Prenova zavrženih lutk

Z lutko se sreča vsak, ki se odloči postati frizer. Ta lutka ga vsa tri leta šolanja spremlja povsod in prav na tej lutki preizkuša vse vrste storitev, da lahko prestopi kasneje na živi model. Kako zelo smo bili včasih jezni na to lutko, bi znal pritrditi vsak frizer, še posebej takrat, ko nam kakšna tehnika dela ni in ni uspevala. Komaj smo čakali ta trenutek, konec šolanja, da jo zavržemo in se nikoli več ne srečamo z njo. Zato mnoge lutke s tako bogato zgodbo ostanejo zapuščene ali v spomin v šolskih prostorih. Ker pa se z leti teh lutk nakopiči kar nekaj in v tem času lutke izgubljajo na kvaliteti, na koncu romajo v smeti.

Vsako šolsko leto se zaključi in takrat je potrebno prevetriti delavnice, da se dijaki in zaposleni po zasluženih počitnicah vrnejo v lepo urejene šolske prostore pripravljeni na nove izzive. Prav takrat, pri pospravljanju in urejanju delavnic ob koncu šolskega leta, sem razmišljala o teh lutkah, ko sem jih premikala, urejala, selekcionirala, kakšna škoda jih je zavreči. Tako se je porodila ideja o prenovi zavrženih lutk. Napolnila sem vreče z lutkami, jih odnesla s seboj in doma diskutirala o ideji s hčerjo, ki je bila navdušena nad mojim predlogom in mi tudi ponudila svoje sodelovanje.

Hči Ema obiskuje umetniško gimnazijo na Ptuju, zato sem imela zakladnico idej in predlogov takoj na dlani. Skupaj sva se tako dogovorili o končnem izdelku. Jaz sem skrbela za pričeske, hči za maskerstvo. Moram priznati, da je takšno sodelovanje dokaj zahtevno, saj sva vsaka na svojem področju na nek način le umetnici in perfekcionistki. Tako je večkrat prišlo do trenja že v komunikaciji, ker je vsaka na storitev gledala drugače. Kljub temu je najino skupno ustvarjanje prineslo veliko lepega, čeprav trdega dela, ki se ga na začetku sploh nisva zavedali. Planiraš izdelek, dodelaš storitev in hkrati dobivaš ideje, kako bi lahko naredil še bolje. Tako zapadeš v izdelovanje, dodajanje in seveda s tem narašča navdušenje nad večurnim, večdnevnim delom na eni sami lutki. Ko vidiš končni izdelek, je to motivacija za vsako naslednjo preobrazbo lutke. Zadeva te enostavno povleče vase, kar delaš in ustvarjaš, ko vidiš, da ti zastavljeni projekt daje uspešne rezultate.

Izpraznili sva domačo garažo, na kup prinesli vse potrebno. Kar je najtežje, je pridobiti vse dodatke, pripomočke, ki jih potrebuješ pri sami izdelavi, ter priprava delovnega okolja z vsem potrebnim. Ko je vse to nared, se prične delo po izrisanem in dogovorjenem načrtu. Zgodi se, da tukaj čas kar pobegne v nočne ure, včasih tudi vso noč do jutra, ko te storitev prevzame in delaš s takšno vnemo, da pozabiš na čas in preprosto samo ustvarjaš. In ko izpod rok pride prvi zastavljeni izdelek, je ta povod k ustvarjanju naslednjega.

Ker se je vsa zgodba pričela v poletnem času, sva se odločili, da bi lutke s svojo preobrazbo nosile tudi eno sporočilo. Torej sva pri načrtovanju, izrisu in naboru vseh idej imeli v mislih tematiko poletja, počitnic, morskega sveta ipd. Da pa te lutke ne bi bile same sebi namen, samo na polici v šolski delavnici, sva razmišljali, da bi prenovljene lutke združili v neko celoto. Tako sva se odločili narediti še razstavo in s tem polepšati hodnike frizerjev, da bo dijakom prihod v šolske klopi ob pogledu na živahne lutke dal motivacijo ali pa jih vsaj za hip ustavil in polepšal njihov trenutek oz. čas, preživet v šoli.

Torej, zadeva z obnovo lutk je prerasla v veliko več, kot je v začetku bilo mišljeno. Kar želim povedati je to, da nikoli ni nobena ideja slaba ideja. Kajti s prvo idejo ustvarjaš, ob ustvarjanju dobivaš novo idejo, tako ustvariš bolje od prvotne ideje. Ustvarjeno te navdušuje, in ko delaš, si kreativen, ideje kar same preplavijo misli. Zato je zmeraj vredno poskusiti, saj pravijo, da če ne poizkusiš, ne veš, kaj zamudiš. Pri vsem tem je najpomembneje, da z vsakim takim korakom, naj si bo to v tem primeru samo preobrazba lutk, dobiš potrditev, da delaš prav, kar daje notranje zadovoljstvo, krepi vezi s sodelujočimi, zbuja veselje ob pogledu na navdušene dijake in sodelavce. Konec koncev poklic frizerja temelji prav na vsem zgoraj naštetim.

Povedano z drugimi besedami, vaja dela mojstra, če ne vadiš, če ne delaš, tudi ni rezultata. Enako je frizerjeva naloga, ki jo mora obvladati, če želi biti uspešen, sodelovati in prisluhniti osebi, naj bo to v ekipi ali ko gre za stranko. Vse te veščine je moč pridobiti in izkusiti ne samo v salonu in v šolskih frizerskih delavnicah, ampak v teh in podobnih projektih.

Poletna razstava je tako požela veliko navdušenja, zato sva se s hčerjo odločili ustvarjati naprej, kljub temu da je to pomenilo veliko odrekanja drugim stvarem, žrtvovati svoj prosti čas, da sva lahko speljali naslednjo jesensko razstavo. Že pri izpeljavi jesenske razstave sva razmišljali naprej, tako je pogovor tekel že v smeri zimsko praznične dekoracije. Z vsako razstavo sva bili bogatejši za znanje, zato se je izrisal načrt še za pomladno dekoracijo. Malce je bilo že lažje delovati druga z drugo, saj sva si izkušnje pridobili v predhodnih preobrazbah in je vsaka naslednja storitev stekla lažje.

Na koncu je potrebno poudariti, da so ti izdelki zame neprecenljivi, vsaka od teh lutk ima dodano vrednost. Lutke si je bilo možno ogledati ne samo na šolskih hodnikih, bile so razstavljene tudi na svečani prireditvi FOMB (festival oblikovanja Maribor), ki poteka vsako leto pod okriljem SŠOM. Prav na tej prireditvi so bili prisotni tudi gostje (Erasmus+) iz Češke, ki jih je tovrstna razstava tako navdušila, da so me na naslednjem projektnem gostovanju na Češkem pozvali naj naredim razstavo na njihovi šoli. Takrat so me tudi povabili, da bi izpeljala tridnevne delavnice, kjer bi dijakom predala znanje, z njimi bi ustvarjali, prenavljali lutke. Prav tako si je lutke bilo moč ogledati na festivalu Mačje mesto v Radencih. Upam si tudi trditi, da sva se tega projekta lotili prvi, vsaj na Slovenskem, saj do sedaj tega ali podobnega projekta še ni bilo moč zaslediti.

Lutkine dolgoletne zgodbe so sedaj dobile novo vlogo, častno vlogo – ponosno stati na razstavi.

Tekst: Monika Dokl