Rehabilitacija kiča v sodobni umetnosti

JE MOŽNA REHABILITACIJA KIČA V SODOBNI UMETNOSTI?

PRINCIPI KIČA

Principi kiča so tisti latentni faktorji, ki so vselej prisotni.

- Princip neadekvatnosti: v vsakem predmetu obstaja določena deviacija v odnosu do njegovega smotra oziroma cilja. Kič je nekakšno izkrivljanje. Vprašanje je samo, ali je izkrivljen cilj, ki ga ti predmeti želijo doseči, ali sredstva za dosego cilja. Pretirano povečanje ali pomanjšanje predmeta …

- Princip kumulacije: gre za idejo kopičenja, da je vsega več in še več. Potrošniška družba je tipičen primer tega principa.

- Sinestezije ali hkratni napad na več čutil istočasno. Senzorski kanali lahko napadejo enega za drugim (primer dišečih pisem, totalne umetnosti …). Niti en čut naj ne bi bil zapostavljen v procesu estetskega doživljanja (minimalistična umetnost neguje ravno nasproten učinek; kako s čim manj sredstvi doseči maksimalen vtis).

- Princip povprečja je njegov najbolj tragičen princip. Kič vedno ostaja na pol poti proti gibanju k novemu. Ne glede na vse kopičenje in razstavljanje predmetov ostaja umetnost mas. Povprečnost je tisto, kar kič proizvode združuje in staplja v skupino estetskih, funkcionalnih, političnih in religioznih perverzij. Je utelešena misel E. Morena, da je kič zmaga talenta nad genijem. Tudi najhujši nasprotniki kiča občasno priznavajo, da je v njem kljub vsemu vgrajeno nekaj vrednosti in talenta. Toda eksistira v svojem parazitskem stilu in če je genij kdaj težko razumljen, kič ni.

- Princip udobja, ki se mu človek v veliki meri ne more upreti. Povezan je z vsakdanjo željo, da se naporom čim bolj izogne. Gre za idejo, da je vse na isti ravnini, na mali razdalji in s povprečnimi zahtevami. Vsi našteti principi in morda še kakšen se medsebojno povezujejo na kompleksne in pogosto nepredvidljive načine, ki jih mi kvalificiramo kot kič (Moles, 1973).

KISLI IN SLADKI KIČ
Zanimiva je distinkcija, ki jo Moles postavi med t. i. sladkim in kislim kičem. Večji delež kič predmetov se postavlja v območje sladkega kiča: religiozni kič, spominki, tradicionalni kič … Njihova naloga je, da okoliš, v katerem se giba in živi kič – človek naredi domačen, prijazen, všečen in neproblematičen, da ustvari neko navidezno srečno in prijazno okolje, ki ga varuje pred nevšečnostmi zunanjega sveta. Tukaj gre za princip uživanja in ustvarjanja. Sladki kič je ena glavnih postavk v etiki kiča – človeka, ki je logika malomeščanstva. Vse, kar je zunaj okolja, ki si ga sam ustvari z majhnimi, ljubkimi in nenevarnimi kič predmeti, je za njega nesprejemljivo. Svet zunaj je grozeč in nevaren, da poruši to navidezno ravnovesje. Navidezno zato, ker je kopičenje predmetov obramba in pregrada pred realnostjo. Od tod izhaja ideja o odtujenosti od sveta, za katero trpi kič – človek. V osnovi gre za strah in resno nevrotično motnjo soočanja z realnostjo in nezmožnostjo globokega in resničnega čustvovanja, ki ga zamenjajo t. i. »pomanjšani občutki« oziroma sentimentalizem.

Kisli kič pogosto razlagajo kot odmik od avtentičnega kiča oziroma kot njegovo groteskno subverzivno plat, ki spodjeda njegovo ljubko navideznost. Pogosto se povezuje z raznimi avantgardnimi gibanji, ki za izhodišče svojega delovanja vzamejo kič kot simbol malomeščanske miselnosti in etike, ki jo je potrebno zasmehovati skozi njeno lastno ikonografijo. Prepogosto se zgodi ravno obratno: na ta način se začne domnevna avantgardnost topiti, saj ne zapade v zgolj ironično fetišizacijo kiča, marveč ga začne tudi sama fetišizirati, kar vodi ne samo v kič, temveč v hiperkič odnos. Gre za t. i. camp estetiko. S psihoanalitičnega vidika se kisli kič pojavlja v domeni principa rušilnosti. Pojavi se v mehiških sladkornih lobanjah, obujenem vampirizmu. Gre za dva različna nagona, ki poganjata enega in drugega: v primeru sladkega kiča nagon seksualnosti in v drugem nagon za smrtjo.

