V ZAGOVOR KIČU

JE KIČ VSAKDANJA SLADKOST ALI SMRTNI GREH?

Kič kot pojav je relativno mlad. Njegov nastanek povezujejo z vzponom buržuazije sredi 19. stoletja. Srednji sloj si je finančno opomogel in želel posedovati stvari, ki so pred tem bile v domeni aristokracije. A za pravično ceno. To je pomenilo imitacije izdelkov v cenejših materialih, množično reproduciranje in seveda krašenje. To je stoletje trgovcev, kopičenja trgovskih in industrijskih dokazov moči. Vse, kar je imela elita, obstaja cenejše in malo grše. Šlo je za izprijenost okusa. Novopečeni bogataši so skušali oponašati aristokracijo in njene obrazce, vključujoč tudi konzumiranje lepote.

ETIMOLOŠKI IZVOR KIČA
Od številnih terminov, ki označujejo umetniški »slab okus« v različnih modernih jezikih, je kič edini dosegel mednarodni status. Večina teoretikov je mnenja, da izhaja iz nemščine. Kitschen: grmaditi blato z ulic; novo pohištvo preparirati tako, da dobi videz starine.

Obstaja povezava z glagolom etwas verkitschen: nekaj poceni prodati, prodati nekaj drugega od želenega, skrivaje podtakniti: v tem je določena etična misel nižjega reda; določena negacija izvornega.

Termin kič je prav tako kot pojem, ki ga označuje, prišel v rabo v šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja. V žargonu so ga uporabljali münchenski slikarji in ostali umetniki kot oznako za ceneno umetniško robo.

V prvem desetletju 20. stoletja je kič postal mednarodni termin. Nekateri avtorji verjamejo, da beseda kič izvira iz angleškega »sketch«, kar naj bi münchenski umetniki slabšalno uporabljali za tiste cenene slike, ki so jih kot suvenirje kupovali turisti, še posebej angloameriški. Če je bila kupcem slika predraga, so naročili zgolj njeno skico: a sketch.

Kič je beseda, ki jo vse prepogosto uporabljamo, ne da bi se zavedali, kaj pravzaprav pomeni. V vsakdanji rabi ima kič vsekakor negativen prizvok, če odmislimo hipne pozerske trende v modi in umetnosti, ki ga vsake toliko potegnejo iz naftalina ter ga za krajše časovno obdobje postavijo na piedestal, a ga čez kratek čas z njega spet neusmiljeno zabrišejo. Običajno ga enačijo s slabim okusom, sentimentalnimi čustvi ipd.

Gre za fenomen, ki vseskozi prežema življenje sodobnega človeka. Na nas ima močan vpliv, ki se ga niti pretirano ne zavedamo. Vizualne fascinacije, s katerimi nas posiljuje digitalna doba, pretočnost informacij in vsa marketinška navlaka današnjega časa, so kiču predvsem v prid.

Gre za pojav, ki sega v vse pore družbenega življenja. Njegova vitalna moč je v njegovi prilagodljivosti in spremenljivi naravi. Zaradi teh njegovih esencialnih lastnosti je težko o njem postavljati resne sodbe. Večina teoretikov v svojih raziskavah zaobseže zgolj posamezne vidike.

Kič je izjemno partikularen pojav, kar se posledično odraža v načinih njegovega preučevanja. Nekateri avtorji skušajo zaobseči objektivne značilnosti kič predmetov, načine in materiale, iz katerih so izdelani; drugi iščejo odgovor v odnosu človeka do stvari, tretji v njegovem družbenem izvoru in četrti preučujejo človeka, kič – uporabnika in njegove specifične subjektivne lastnosti, ki temeljijo na nezadovoljstvu, negotovosti in različnih nevrotičnih nagnjenjih.

Njihove trditve niso tako zelo redko med sabo izključujoče, toda vsi se strinjajo, da je kič fenomen, ki je izredno prilagodljiv vsaki družbeni situaciji, subjektu ali objektu in da ga je skoraj nemogoče ukalupiti v sistem, ki bi nazorno prikazoval njegove značilnosti. Od tod izvira razpršenost raziskav, ki vsaka zase vendarle da določene odgovore, ki nam nudijo vpogled v bistvena določila tega pojava.

