Anita Loboda
"Ne sili lasa tja, kamor noče iti."
Anita je že v zgodnji mladosti prepoznala svojo strast do frizerstva. Po končani frizerski šoli jo je želja po znanju vodila še na kozmetično, kjer si je pridobila znanje, ki ji še danes zelo koristi. Skozi delo v različnih salonih je spoznala, da uživa v umirjenem okolju, kjer se lahko v celoti posveti stranki. Pred desetimi leti je sprejela izziv in se podala na samostojno pot. Je mojstrica ustvarjanja čudovitih barv in deli svoje bogato znanje kot edukatorka blagovne znamke Artégo. Prisega na nosljive in elegantne pričeske. Rada ima adrenalin in z navdušenjem spremlja dirke rally. Srečali sva se le nekaj dni pred njenim nastopom na Slovenskem frizerskem festivalu.
Kako je potekala tvoja frizerska pot?
Da bom frizerka, sploh ni bilo vprašanje. Odločila sem se že zelo zgodaj. Sicer nikoli prej nisem doma strigla, niti punčk, a na frizersko šolo sem se vpisala brez kakršnih koli dvomov. Se pa spomnim fotografije iz šole v naravi, kjer sem jaz z lento, na kateri piše naj frizerka. Že od osnovne šole so mi govorili, da iz mene nič ne bo, zato sem želela po frizerski še nadaljevati šolanje. Tako sem ob delu naredila še kozmetično šolo, kjer sem dobila znanje, ki mi še danes zelo koristi. Zelo pogosto listam knjige in zapiske iz tistih časov. Menim, da bi morali nekatere predmete s tega področja uvesti v frizerske šole, saj bi jim npr. koristilo, da vedo, kako so narejeni izdelki. Tudi sicer sem na kozmetični šoli dobila več uporabnega znanja kot na frizerski. Po končani frizerski sem šla najprej v Lasssano in tako se je začelo. Moram omeniti, da sem že zelo zgodaj začela govoriti, da bom mlada mami, delala bom pa kasneje. Najprej štal'ca, potem krav'ca zame ni bil pravi vrstni red. Ko danes gledam nazaj, vidim, da je bila to prava odločitev. Po drugi porodniški me je poklicala frizerka, pri kateri sem delala prakso. Tam je bil povsem drug sistem. Tu sem zdaj ena na ena. Tam je bil šunder, hkrati je bilo pet strank, delalo se je hitro. Tako sem videla, česa nočem. Ko sem se preselila v kamniške konce, niti ni bil moj namen, da iščem službo. Zasledila sem, da Tomaž Kveder išče nekoga za delo v novem salonu, ki ga je odpiral v Kamniku. Če bi bil to star in utečen salon, ne vem, če bi se prijavila. Ker z razgovorom nisem bila obremenjena, sem mu povedala, da si želim delati s stranko ena na ena, da imam zanjo čas in se ji lahko posvetim. Presenečena sem bila, da se je strinjal z mano. Tako sem začela delati pri njem in delati sem si želela ena na ena. Da je v salonu preveč ljudi, mi resnično ne ustreza. To imam namen početi do konca življenja in moram si urediti delovno okolje, ki mi bo ustrezalo in bom ob delu uživala. Saj pridejo stresne situacije, ampak na splošno menim, da je prav, da si delovno okolje prilagodiš tako, da ti ustreza, saj je nekaj najlepšega, da ti je služba v užitek. Poleg tega je to zelo cenjeno. Ko stranke dobijo tu kavo, penino, čas ena na ena. Pri tem se stke veliko prijateljstev.
Če se malo vrneva nazaj. Šolo si obiskovala v Ljubljani.Je kateri od učiteljev pustil poseben vtis?
Še posebej mi je ostala v spominu Milena Grdadolnik, ki me je učila prakso in je bila sicer zelo stroga. Priznam, da sem kdaj špricala pouk, ampak če je bila tisti dan praksa, sem zagotovo prišla. Tudi če so bile prej in potem ure, na prakso sem zagotovo prišla. Se spomnim, ko mi je Milena rekla: »Če špricaš, špricaj cel dan.« Prakso sem imela zelo rada. Tudi Tomaž Kastelic je bil zelo prijazen in potrpežljiv. Enkrat sem šla z njim na neko frizersko tekmovanje, kjer mi je dal življenjski nasvet: »Ne sili lasa tja, kamor noče iti.« Nanj se pogosto spomnim, ko so prisotni vrtinci.
Bi od svojih mentorjev izpostavila še koga?
Tu moram vsekakor izpostaviti Tomaža Kvedra, ki je zelo dober in precizen frizer. Pokazal mi je razsežnosti tega poklica. Prej so mi vedno rekli, da ni nič novega. Tomaž je dal velik poudarek na izobraževanje.
