Portret: Meta Podkrajšek

Portretiranje Mete Podkrajšek je bilo zame nekaj posebnega, saj sem vedela, da ni najbolj navdušena nad intervjuji. Zato je bilo moje veselje še toliko večje, ko me je povabila v svoj stari salon, ki se nahaja v pritličju 400 let stare hiše na Trubarjevi. Ob vstopu sem bila prevzeta nad malim muzejem, ki se je odpiral pred mano. Na pultu še vedno stoji starinska blagajna, stene pa so polne različnih fotografij, diplom, priznanj, ki te ponesejo v neke druge čase, ki jih ni več. Poleg Mete me je sprejela simpatična psička Mili, ki jo je rešila iz zavetišča. »Navadili sva se ena na drugo. Imam jo, da mi ni dolgčas,« pove. Kljub temu da je salon zaprla pred sedmimi leti in se upokojila, pravi, da ji ni dolgčas, in v smehu doda, da ji tudi prej ni bilo.

Začetek frizerske dinastije Podkrajšek sega v leto 1897, ko je njen dedek odprl prvi salon, nadaljevala pa sta oba starša. Meta je hitro vedela, da bo sledila družinski tradiciji, saj je že od zgodnjega otroštva preživela veliko časa v salonu, ki se je nahajal v pritličju njihove družinske stanovanjske hiše. Mlada Meta je pometala, pomagala odstranjevati navijalke z las, prala s perivnikom, ker takrat še ni bilo pralnih strojev. Prvič je sama strigla že v sedmem razredu osnovne šole. Njeni prvi modeli so bili brezdomci, na katerih se je učila tudi umetnosti britja.

Ob prvem obisku Londona je bila navdušena nad nastopom Vidala Sassoona, ki je na odru strigel z majhnimi škarjami. Navdihnjena si je kupila par takšnih škarij tudi sama in opustila striženje z britvijo, ki je bilo takrat v veljavi. Spominja se, da je potrebovala veliko vaje, da se je naučila pravega prijema škarij.

V frizerskem salonu legendarne Mete Podkrajšek se je zvrstilo mnogo slavnih Slovencev in vseh, ki so si želeli modne frizure. V njenem salonu je bilo še posebej živahno v osemdesetih letih preteklega stoletja, saj je daleč naokrog slovela kot mojstrica punk frizur in je postavljala modne smernice. Ker naročanja ni bilo, so stranke čakale tudi po pet ur, da so prišle na frizerski stol. V zlatih časih je ekipa poleg nje štela 12 frizerjev, ki so delali v dveh izmenah. Svoj čas je veljal njen salon za kalilnico frizerjev. Vzgojila in mentorirala je generacije frizerjev, ki so ji še danes hvaležne za njeno predanost in potrpežljivost pri učenju. Njen salon je bil prostor, kjer drugačnost ni bila zasmehovana, ampak je bila sprejeta in spoštovana.

Meta je v svoji bogati karieri veliko sodelovala pri predstavah Šentjakobskega gledališča in pri tem neizmerno uživala. »Tu gre za popolnoma drugo smer dela kot v salonu. Veliko je bilo stilskih frizur, dela z lasuljami in včasih sem delala tudi ponoči,« se spominja. Iz tega obdobja hrani neprecenljive izkušnje, saj se je popolnoma izživela v svoji ustvarjalnosti. Gledališče ji je tudi izdalo potrdilo, ki si ga včasih potreboval, da si lahko potoval v tujino. »V tistih časih si potreboval potrdilo, da greš čez mejo na izobraževanje. Tako sem lahko šla v London, Italijo, kamor sem hodila po material. Bile so tudi omejitve glede količine, koliko si lahko kupil,« pripoveduje Meta. Prav nič nostalgično se ne spominja nekdanjih časov, ko se je morala kreativno znajti glede materiala, ki ga v takratni Jugoslaviji ni bilo na voljo. »Socializem nas je prikrajšal za marsikaj, kar se nam danes zdi samoumevno. Gel smo sami kuhali iz lepila za tapete. Z vodo se je potem vse spralo. Uporabljali smo tudi sladkor in pivo. Treba se je bilo znajti, da je frizura stala, kot je treba.« Punk frizure je dopolnila z otroškimi barvami Romi, saj se živih barv za lase takrat doma ni dalo dobiti. Spominja se, kako je nekoč prišla iz Londona, kjer je nakupila barvne spreje za lase. Kot naročeno so se oglasili iz podjetja Mura, ki je imela tudi linijo mode za mlade. Zaželeli so si punk scene in Meta je z veseljem poskrbela za frizure modelov. S svojimi kreacijami je večkrat šokirala. Med drugim je bodočemu vojaku na zatilju narisala rdečo zvezdo. »Moj oče se je zgražal nad frizurami, ki sem jih ustvarjala. Tak je moj karakter. Rada sem drzna. To je v frizerstvu zelo pomembno,« je prepričana Meta.

Med obiskom njenega salona sem opazila tudi fotografijo modela, ki mu je Meta iz las ustvarila podobo ladje. Navdih zanjo je bila zgodovinska pričeska Marie Antoinette. Ko jo vprašam, na kaj je še ponosna, skromno odgovori, da na nič. V nadaljevanju vseeno pove, da se je maksimalno potrudila za vsako frizuro. »Dokler ni bila frizura, kot sem želela, oseba ni zapustila salona,« še doda in odkrito prizna, da ni marala, da ji je kdo govoril, kako naj ga postriže. »Upoštevala sem želje, ampak na koncu je imela stranka po mojem mnenju slabo frizuro. Sem se pa kljub temu zelo potrudila, da bi bila videti dobro,« pripoveduje. »Pri frizuri je najbolj pomembno, da postaviš na obraz pravi okvir. Frizura je kot okvir pri sliki. Naj bo še tako draga slika, če nimaš pravega okvirja, ni nič,« še dodaja. O imenih svojih slavnih strank, ki jih pri njej ni manjkalo, ne govori rada. »Zame je vsaka stranka najbolj pomembna,« še pove.

Friziranje ji je vedno predstavljalo hobi, v katerem neizmerno uživa. Svoj čas je bila nepogrešljiv del ustvarjalne ekipe vseh pomembnih modnih revij in fotografiranj za naslovnice. Večino časa je preživela v salonu, ki ji je bil drugi dom. Kljub temu je znala ceniti tudi trenutke oddiha in sprostitve. V prostem času je rada hodila v hribe, kjer se je napolnila z novo energijo za svoje kreativne podvige. Kljub svoji izjemni karieri je oseba, ki se ne želi izpostavljati. Ko sem ji prvič omenila, da bi o njej pripravila portret, me je najprej zavrnila, »saj sem že vse povedala«. Vseeno se je pustila prepričati in pristala na srečanje, za katerega sem ji neizmerno hvaležna.

Tekst: Nina Nagode
Portret je delo Aleksandra Fenosa.