Zgodbe o sivenju

V času karantene je znanec med videoklicem pokomentiral, da imam sive lase. Kot da ne bi vedela, sem si mislila. Njegova pripomba me je užalostila, vzela sem jo kot kritiko. Ženske čutimo veliko družbenega pritiska glede postave, trendovskega načina oblačenja, mladostnega videza brez gub in nenazadnje glede las, ki sivijo. Velikokrat sem bila deležna ‘nasvetov’, kot na primer: “Moraš si pobarvati lase, ker si ‘v taki službi’ “ ali “Če iščeš partnerja, je bolje, če nisi siva”. Take izjave sabotirajo našo samozavest, počutimo se osramočene in manjvredne, mislimo, da je naraven proces staranja nekaj napačnega in grozljivega. Posledično izgubimo stik s svojo naravno lepoto, pretvarjamo se, da smo drugačni in zanikamo resničnega sebe.

Sama sem se že pred leti odločila, da barve svojih sivečih las ne bom spreminjala. Zadovoljna sem z njo in s tem, da izgledam, kakršna sem po naravi.

Po razglasitvi karantene se je na glavah hitro pokazala sivina lasnih izrastkov in nekatere ženske so komaj čakale na svežo barvo, da ne bi kolegi mislili, da so zanemarjene. Spet druge so na Instagramu samozavestno delile svoje ‘demarkacijiske črte’. Podpirale so se pod ključnikoma #greyhairdontcare (s sivimi lasmi brez skrbi) ali #silversisters (srebrne sestrice).

Z izzivom staranja se srečuje veliko žensk. V reviji Infringe je izšel članek o tem, kako se ženske soočajo s sivenjem. Tule so tri njihove zgodbe, ki so se me dotaknile.

 

Mia, 54

Pravite, da vas ljudje zdaj, ko kažete naravno barvo las, bolj sprašujejo, ali se barvate. Ste opazili še kaj, odkar ste se odločili za tranzicijo v sivo barvo? Da, dobivam veliko pozitivnih komentarjev od neznanih ljudi, vsak dan in iz vseh starostnih skupin. Ko sem svoje lase še barvala, so mi mladi govorili, da dobro izgledam za svojo starost. Teh besed nikdar nisem jemala kot kompliment. Kaj sploh pomenijo? To se je zdaj spremenilo in po novem mi mladi pravijo: “Rada bi izgledala kot ti, ko bom starejša.” To je več kot kompliment. Celo prijatelji moje hčerke mi sledijo na Instagramu in to je laskavo. Ko ste se odločili, da boste nosili svojo naravno sivo barvo – ste začeli razmišljati drugače o pričakovanjih in lepotnih idealih glede las in lepote? Seveda. Stekleničke z barvo sem se vztrajno držala zato, ker me je tako skrbelo, kaj si bodo drugi mislili o meni. Delala sem na digitalnem in glasbenem področju, obdana z mladimi ustvarjalci. Čutila sem, da me moj tim ceni, vendar sem doživljala odpor do svojega osebnega profila. Nenehno sem se borila z izrastki, ki so se pojavili štiri dni po barvanju, kot če bi kričali, “Živijo druščina! Poglejte starejšo damo, ki poskuša biti mlada!” Nadela sem si klobuk ali šal, da bi jih prekrila. Takrat sem bila tudi samska. Skrbelo me je, da me bodo ignorirali, ker bodo mislili, da sem že prestara za kakšen zmenek. V resnici se je zgodilo ravno obratno. Na delovnem mestu moja naravna barva res privlači poglede in to iz pravega razloga. Ljudje uživajo, ko vidijo, kako zrela ženska nosi svoje sive lase. In kar se tiče zmenkov – ugotovila sem, da je moja barva ločila moške od dečkov.

Kateri nasvet bi dali nekomu, ki razmišlja, da bi opustil barvanje? Rekla bi, da imate srečo! Pred kratkim sem odkrila, da na Instagramu obstaja skupnost, ki se imenuje ‘sive sestrice’ (silver sisters). Leta 2016 še ni obstajala. Tam boste dobrodošli, razumljeni, predvsem pa navdihnjeni in podprti.