Se spomniš trenutka, ko si si rekla, dovolj imam, grem na svoje?
Razhod s Tomažem je bil zelo korekten. Ko se je odločil zapreti salon v Kamniku, odločitve o samostojni poti nisem sprejela čez noč. Najemnina je bila zelo visoka, svojih strank sem imela malo in tudi ljudi nisem poznala, saj sem odraščala v Grosuplju. Zelo dobra, zdaj že pokojna, prijateljica mi je rekla, da moram preprosto skočiti v vodo in plavati. S tedanjim možem sva se pogovorila, saj sem potrebovala tudi njegovo podporo, da bo on doma, ko bodo otroci zboleli, kar je bilo ključno. Potem sem se vrgla v to. Odločitev za samostojno pot ni bila spontana. Drugi so me spodbujali.
Kdo so danes tvoje stranke? Glede na tvoje objave na družbenih omrežjih predvidevam, da prevladujejo barvanja. Predvsem zahtevnejša barvanja.
Ja, prevladujejo zahtevnejša barvanja in to traja zelo dolgo. Hitro minejo tri ali štiri ure. To je zelo dolg čas v tem osebnem krogu in na stranke se navežeš. Na vsakem seminarju sicer slišiš, da to ne bi smelo biti tako, ampak jaz pač delam tako. Na velik del njih sem navezana in so moji prijatelji. To mi veliko pomeni.
Imaš tudi ličenje kot del ponudbe?
Ne, za to nimam časa. Začela sem sicer tudi s tem, ker imam narejen tečaj za ličenje in tudi masažo, ampak je težko biti povsod dober. Delo mi je sicer bilo všeč, a moraš se odločiti, kam se boš usmeril.
Kdaj je postal tvoj svet tako barvit? Začela si predvidevam kot frizerka, ki dela vse. Kdaj si se specializirala?
To je prišlo samo od sebe. Najprej so me drugi začeli označevati kot koloristko. Ko sem začela delati za Artégo, sem rekla, da ne bi strigla pred drugimi, ker ima Slovenija frizerje, ki so na tem področju zelo dobri. Zase menim, da se jim ne morem približati. Seveda znam, a na tem področju se ne čutim kompetentno za predajo znanja. Med korono sem bila 24 ur na dan na različnih spletnih izobraževanjih, za katera mi ni bilo težko odšteti denarja. Američani so ves čas govorili, da je zelo pomembno, kaj objavljaš na instagramu, saj kar objavljaš, to dobiš. S tem se popolnoma strinjam. Ko vidijo, kakšne barve ustvarjaš ... Meni se je z glosi, ki jih ima zdaj Artégo, odprl nov svet. So kisli in omogočajo neomejeno delo. Stranko lahko prepričaš, da ima permanentno ali semi barvo le za pet ali šest pranj. Tu sem se začela prav igrati. Ko imaš enkrat stranke, ki ti toliko zaupajo, da ti rečejo, le naredi nekaj. Besede magenta se mnoge ustrašijo. Če rečeš pastelno ali rahlo, je to lahko karkoli … Pramena so tista, ki so dodana vrednost barvi. Barvo lahko pobarva skoraj vsakdo, s prameni pa lahko oblikuješ obraz, poudarjaš in to naredi tisto.
Kako je sploh prišlo do sodelovanja z Artégom? Kako si postala njihova edukatorka?
Pri Tomažu sem delala z blagovno znamko Paul Mitchell, s katero sem delala tudi še na začetku samostojne poti. Je zelo kvalitetna, a menim, da se moraš z njo ujeti skoraj tako kot s partnerjem. Z znamko moraš imeti kemijo. Ko sem nanašala barvo, nekako nisem bila srečna, čeprav se zavedam, da je to zelo kakovostna znamka. Potem sem dobila informacijo, da ima isti dobavitelj, s katerimi je zelo lepo delati, tudi Artégo. Bila sem navdušena in jim rekla, če sploh vedo, kaj prodajajo. Nekega dne so mi predlagali, če bi bila njihov edukator za Artégo. Ko sem malo razmislila, sem si rekla, zakaj pa ne, saj je to življenjska priložnost. Udeležila sem se individualnega izobraževanja v Italiji, na katerem sem dobila občutek, da nič ne vem. Še danes ne vem, kaj me je tako vrglo s tira. Govorili so italijansko, prevod je v angleščino in ti moraš med razlago še spremljati njihovo mimiko, absorbirati znanje. Zunaj je bilo 30 stopinj, mi smo bili v hladnih klimatiziranih prostorih in tako je bilo štiri dni. Meni je bilo zelo naporno. Dobila sem tudi veliko gradiva, ki sem ga morala predelati. Dobila sem tudi vpogled v njihovo tovarno. Ko sem vstopila, sem se počutila kot v zakladnici. Tam sem zelo uživala in komaj čakam, da grem spet. Konec meseca grem za štiri dni na izobraževanje ena na ena. Dajejo mi občutek, da sem pomemben člen njihove ekipe in ves čas poudarjajo Artègo family. Bolj pogosta izobraževanja izvajam šele zadnja tri leta.
