Portret: Mihaela Žavbi

Mihaela Žavbi je izkušena frizerka in prihaja iz frizerske družine. Temu poklicu sta bila predana oba starša, zato ni presenetljivo, da je tudi Mihaela zrasla s strastjo do mode. Sprva je sanjala o karieri modne oblikovalke, saj je oboževala ustvarjanje in se navduševala nad ročnimi spretnostmi.

»Vedno sem imela rada lepa oblačila, vendar ne denarja zanje. Sestra me je spodbudila, naj raje postanem frizerka, saj bi si kot dobra frizerka lahko privoščila čudovita oblačila,« se spominja Mihaela.

Ko se je vpisala na frizersko šolo, njen oče ni verjel vanjo, saj je menil, da je preveč hitra in premalo natančna. Vendar se je izkazalo, da je praksa prinesla olajšanje. Edini izziv se je pojavil pri urah slovenščine, zaradi česar je morala ponoviti letnik. Bala se je reakcije staršev, vendar je hvaležna očetu, da ji je dal še eno možnost. »Če si res želiš biti v tem poklicu, boš pač ponavljala letnik,« se spominja njegovih besed. »Ko sem se vrnila v šolo, sem sodelovala na vseh natečajih in se povezovala z učitelji. Bila sem ena tistih, ki so si želeli vse znati,« dodaja. Med drugim je v drugem letniku v Opatiji prejela priznanje za naj frizerja Jugoslavije, kar je bilo zanjo prelomno za nadaljnjo kariero.

Že od samega začetka si je želela razširiti svoje obzorje v tujini. Hitro je začela obiskovati frizerske dogodke v Celovcu in na Dunaju, kasneje v Boloniji in Londonu. Vedno se je vrnila s polnim kovčkom revij, da bi bila v koraku s trendi.

»Prvič sem šla v Londonu le na sejem, se udeležila kakšnega seminarja, drugič pa sem že prodala avto, da sem si lahko plačala šolanje na Sassoonovi akademij,« pripoveduje Mihaela.

Kasneje je obiskala tudi akademijo Pivot Point v Chicagu, Zigarelli v Las Vegasu ter Rizzo in Toni & Guy v Londonu, kjer je vzpostavila številna poznanstva in prijateljstva. Riccardo Rizzo je bil tudi boter njenemu sinu. Povabila ga je v Slovenijo, da je en mesec izvajal izobraževanja v njenem salonu, saj ni želela, da bi v času njene porodniške odsotnosti salon sameval.

Kot mlada frizerka se je družila s starejšimi stanovskimi kolegi, od katerih se je veliko naučila. Med njimi so bili Marko Pliverič, Tomi Cerjak, Tomi Kamenšek, Božena Čretnik, Ratko Krznarič in Vukosavljević iz Beograda. Spogledovala se je z delom v Ameriki, a se zaradi okoliščin doma ni odločila za pot v Los Angeles. Njen prvi salon je bil v Kamniku, nato pa se je po nekaj letih preselila v Domžale. Na zdajšnji lokaciji ima salon že 27 let. V njem si lahko stranke med drugim ogledajo razstavljen ročni strojček za striženje, ki ga je uporabljal njen oče. »Začela sem z izjemno strastjo. Salon je bil središče druženja, kjer so ženske na novo odkrile sebe. V tistih časih smo nudili strankam popolno preobrazbo. Bili smo prvi, ki smo jim poleg pričeske nudili tudi ličenje in izdelke, ki so jim pomagali ohranjati videz tudi doma,« nostalgično pripoveduje. Zaveda se, da se časi spreminjajo, vendar še vedno stremi k temu, da ostane v koraku z novostmi in trendi. Tuja ji niso niti socialna omrežja, na katerih redno objavlja frizerske vsebine.

Na začetku kariere je ustvarjala kolekcije, samostojne revije pričesk in predstavitve izdelkov, vendar je potem svojo pozornost usmerila v druge projekte. Med drugim je sedemkrat nastopila na Slovenskem frizerskem festivalu. »Za svoje delo sem prejela številna priznanja, potrditev svetovnih strokovnjakov, a zame je največji uspeh, da sem po vseh teh letih izpopolnjena v svojem poklicu, da še vedno ustvarjam s strastjo in se veselim odhoda v službo. V svojem poklicu preprosto uživam,« ponosno pove in mi pokaže nekaj fotografij s svojih nastopov. Med njimi še posebej izstopa model, ki mu je poleg pričeske izdelala tudi obleko iz las.

Mihaela prizna, da je deloholičarka. Včasih je delala tudi 18 ur na dan. Danes je njen urnik krajši, vendar se kljub temu še ne namerava upokojiti, saj je prepričana, da bi ji bilo dolgčas. Je tudi perfekcionistka in meni, da je treba delo, ki se ga lotiš, opraviti do konca. Kot frizerka je vsestranska. »Znam narediti lasuljo, podaljške, barvam, strižem. V vseh teh letih sem se veliko naučila. Ko sem začela, so se veliko delale trajne,« razlaga Mihaela. Danes prihajajo v njen salon stranke različnih generacij. »Ponosna sem, ko vidim, da pridejo tudi mlade, želijo, da jih jaz postrižem. Imam zelo pester krog strank, od otrok do starejših. Moja generacija pa predstavlja največji delež,« doda.

Vsako leto obišče Sassoon Academy, saj meni, da je ključno, da frizer vedno išče nove poti in odkriva nove tehnike. Skozi nenehno izobraževanje ohranja strast do svojega dela, ki ji, kot pravi, nikoli ni postalo enolično. V svoji dolgoletni karieri je izučila že veliko generacij frizerjev. Čeprav so kasneje izbrali samostojno pot in ji niso vračali, kar je vložila vanje, je to izziv, ki ga je sprejela. »Ni mi bilo lahko, vendar sem se naučila sprejemati to dejstvo in živeti z zadovoljstvom, da delim znanje ne glede na rezultat,« pravi.

Ob pogovoru z Mihaelo hitro začutiš njeno predanost frizerstvu. Mladim svetuje, naj se odločijo za to pot, če čutijo, da lahko na njej uresničijo svoje sanje in dosežejo svoje cilje.

»Ta poklic lahko opravljate na dva načina. Lahko hodite v službo, kjer bolj ali manj povprečno opravljate svoje delo, a na tej poti ne boste našli zadovoljstva, ki ga ta poklic ponuja. Sama sem v njem našla pravo izpolnitev, a zahteva veliko energije in časa. To je moj hobi, moj prosti čas. Ne hodim v službo, da bi zaslužila denar. To je poklic, s katerim živim. Moda, barve … to je moje življenje,« zaključuje Mihaela.

Tekst: Nina Nagode
Portret je delo Aleksandra Fenosa.