Pri dveh razvpitih sodobnih umetnikih, ki v svojih delih vseskozi koketirata z estetiko kiča, bi lahko jasno definirali oba pristopa: Koons kot malikovalec sladkega in Hierst kislega kiča. S psihoanalitskega vidika je gonilo ustvarjalnosti Jeffa Koonsa seksualnost; njegova dela so polna čutnosti in patetike. Damien Hierst pa išče navdih v malikovanju smrti.

REHABILITACIJA KIČA V SODOBNI UMETNOSTI?
Pop art je našel navdih v komercialnem dizajnu in prenesel dramatične spremembe v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Mnogi avtorji, ki se ukvarjajo s fenomenom kiča, se sprašujejo, ali to pomeni njegovo rehabilitacijo. Stapljanje meje med visoko in nizko kulturo, med umetnostjo in popularno kulturo, vnese v percepcijo umetnosti zmedo. Odgovori teoretikov niso enoznačni, kot tudi ni enoznačno nič, kar se navezuje na kič.

Mešanje umetnosti in neumetnosti. Dorfles ne zavrača tega, da določeni umetniki elemente kiča uporabljajo v svoji delih. Opozarja pa, da za tiste, ki pripadajo kulturni eliti, dobiva to mamljiv priokus »prepovedanega sadeža«; za tiste, ki se na to najbolj ne spoznajo, obstajata dve vrsti nevarnosti:

1) Prepričanje, da je predmet, ki so ga umetniki vključili v svojem postopku dekontekstualizacije že sam po sebi predmet »dobrega okusa« (npr. da je steklenica Coca-Cole, ki jo Jasper Johns ali Rauschenberg uporabita v svojem delu, že sama po sebi umetniški predmet).

2) Še bolj dramatično pa je mešanje umetnosti in neumetnosti, npr. E. Baj, ki za svoja dela uporabi dela mazača, ki na metre prodaja svoje slike. Prepričanje, da so vredne tudi krajine, obsijane z mesecem v ozadju itd., ki jih je naslikal kakšen slab romantični slikar po starih vzorih (Dorfles, 1997, str. 295).

Mnogi veliki avtorji različnih -izmov so formalno zelo zanimivi, a imajo nedvomen kič prizvok: pohištvo Giacoma Balla, najdeni, naključni predmeti Duchampa (pisoar, sušilec …). Če pogledamo te predmete, kar oni pravzaprav so, ne pa to, kar so postali s postopkom, ko ga je umetnik odstranil iz naravnega okolja in ga na novo ovrednotil, so to banalni predmeti najbolj groznega možnega okusa.

Nemogoče je tudi zanikati prisotnost kič elementov pri največjih ameriških pop umetnikih. Oldenburgova ogromna »mehka« tihožitja, Rauschenbergovi preparirani orli, Wesselmanovi akti, kot bi bili iz najbolj groznih reklamnih plakatov, Kienholzov bar, Lichtensteinove imitacije plakatov, sentimentalni sončni zahodi njegovih Pejsažev in Warholove Mona Lise, katere mit je predstavljen na pop način, z geometrijskim ponavljanjem slike na platnu, kot tudi Marlyn Monroe in Jackie Kennedy, kot da so vse tri osebnosti povezane s skupno zgodovino (Ibidem, str. 297).

Pop postopek je imel na novi umetniški sceni usodno vlogo in je pokazal na dve na videz nasprotni dejstvi:

- da je sodobni človek skoraj povsod obkrožen s kič elementi, ki jih niti ne opaža;

- po drugi strani so ti isti elementi kiča potegnjeni iz konteksta, privlačni in se prenašajo v avtentično umetniško delo ...