Tudi spenjaš?
Ja, zelo rada. Rada delam s strankami, ki jih poznam. Za spenjanje se običajno naročajo neveste. Če nekoga ne poznaš, je zelo stresno. Je velika odgovornost, ki je nisem pripravljena sprejeti za vsakega. Za tiste, ki jih poznam in so že moje stranke, pa zelo rada.
Koga najraje spremljaš na družbenih omrežjih? Je kakšno izobraževanje, ki se ga še posebej želiš udeležiti?
Predvsem spremljam Američane. Všeč mi je Larisa Doll, Danilo Božič, ki sicer prihaja iz Bosne, a dela v ZDA. Zelo fascinantni so tudi Rusi. Eden takšnih je Vladimir Gulević. Če ne bi bilo trenutne situacije, bi bila gotovo že v Rusiji na kakšnem njihovem tečaju spenjanja ali barvanja.
To je zdaj tvoj drugi salon. Ti ni ustrezala lokacija ali si preprosto želela spremembo?
Tam sem bila deset let v najemu, jaz pa sem si želela nekaj svojega. Tu je bil prej gostinski lokal in je bilo veliko dela s prenovo. Želela sem, da je eleganten, brezčasen in seveda z mojo magenta barvo, brez katere ne gre. Predvsem, da je domačen in topel. Tu sem od začetka poletja.
So te poletne poplave prizadele?
Na srečo se je voda ustavila nedaleč stran. Takrat sem imela res srečo. Doma sem v Komendi, kjer smo imeli poplavo in mi je zalilo avto. To je zelo težko obdobje. Kamnik je v začetku poletja najprej zajelo močno neurje, potem še poplave. Ko si v tem okolju in imaš na stolu ljudi, ki jim je uničilo marsikaj ... Ne počutiš se dobro, ker dnevno hodijo k tebi zveste stranke, ki so nekaj zgubile. Nekatere celo hiše. Boli. Na eni strani bi se morala veseliti, da sem na svojem, a se nisem počutila tako. Septembra sem imela končno otvoritev. Bil je eden najlepših dni v mojem življenju. Ko ti vsak čestita, pove svoje misli … Ob sebi sem imela vse moje in občutek je bil res prijeten. Kasneje so mi povedali, da je moja mama žarela od ponosa.
Kolikor vem, ni bila navdušena nad tvojo odločitvijo, da se vpišeš na frizersko šolo.
Moja mami mi vedno želi dobro. Takrat jo je skrbelo, kako bom fizično zmogla, ker bom ves čas na nogah. Njena želja je bila, da grem na srednjo ekonomsko šolo, kamor sva šli tudi na informativni dan. Danes je zelo ponosna name.
Tudi ta uspeh, ki ga uživaš danes, ni prišel čez noč. Počasi si si gradila ime.
Še danes ne vem, kako je prišlo. Morda sem se začela malo bolj zavedati pred korono, ko sem zbolela za zelo redko avtoimuno boleznijo, ki je prizadela moje roke. Imenuje se linearna sklerodermija, kjer ti lastno telo razžira tkivo in kosti. Roka mi je otrdevala in to je bil zame velik šok. Imela sem obdobja, ko mi je v dveh tednih roka otrdela do te mere, da mi je že zategovalo prste. Za mano so tri leta zdravljenj in zdaj je že veliko bolje. Bilo je kar naporno. Zame je bila najhujša misel, da ne bi mogla več opravljati poklica, v katerem uživam. Takrat sem začutila še večjo željo po izobraževanju, da bi ostala v stiku s frizerstvom. Še bolj sem se poglobila v izobraževanja. Občutek imam, da imam premalo časa za vse, kar bi rada vedela. Osredotočena sem le na koloristiko, a še vedno je veliko.
Za tabo je že nekaj večjih nastopov. Videli smo te na odru Hairstyle News in tudi na zadnjem Stevovem Hair Fusion.
V Opatiji sem nastopila dvakrat in prvič sploh ne v kategoriji barvanja, ampak striženja. To je bila zelo zanimiva izkušnja. Kljub temu sem nastop malo priredila, da sem lahko pokazala svojo strast do barvanja. Nastala je kombinacija v sivi in rumeni, ki sta bili takrat pantone barvi leta. Nazadnje sem nastopila v sklopu koloristov. Govorila sem tudi hrvaško. Oziroma se trudila, saj nisem domača v tem. Mitja Sojer mi je svetoval, naj vseeno poskusim, saj bodo obiskovalci cenili, če se bom potrudila. Če se bom delala iz koga norca, se bom le iz sebe in s tem nimam težav. Se bodo vsaj malo nasmejali. Vsak nastop je izziv.