Kič je inferioren do umetnosti, vendar ima veliko vitalnih razlogov za obstoj. O njem se torej lahko razmišlja širše kot o določenem življenjskem stališču in obnašanju.

Na začetku predstavljanja različnih pristopov preučevanja bi bilo smiselno predstaviti Ivana Fochta, ki poskuša v svojem delu Skrivnost umetnosti zajeti vse razdrobljene smeri preučevanja in jih združiti v dve smeri: objektivizem in relativizem.

Objektivisti zagovarjajo tezo, da je nekaj kič, šund, trivialno, in na drugi strani, da je nekaj umetnost na osnovi sebstva in lastne substance, torej umetnost ali kič na sebi, za sebe.

Relativisti pa zagovarjajo tezo, da umetnost in kič postaneta to, kar sta na osnovi specifične funkcije, ki jo dobita v določeni družbi ali jo v določenem kulturnem krogu izvajata.

Relativisti pripišejo kiču tri temeljne značilnosti, ki so vselej prisotne in je na njihovi osnovi možno ločiti, kdaj gre za kič in kdaj za umetnost:
- pretencioznost;
- imitacija;
- občudovanje motiva.

»Ni problem ideja; problem je pretencioznost in pomanjkanje občutka za mero. Kič ima vedno pretirano mero pretencioznosti, ki teži k umetnosti. Vedno obstaja ta razkorak med željo in možnostjo. Ko te pretenzije ni, tudi ni priložnosti govoriti o kiču.« (Ibidem, str. 164)

Gre za težnjo po imitaciji, oponašanju že videnega. Ti znaki so vselej tisti, ki kažejo na trivialnega duha.

Kičasto je nekaj ne le zato, ker producira po istem receptu, marveč zato, ker je pretirano sentimentalno, ker vztraja na lažni vznemirjenosti dramatike in ker je to skrajni cilj njegove umetnosti. Ni prostora za transcendenco. Motiv sam podtakne kot umetniško dejanje. Kič avtor izbira t. i. velike teme in hoče, da govorijo same zase, tj. da teme fungirajo v imenu umetniške vsebine. To je torej tretja ključna lastnost kiča, ki je verjetno tudi najbolj množična: prepuščanje plazu objektivnega dogajanja, ko umetnik pusti, da drastični primeri iz življenja opravijo delo namesto njega in publiko ganejo do solz. Gre za občudovanje motiva.

Obstaja 8 značilnosti kiča, ki se pokažejo, ko upoštevamo tudi objektivistično noto:
Pretencioznost, imitacija, podtikanje motiva ali teme kot vsebine, koncentracija na »efekt«, lažni patos, sentimentalnost, prazne geste in izpraznjenost.

Obstajajo teze, ki zagovarjajo stališče, da stvari same po sebi nimajo nikakršnih obeležij kiča, temveč kič nastane v relaciji človeka do stvari. Gre za odnos oziroma obnašanja človeka do predmetov. Najbolj natančno analizo teh odnosov je izdelal Abraham Moles v svojem delu Kič.

Po njegovem prepričanju je kič odnos med človekom in stvarmi in ne stvar sama. Podpre jo z enim od ključnih socioloških aspektov, ki pravijo, da je fenomen kiča zasnovan na potrošniški družbi, kjer je hitra proizvodnja predmetov tista, ki svet zasipa z vedno novimi predmeti.

Filozofija pozna cel niz odnosov človeka do materialnih stvari:
- prisvajanje predmeta (definicijo je dalo rimsko pravo);
- oboževanje predmeta (občutek zbirateljev);
- skladnost predmetov (uporabljajo dekoraterji);
- poveličevanje lepote predmetov (kar navdihuje ljubitelja umetnosti);
- pospeševanje potrošništva (predmet je samo minljiva oblika serijskega proizvoda na poti od tovarne do smetišča);
- posesivna alienacija (človek postane suženj predmetov, ki jih kopiči okrog svoje intimne sfere);
- kič–odnos je mešanica zgoraj navedenih odnosov (Moles, 1973).

