Nika Kohne

»Frizerstvo me ne izmuči, temveč mi daje energijo.«

Nika prihaja iz Poljčan in pri komaj štiriindvajsetih letih se že lahko pohvali z medaljo za odličnost z evropskega tekmovanja EuroSkills 2025, kjer je v frizerstvu zastopala Slovenijo. Njena zgodba se je začela na Srednji šoli za oblikovanje Maribor, kjer je že kot dijakinja izstopala po natančnosti in želji po znanju. Spoznala sem jo, ko je zaključevala drugi letnik in je na natečaju, kamor so se sicer prijavljali že izkušeni frizerji, osvojila izjemno tretje mesto. Že tedaj je bilo jasno, da gleda dlje in višje. Vsekakor je frizerka, o kateri bomo še veliko slišali.

Najprej čestitke za izjemen uspeh. Si že uspela dojeti, kaj si dosegla?

Dejansko se mi zdi, da šele zdaj, teden dni po tekmovanju, počasi dojemam, kje sem bila in kako je vse skupaj izgledalo. Vsi občutki in emocije prihajajo z zamikom. Šele zdaj zares doživljam, kako lepo je bilo.

Kdo je bil tisti, ki te je prvi opogumil, da si se prijavila?

Pobudo je dala moja mentorica Bojana Galič, ki me je v srednji šoli učila prakso. Na tekmovanje SloveniaSkills sem se prijavila dvakrat. Prvič sem osvojila tretje mesto, dve leti kasneje pa sem se vrnila in zmagala. Ta zmaga mi je nato odprla vrata na evropsko tekmovanje v Herningu na Danskem.

S kakšnim ciljem si se prijavila na tekmovanje? Si takrat verjela, da lahko posežeš tako visoko?

Moj cilj je bil predvsem, da se čim bolj izobražujem in pridobim čim več znanja. Seveda je bila želja priti čim višje, a težko si vnaprej predstavljaš, kaj te čaka. Ne poznaš konkurence, niti samega poteka tekmovanja. To so res čudni občutki, saj so želje eno, realnost pa nekaj drugega.

Že za SloveniaSkills, ki je potekalo septembra lani, najbrž ni bilo malo priprav.

Res je. Že na SloveniaSkills sem se veliko pripravljala. Dvakrat sem tekmovala in šele drugič zmagala. Za EuroSkills pa so bile priprave še obsežnejše, ne samo strokovne, ampak tudi psihične. Včasih je bilo zelo naporno, saj pridejo ven različna čustva in občutki. Meseci treningov so bili pestri, a danes mi ni prav nič žal.

Kako si se pripravljala na evropsko tekmovanje? Na katerem področju si morala vložiti največ truda?

Na evropsko tekmovanje sem se pripravljala s celotnim spektrom frizerstva. Od barvanja, striženja, stiliranja, trajne ... Posebej veliko časa sem namenila spenjanju, ker mi je šlo sprva najslabše. Vedela sem, da se moram prav na to najbolj fokusirati, da bo na koncu steklo tako, kot sem si želela.

Kakšni občutki so te spremljali ob odhodu na Dansko?

Dejansko me je bilo kar strah, ker res ne veš, kaj pričakovati in kako močna je konkurenca. Po drugi strani pa je bilo ogromno veselja, navdušenja in vznemirjenja. Vsega po malo. Veselje, strah, trema … ena velika mešanica čustev.

Kako so potekali tekmovalni dnevi? Je bilo vzdušje podobno kot v Celju ali povsem druga zgodba?

Tekmovanje je trajalo tri dni in bilo zelo naporno. Vstajali smo ob 5h, šli na zajtrk, ob 7h smo se z avtobusom odpravili na prizorišče, ki je bilo oddaljeno 45 minut. Tekmovali smo od 8.30 do 17. ure, nato pa spet avtobus in nazaj v hotel, kjer sem poskušala čim bolj sprostiti telo in glavo. Za razliko od Celja, ki je še vedno državni nivo, je bilo to evropsko tekmovanje. Pri frizerstvu je sodelovalo 27 držav. Vključenih je bilo veliko več modulov, komisija je bila stroga, tempo pa izjemno zahteven.

Koliko različnih nalog oziroma modulov ste morali opraviti v Herningu? Jih je bilo več kot na državnem tekmovanju?

V Celju smo imeli šest modulov, na evropskem pa jih je bilo devet oziroma deset, ker so nekatere združili, da je bilo za nas še zahtevnejše. Na primer, v enem modulu smo morali združiti striženje in trajno. Tako je bilo več kombinacij, kar je pomenilo tudi večji izziv.

Omenila si sproščanje po tekmovalnih dneh. Je bil del priprav tudi psihološki trening?

Med pripravami nam je CPI organiziral tudi psihološke treninge, na katerih sem spoznala, kaj me najbolj pomiri. Zame je to predvsem biti sama s seboj in poslušati glasbo, ki mi ustreza. Na tekmovanju sem se zjutraj zbujala pred ostalimi tekmovalci, da sem lahko sama šla v miru na zajtrk. Trudila sem se tudi, da sem hodila pravočasno spat. Tiste tri tekmovalne dni sem se povsem izolirala, moj fokus pa je bil samo na tekmovanju. Tudi z domačimi nisem imela stikov, saj sem želela maksimalno izkoristiti trenutke za umiritev in pripravo.

Kakšno glasbo si najraje poslušala med sproščanjem?

