Portret: Martin Gros

Martin je lastnik manjšega salona Tinefrizer v središču Slovenj Gradca, ki mu več kot všečki na družbenih omrežjih pomenijo zadovoljne stranke. Prvič sem ga srečala na enem od frizerskih sejmov, kamor je običajno prišel v družbi mame, ki je prav tako frizerka in je zaslužna, da si je tudi sam izbral to poklicno pot. Na frizerske dogodke jo je začel spremljati že v osnovni šoli in kljub temu, da je že v pokoju, še vedno skupaj obiščeta kakšen sejem. Kot učiteljica, pravi, je bila zelo dobra, a tudi stroga. »Seveda sva imela tudi vojne. Še posebej, ko me je učila Sassoonove tehnike striženja,« se spominja in nadaljuje: »Hvaležen sem, da ni od mene nikoli zahtevala, da bi bil, kar je ona. Vedno sem imel svoj stil in to se je tudi videlo. Lahko sem se oblačil, kot sem si želel. Glasbe sicer nisem smel imeti v salonu nikoli, kar bi sam želel. Ker so stranke na prvem mestu in one narekujejo posel. Tako razmišljam še danes, da so stranke tiste, ki ti rečejo, da si dober ali pa ne. Ne toliko tvoj Instagram in Facebook profil, ampak stranke, saj v končni fazi živimo od tega,« dodaja.

Pri mami je opravljal prakso in se po končani frizerski šoli tam tudi zaposlil. Po opravljenem služenju vojaščine, ki je bilo takrat še obvezno, se je vrnil v salon z veliko željo po izobraževanju. V tistem času je Roman Hlep pripeljal v Slovenijo marsikatero veliko svetovno frizersko ime. »Ponudil sem se, da bi na seminarjih pometal, Sašo Fenos, Kristijan Petek in ostali ta veliki so pa prevajali. Tam sem se ogromno naučil,« priznava.

Pred leti je tujim frizerskim revijam poslal svojo kolekcijo in med drugim so jo objavili na Norveškem, kar je bil povod za štiriletno sodelovanje s Steinarjem Aasheimom, lastnikom tamkajšnje verige frizerskih salonov. »Prvič sem ostal en mesec in se potem še štiri leta vračal, da sem izvajal seminarje. Vsakič sem ostal en mesec. Tako se lahko pohvalim, da sem največ seminarjev v življenju naredil na Norveškem. Na koncu sem se vrnil, ker sem bil zaljubljen in bom upam še naprej. Zdaj sem tu in moram priznati, da tu uživam. Mislim, da sem videl dovolj tujine, da me zdaj ne vleče več. V Dravski dolini sem miren in uživam v salonu sredi Slovenj Gradca. Imam tudi družino in nisem tak tip, ki bi se grebel,« ugotavlja Martin.

Ko ga vprašam po vzornikih, takoj omeni Aleksandra Fenosa. »Z njim sem rad delal. Pri njem mi je všeč, da me je pripeljal do tega, da sem sam videl, kaj je dobro in kaj ne, pri tem pa ostal z obema nogama na tleh in imel disciplino do dela. Pri vzornikih nikakor se smem pozabiti moje mame, ki je bila super učiteljica,« je prepričan.

Bil je tudi eden od Fun(k)erjev, ekipe frizerjev, ki jo je pred dobrim desetletjem združil Aleksander Fenos. Martin ima na tisto obdobje zelo lepe spomine. »Bili smo sproščena skupina, katere namen je bilo druženje. Sem ponosen, da sem bil del tega. To je bila prelomnica, ko smo vsi štirje (Aleksander Fenos, Friderik Kramberger, Smiljan Škarica in Martin Gros op. a.) zrasli. Sašo nam je res veliko dal,« se danes spominja.

Bil je izjemno počaščen, da je lani Fenos v izjemno druščino portretirancev uvrstil tudi njega. Pravi, da je v svoji mojstrovini ujel njegov pristen nasmeh. »Mnogokrat iščem tak nasmeh, velikokrat pride sam od sebe. Takrat je najbolj iskren,« dodaja Martin. Sam na likovnem področju ni ustvarjalen, vendar je aktiven na različnih področjih in v šali rad pove, da ne bo umrl za frizerskim stolom. Rad pleza in v Radljah je ustanovil plezalni klub, v okviru katerega so opremili plezališča in organizirali plezalne šole. Je član Gorske reševalne službe. »Zdaj sicer zaradi pomanjkanja časa ne sodelujem več toliko pri reševanjih. Je zelo naporno in stresno. Še vedno imam pred očmi reševanje mladega fanta, ki ga je zasul plaz. Ko sem ga potegnil ven, se peljal z njim s helikopterjem v dolino. To so grozni občutki. Takšne situacije te postavijo na realna tla in te spremenijo,« zaključuje.

Pomembno mu je, da dela v lokalni skupnosti. Tako med drugim redno sodeluje na Festivalu Igraj se z mano v Radljah ob Dravi. »Na tem festivalu sem predvsem zaradi sestrične Mojce, ki ima downov sindrom. Za en dan se odpovem delu v salonu in nakupim spreje za lase. Namen festivala Igraj se z mano je, da otroci s posebnimi potrebami pripravijo festival za otroke brez posebnih potreb. Sinova nikoli ne vprašata, če je z Mojco kaj narobe. Zanju je ona takšna, kot je, in tudi mi bi se morali tako obnašati,« je prepričan Martin. Med drugim sodeluje z lokalno šolo, ki ima program za otroke s posebnimi potrebami. Enkrat letno mu za tri ure pripeljejo pet otrok, da mu pomagajo v salonu. Sicer pa ima vsako leto v salonu štiri praktikante, ki jim z veseljem predaja svoje znanje. Dvakrat je zmagal v kategoriji ženskih striženj natečaja Osis Made To Create. Nagrade mu zelo veliko pomenijo. Pravi, da si shranjuje slike s seminarjev in vstopnice. Občasno rad pogleda shranjeno, saj mu daje zagon za naprej. Ob vprašanju, na kateri dosežek je najbolj ponosen, izstreli obisk Jasne, ki je zdaj njegova žena. »K meni je prišla na frizuro za maturantski ples in jo lahko še danes ob nedeljah friziram,« pripoveduje.

Še na nekaj je ponosen: »Da mi je uspelo s kajakom preveslati od Prevlake oz. Dubrovnika do Pirana. Skupaj je trajalo 21 dni. Priporočam ogled filmčka na YouTubu. Imenuje se Jadran 2014. Še vedno veliko veslam po Dravi in lahko rečem, da sem v dobri formi,« je prepričan.

Ima dva sinova in za enkrat se ni še noben od njiju odločil za frizerski poklic. »Morda se bo navdušil mlajši, saj opažam, da ima smisel za estetiko,« zatrjuje Martin. Če se bo odločil, da gre po očetovih stopinjah, bomo o njegovih frizerskih uspehih brez dvoma poročali tudi v reviji Frizer.

Tekst: Nina Nagode

Portret je delo Aleksandra Fenosa.