Človek je homo faber. Stvari, ki jih ustvari, so univerzalije, ki so ločljive od apriorne kontinuitete narave. Status predmeta dobijo, ko jih človeška proizvodnja v resnici loči in jim da določeno gibljivost. Predmeti so torej umetno narejeni: kamen je stvar, a bo postal predmet, ko ga bo industrija »spominkov« privzdignila na nivo obtežilnika papirja in ko bo nosil etiko cene in kvalitete (Moles, 1973, str. 61).

Kič – predmet je ena pomembnejših postavk »sveta predmetov«. Izdelan je za preprostega človeka in po njegovi meri. Zato je kič demokratičen: ne žali duha z vzvišenostjo, z naporom, ki je zunaj nas (kot je to potrebno za transcendentiranje umetniških del).

Njegova karakteristika je, da je univerzalen, s svojo »umetnostjo sreče«, ki se ji slehernik ne more upreti (Ibidem, str. 61).

Osnovna karakterna lastnost kiča je odtujenost. Kič – uporabnik sprejema in uporablja umetniške in kulturne elemente zunanjega sveta v svojem prostem času in vpliva na ta svet samo skozi fragmentarno delo, oropan smisla, smisla glede celovitosti, mentalne koherence in zato je od svojega dela odtujen. Kič proces, ki privede do odtujenosti, izhaja iz tega odnosa kot iz deviacije obrti, ko vsak dela vse in je oropan ekonomskega in kulturnega pomena in v družbi te karakteristike se v luči grmadenja predmetov in mikrodogodkov vsakdanjika in drobljenja ustvarjalnega procesa skozi mikroodločitve brez posledic in sankcij izostri jasna predstava: kič življenja.

Ne glede na izvor je kič bil in še vedno je izrazito slabšalna beseda. Poimenovati nekaj za kič pomeni najpogosteje odkrito zavreči kot neokusno, grdo ali celo odvratno, nekaj estetsko neadekvatnega.

Pa je kič res samo nekaj slabega, sentimentalnega, sluzastega? Ali obstaja način, da ga sodobna umetnost rehabilitira? Več o tem v nadaljevanju …

Sonja Miklaužič,
prof. likovne umetnosti na SFŠ Ljubljana

Viri in literatura
http://www.rtvslo.si/kultura/razstave/umetnost-ki-je-hitler-ni-zelel-videti/151588 (31.05.2012).
Benjamin, W. (1981). Umetniško delo v času svoje tehnične reprodukcije. V: Vrečko, J. (ured.), Misel o moderni umetnosti. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Broch, H. (1997). Bilješke o problemu kiča. V: Dorfles, G. (ured.), Kič – antologija lošeg okusa. Zagreb: Golden Marketing.
Broch, H. (1997). Kič i umjetnost s porukom. V: Dorfles, G. (ured.), Kič – antologija lošeg okusa. Zagreb: Golden Marketing.
Dorfles, G. (1963). Oscilacije ukusa i moderne umjetnosti. Zagreb: Mladost.
Dorfles, G. (1991). Pohvala disharmoniji. Novi Sad: IP Svetovi.
Dorfles G. (1997). Antologija lošeg ukusa. Zagreb: Golden Marketing.
Focht I. (1976). Tajna umjetnosti. Zagreb: Školska knjiga.
Giesz, L. (1979). Fenomenologija kiča. Beograd: Beogradski izdavačko – grafički zavod.
Greenberg, C. (1997). Avantgarda i kič. V: Dorfles, G. (ured.), Kič – antologija lošeg okusa. Zagreb: Golden Marketing.
Gronow, J. (2000). Sociologija ukusa. Zagreb: Naklada Jesenski i Turk.
Horvat – Pinterič, V. (1978) Od kiča do vječnosti. Beograd: Nolit.
Kulka, T. (2002). Kitsch and art. The Pennsylvania State University: University Park.
Moles, A. (1973). Kič – umetnost sreče. Beograd: Gradina.
Osterwold, T. (1989). Pop art. Köln: Taschen.
Solar, M. (1985). Mit o avantgardi i mit o dekadenciji. Beograd: Nolit.
Sontag, S. (2000). Proti interpretaciji. Nova revija, št. 219–220, str. 239–247.