Najbrž je razlika nastopati v predavalnici na seminarju ali pa na odru nekega večjega dogodka.
Za seminarje, ki jih pripravljam za Artégo, se moram še bolj pripraviti. Ko pride na seminar 20, 30 ljudi, moraš biti pripravljen na vprašanja o izdelkih. Na dogodkih, kot je Hairstyle News, te gleda 1.300 ljudi. Še dobro, da so luči in ne vidiš v dvorano. Na začetku sem bila kot frizerka najbrž bolj kritična do nastopajočih. Danes kapo dol vsakemu, ki nastopa. Naj bo to pred 10 ljudmi ali dvorano 1.300 obiskovalcev. Vloženega je veliko truda. Lahko, da se najde kdo, ki to naredi z levo roko ali ima že toliko kilometrine in je zelo samozavesten. Spoštujem vsakega, ki stopi na oder, saj se zavedam, da je zadaj veliko dela in priprav.
V nedeljo bo po nekajletnem premoru ponovno Slovenski frizerski festival. Kaj pripravljaš?
Moja tema bo povezovanje. Razmišljala sem, kaj sama kot udeleženka običajno pričakujem od nastopajočih. Bolj kot zgolj ogled šova želim odnesti domov nekaj, kar bi mi vsakodnevno koristilo pri delu, ali da vsaj dobim motivacijo. Za kolorista je pol ure, kolikor imam na voljo, zelo malo. Še posebej, če želiš pokazati tehniko. Na odru bom imela tudi tri goste.
Bila si sodnica na SloveniaSkills in kasneje mentorica Hectorju na EuroSkills. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
Ko je bilo pri nas kot disciplina prvič uvedeno frizerstvo, je Smiljan Škarica povabil Tomaža Turka, Leonido Hrovatin in mene. Skupaj smo oblikovali tekmovanje v Sloveniji, ki ga sicer organizira Center za poklicno izobraževanje. Zmagovalcu omogočijo veliko izobraževanja. Hector je šel na izobraževanje v Srbijo. Dobil je veliko novega orodja za delo. Tekmovanje se mi zdi zelo dobra odskočna deska za mladega frizerja in res se splača prijavit.
Koliko časa si kot mentorica preživela z njim?
Hector je samostojen in že zelo obvlada poklic. Ne predstavljam si, kako bi bilo, če bi bil to nekdo takoj po zaključku šolanja. On je imel ogromno predznanja in tudi njegov način dela je bil zelo primeren za takšno tekmovanje. Pri tem tekmovanju je bistveno, da ti veš, kje zgubljaš točke, in glede tega moraš biti malo taktičen, kaj ti ne prinese točk, kaj lahko storiš kasneje. Paziti moraš, kam odlagaš škarje, da so izdelki zaprti, stranka lepo zaščitena, ti čist … to so tiste vmesne točke. Tekmovanje je na zelo visokem nivoju. Z vidika delodajalca tekmovalcu tekmovanje odtehta gotovo 5 ali 6 let delovnih izkušenj, saj je tako pripravljen na vseh področjih. Moduli so obsegali tudi delo, ki ga prej Hektor ni opravljal. Npr. oblikovanje brade, ampak je šel na tečaj in se naučil. Na koncu so bile ocene zelo osebne. Hector se je zelo dobro izkazal in po moji oceni je sodil med najboljših deset. Za mladega frizerja je to zelo dobra izkušnja. Zame je izkušnja, kaj vse lahko kot frizer doživiš. Da sem bila lahko del tega, jemljem kot veliko čast.
Kateri je tvoj najljubši izdelek?
Vsekakor barve Beauty Fusion, saj si ne predstavljam dela brez njih.
Brez katerega pa ne bi šla na dopust?
Običajno vzamem Artégovo poletno linijo, v okviru katere vsako leto pripravijo kaj novega. Všeč mi je, ker dišijo.
Za zaključek še zadnje vprašanje, kaj rada počneš v prostem času? Ga je kaj?
Zelo rada kam grem. Sem tam, kjer je voda. Naj bodo to slapovi, reke, morje. To me pomirja. Otroka sta že kar velika in težko ju prepričam, da gresta kam z mano. Je pa tega prostega časa vse manj. Rada imam tudi adrenalin in rally. Če je za vikende kaj prilagojeno mojemu koledarju, so to rally dirke, ki jih zelo rada spremljam. Tudi, če grem sama. Všeč mi je vonj bencina, hitrost. V zadnjih treh letih nisem zamudila niti ene dirke. V nedeljo se bo to zgodilo prvič, in sicer zaradi mojega nastopa na Slovenskem frizerskem festivalu.
Tekst: Nina Nagode
Foto: Nina Nagode, osebni arhiv, Hairstyle News