Poslušala sem Oliverja Dragojevića.

Kako je bilo, ko si zaključila zadnji modul?

Ko sem končala, me je preplavilo olajšanje in veliko veselje. Zadnje sekunde so bile izjemno intenzivne. Imel si toliko dela, da sploh nisi gledal, kaj dela konkurenca. Fokus je bil le na tvoji lutki in tem, da narediš čim manj napak. Na koncu so nekateri jokali, drugi so bili popolnoma izčrpani, jaz pa sem se smejala in bila vesela, da mi je uspelo. Seveda so bile napake, a sem bila tako osredotočena, da me ni moglo nič spraviti iz tira.

Najbrž ne bi šlo brez dobrega mentorja. Komu vse gredo zahvale?

Definitivno. Imela sem izjemno mentorico, Bojano Galič, ki me je spremljala že na srednji šoli. Poleg nje sem se veliko izobraževala tudi pri Vladimirju Vukobratu, Boštjanu Jagrincu, Smiljanu Škarici in Edisu Osmanoviću, ki so mi predali dragoceno znanje in izkušnje.

Kaj si se na tekmovanju in skozi priprave naučila? Ne le o frizerstvu, ampak tudi o sebi.

Skozi priprave sem spoznala, da če želiš biti najboljši, je ključno, da se učiš od najboljših. Naučila sem se tudi, da so ovire tam, da jih premaguješ, in da je včasih bolje biti tiho, premisliti stvari v sebi in šele nato reagirati. Pomembno je, da korake narediš premišljeno in ne impulzivno. To velja v frizerstvu in tudi v življenju.

Se ti je med pripravami ali tekmovanjem zgodila kakšna zabavna ali zanimiva dogodivščina?

Jih je bilo kar nekaj. Na primer, bila sem tako živčna, da sem na poti na Dansko skoraj pozabila en majhen kovček na letališču. Zanimivo je tudi to, da tekmovalci, kljub temu da so tvoji nasprotniki, želijo drug drugemu uspeh. Sicer pa se mi ni zgodila kakšna res nora dogodivščina, saj sem bila povsem osredotočena na tekmovanje in nisem imela časa opazovati, kaj drugi počnejo. EuroSkills je bil sicer pravi spektakel. V različnih panogah je sodelovalo več kot 600 tekmovalcev.

Si na tekmovanju spoznala kakšne zanimive ljudi?

Spoznala sem veliko zanimivih frizerjev, tudi med sodniki. Opazila sem, da so tekmovalci iz posameznih držav v določenih modulih preprosto boljši. Npr. Francija je zelo močna v spenjanju, Anglija pa v striženju. Tako vidiš, na kaj posamezne države dajejo poudarek. Srečala sem tudi veliko zelo dobrih, pozitivnih in nasmejanih ljudi, mojstrov v različnih panogah.

Kakšno je bilo vzdušje med tekmovalci? Ste si bili konkurenti ali je bil tudi čas za sklepanje prijateljstev?

Prvi dan smo se malo družili, ko smo imeli spoznavni dan in so nam razkazali prostore. Takrat smo še najbolj komunicirali. Ko pa se je tekmovanje začelo, smo si bili predvsem konkurenti. Na prizorišču ni nihče dosti komentiral in tudi o modulih se nismo pogovarjali. Te teme ni želel nihče odpirati. Med samim tekmovanjem smo bili strogo profesionalni. Ko pa je prišla razglasitev, smo se znova sprostili in pogovarjali med seboj.

Si po napornem tekmovanju imela čas za kakšen ogled znamenitosti?

Po tekmovanju smo imeli pol dneva prosto. To je bil dopoldan pred razglasitvijo. Nekateri so šli v Legoland ali kam drugam, jaz pa sem ostala kar v hiški, kjer smo stanovali. Ves dan sem poležavala, se pogovarjala in počivala. Ker je še malo deževalo, se mi res ni dalo nikamor.

Kje se vidiš v prihodnje? Imaš že jasno začrtane načrte za naprej?

Sem Nika Kohne in to je šele začetek.

Kako sama gledaš na pomen tega dosežka za svojo pot naprej?

Iskreno o tem sploh nisem razmišljala, ker vse to počnem s srcem. Zame je vsak korak in vsaka zmaga dosežek zase. Ne delam tega zato, da bi gradila kariero, ampak ker si res želim rasti in se izpopolnjevati. Kako bodo to videli drugi, ne vem, upam pa, da tako pozitivno, kot to doživljam sama.

Te vleče tudi v izobraževanje in predajanje znanja?

Seveda me mika izobraževanje in predajanje znanja, ampak s tem bi še malo počakala. Nočem se zagnati prehitro in biti aktualna le nekaj let, potem pa ne več. Raje grem počasi, korak za korakom, da bo vse tako, kot mora biti. Tudi za to bo prišel pravi čas.

Kaj bi svetovala nekomu, ki razmišlja, da bi se prijavil?

Vsakmu priporočam, da se prijavi, saj s tem spozna samega sebe, koliko je sposoben, svoje pomanjkljivosti in kako lahko napreduje.

Je medalja že našla svoje posebno mesto? Deluje težka. Kakšna pa je v resnici?

Da, medalja je že v okvirju in visi na steni. In ja, kar težka je, ne morem reči, da je lahka.

Tekst: Nina Nagode
Foto: CPI, osebni arhiv