaradi covida smo morali nekaj let izpustiti. Je pa tudi edini dogodek, za katerega lokacija ni vnaprej znana. Drugje je zaradi organizacije iz tujine težko in je bila lokacija znana že vnaprej. Moskva je veliko mesto in smo tudi poskusili s skrivno lokacijo, a potrebuješ tudi dve uri, da prideš iz enega konca mesta na drugega. Tako je nemogoče. Tudi kulturno ne deluje. Ljudje želijo biti pripravljeni. V Londonu mi je všeč, da je dogodek gverilski in je vse skupaj del zabave, da ljudje ne vedo, kje bo.
Ste na kakšen dosežek ali dogodek v svoji karieri še posebej ponosni?
Zame je bil največji dan, ko sem delal s fotografom Petrom Lindberghom, ki bo vedno moj najljubši. Še posebej so znane njegove fotografije iz devetdesetih in začetka tisočletja. Sam sem sicer delal z njim kasneje, a on je naredil vse tiste čudovite fotografije supermodelov, ki danes veljajo za ikonične in zelo posebne. Imel sem priložnost, da sem pred njegovo smrtjo nekajkrat sodeloval z njim tudi sam. Spomin na delo z njim je še vedno zelo živ.
Kaj bi svetovali mladim frizerjem?
Naj se vam ne mudi. Vedno trdo delajte in ne hitite. Menim, da je biti frizer dolgo potovanje. Žal se danes mladim mudi in želijo, da se vse zgodi takoj. To je lahko zanje zelo frustrirajoče. Pravzaprav je tako kot pri drugih stvareh, ko si preprosto moraš vzeti čas, trdo delati in investirati vase. Nagrada bo zagotovo prišla. Naj se vam ne mudi preveč. Verjemite vase.
Kaj radi počnete v prostem času? Omenili ste že tek.
Rad tečem, telovadim, plavam. Včasih sem tekmoval v triatlonu. Ne igram več v nobeni glasbeni skupini, a še vedno se rad ukvarjam tudi z glasbo. Je pa izjemen glasbenik moj sin in se z njo ukvarja tudi profesionalno. Ni še znan, ampak bo. Star je 25 let. Igral je tudi včeraj pred začetkom Noisa. S prijatelji so pripravili poseben nastop prav za ta dogodek.
Ga kaj zanima tudi frizerstvo?
Malo, ampak bolj ga zanima glasba.
Čigavo mnenje najbolj cenite?
Ženino. Večino življenja je delala v modi. Ima zelo dobro oko. Bila je model in je zelo elegantna dama. Njeno mnenje je zelo iskreno in neposredno. Ne leporeči.
Tekst: Nina Nagode
Foto: osebni arhiv, Salon International, Jack Eamest