Kič je v sodobnem svetu vseskozi prisoten. Zgoraj našteti so samo pozitivni učinki kič elementov v likovni umetnosti. Bolj nevarno je za tiste, ki mislijo, da ustvarjajo umetnost, v bistvu pa gradijo kič najhujše vrste – ljudje pa tega tako ali tako ne opazijo (Ibidem, str. 304). Dorfles zaključuje, da bo napredek prinesel tudi to, da se bo v prihodnosti našlo ravnotežje med tehniko in umetnostjo, ki je že v preteklosti imela neko stalnico. Z rušenjem formalne razlike med različnimi vrstami umetnosti in pomikanje od enega k drugemu izraznemu sredstvu se kažejo drugačna stališča umetnikov do življenja. Ni več specializacije; gre za stapljanje vseh umetnosti. Brišejo se meje med umetnostjo in izkustvom. Bodočnost umetnosti ni v ustvarjanju trajnih umetnin, ampak v definiranju alternativnih kulturnih strategij z nizom komunikacijskih multimedijskih postopkov. Življenje definira kot umetnost, kot edino izkušnja v stalnem nasprotju in stalni enotnosti (McHale v Dorfles 1997, str. 111).

Pri preučevanju različnih aspektov o problematiki kiča v sodobni umetnosti in vsakdanjem življenju se zdi, da se avtorji pogosto zatekajo k pretiranemu moraliziranju in lastnim estetskim sodbam pripisujejo ogromen pomen. V času, ki ga živimo, smo vseskozi obdani z mogočnimi vizualnimi senzacijami, ki so postale del našega vsakdana. Ali to vpliva na senzibilnost sodobnega človeka? Vsekakor. Pretanjenost estetskih sodb je vprašljiva. Sodobni človek postaja od teh senzacij odvisen in manj občutljiv. S to moralistično držo strogih teoretikov, ki obsojajo najmanjšo prisotnost kiča, bi lahko klonili pod težo slabe vesti, če bi se njihovih dognanj strogo držali. Kič je del naših življenj in nagibam se k temu, da ga ne obsojam. Pravzaprav se zdi s svojo trdoživo naravo in zmožnostjo preživetja simpatičen. Moraliziranje je odveč. Kič je tukaj in zdaj. Vedno in povsod. Temu ni mogoče oporekati. Bolj se postavlja vprašanje, kaj je dober in kaj slab kič, in ali ne bo iz njegove vseprisotnosti čez nekaj časa na polju umetnosti spet vzniknilo nekaj novega, svežega in lepega, kar bo preseglo njegove estetske kriterije in obdržalo vitalnost njegovega duha?

Sonja Miklaužič,
prof. likovne umetnosti na SFŠ Ljubljana

Viri in literatura
http://www.rtvslo.si/kultura/razstave/umetnost-ki-je-hitler-ni-zelel-videti/151588 (31. 5. 2012).
Benjamin, W. (1981). Umetniško delo v času svoje tehnične reprodukcije. V: Vrečko, J. (ured.), Misel o moderni umetnosti. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Broch, H. (1997). Bilješke o problemu kiča. V: Dorfles, G. (ured.), Kič – antologija lošeg okusa. Zagreb: Golden Marketing.
Broch, H. (1997). Kič i umjetnost s porukom. V: Dorfles, G. (ured.), Kič – antologija lošeg okusa. Zagreb: Golden Marketing.
Dorfles, G. (1963). Oscilacije ukusa i moderne umjetnosti. Zagreb: Mladost.
Dorfles, G. (1991). Pohvala disharmoniji. Novi Sad: IP Svetovi.
Dorfles G. (1997). Antologija lošeg ukusa. Zagreb: Golden Marketing.
Focht I. (1976). Tajna umjetnosti. Zagreb: Školska knjiga.
Giesz, L. (1979). Fenomenologija kiča. Beograd: Beogradski izdavačko – grafički zavod.
Greenberg, C. (1997). Avantgarda i kič. V: Dorfles, G. (ured.), Kič – antologija lošeg okusa. Zagreb: Golden Marketing.
Gronow, J. (2000). Sociologija ukusa. Zagreb: Naklada Jesenski i Turk.
Horvat – Pinterič, V. (1978) Od kiča do vječnosti. Beograd: Nolit.
Kulka, T. (2002). Kitsch and art. The Pennsylvania State University : University Park.
Moles, A. (1973). Kič – umetnost sreče. Beograd: Gradina.
Osterwold, T. (1989). Pop art. Köln: Taschen.
Solar, M. (1985). Mit o avantgardi i mit o dekadenciji. Beograd: Nolit.