 

Jasmine, 26

Začeli ste siveti že v najstniških letih. Kašna je bila ta izkušnja? Takrat sem bila stara 16 let in ni bilo zabavno. Predvsem zato, ker se v tistih letih že marsikaj dogaja. Ko dodaš še sive lase, potem je res kruto. Socialna stigmatizacija okoli sivih las je taka, da imajo ljudje asociacijo: sivi lasje je enako stara gospa. In to je zadnja stvar, ki jo hočeš slišati, ko si mlada.

Minilo je deset let, odkar ste opazili svoj prvi siv las. So se vaša čustva v tem času spremenila? Moja čustva glede samopodobe, lepote in las so se v zadnjih desetih letih drastično spremenila. Proces je bil počasen in boleč. Šla sem skozi vsa možna čustva, od začetnega zanikanja, sovraštva in sramu, pa do zadnjih let na univerzi, ko sem začela ugotavljati, kdo sem in kaj me zanima. Niti nekateri bližnji prijatelji niso vedeli, da imam sive lase, dokler jih nisem pokazala. Sprememba pri meni se je zgodila zahvaljujoč samozavestnim ženskam, ki niso bile zainteresirane za ličenje ali depilacijo, ženskam, ki so sprejele svojo naravno lepoto.

Vaš oče je tudi začel zgodaj siveti. Sta se pogovarjala o tem? Oče mi je zaupal, da je opazil svoj prvi siv las pri enajstih letih. Govorila sem mu, da je on kriv za moje zgodaj siveče lase, da je to prekletstvo. Videla sem, da so sivi lasje njegova dediščina. Moj oče je bil posvojen in pri njegovem poreklu je vedno prisoten element skrivnosti. Ravno zato ga imam še bolj rada. Moj brat in jaz imava oba tip las, ki ga imenujeva ‘sol in poper’. Smejiva se, kako smo vsi sivi, in očeta še vedno kriviva za to, na ljubek način. To je nekaj, kar nas povezuje.

 

Sarah, 28

Kaj vas je vodilo k dokumentiranju vaše barvne tranzicije na Instagramu? Ali so bili odzivi taki, kot ste jih pričakovali? Nekega dne, potem ko sem pustila rasti sive lase, sem naredila selfi in se igrala z idejo, da bi ga objavila. Bilo je grozno – kot če bi hotela spustiti svojo sramoto v svet. Zdaj, ko sem bolj samozavestna, se mi zdi neumno, da sem se bala. Ampak ni mi dala miru misel, da če bom objavila sliko, bi se lahko še kdo drug opogumnil in se pokazal tak, kot je. Ne samo pri laseh. Upam, da moja samozavest in odprtost pomagata drugim čutiti enako, saj nas družba konstantno skuša sramotiti.

Kako se je odzval frizer, ko ste se odločili, da pustite rasti sive lase? V jugovzhodni Aziji, kjer živim, je trend, naj ženske izgledajo izjemno mlade. Frizerji so bili zgroženi, ko sem jim povedala, da bom pustila sive lase. Njihova reakcija je malo zamajala tudi mojo samozavest. Najprej sem želela, da bi oster prehod med mojima dvema barvama frizer samo popravil v bolj harmoničnega. Na Instagramu sem zasledila neverjetne barvne prehode. Ampak v salonu so mi jih odsvetovali zaradi prezahtevnosti in zaradi pretemnega odtenka mojih pobarvanih las. Zdaj sem zadovoljna, da gre tranzicija brez poseganja, in rada gledam rast, kako poteka. Mislim, da bom čez nekaj mesecev za frizuro izbrala paž. Ko bo vse bele barve, bom morda eksperimentirala s pastelnimi toni. Kaj bi svetovali nekomu, ki razmišlja, da bi opustil barvanje? Najenostavneje je reči: “Ti samo daj.” Razumem pa, da da ima vsak človek svojo zgodbo. Ko boste pripravljeni, boste vedeli. Odločitev je bolj vprašanje samozavesti in sprejemanja sebe, kot pa las. Dobila sem veliko sporočil od žensk, ki gredo skozi enako tranzicijo. Kontaktirale so me privatno, ker še niso bile čisto pripravljene svojih zgodb deliti s svetom. Dan za dnem se bo vaša samozavest krepila. Ljubezen do sebe bo prevladala nad katerokoli negativnostjo, ki jo doživljate.

‘Words by Emma de Clercq for Infringe Magazine’
Monica Caltran