Lasje - svetovni popotnik

Lasje – svetovni popotniki

Ob prebiranju izvodov angleške revije Infringe sem med množico strokovnih in zanimivih člankov o frizerstvu naletela na članek o knjigi z naslovom Entanglement - The secret lives of hair (Prepletenost – Skrivna življenja las). Že sam naslov knjige je bil dovolj skrivnosten in obetaven, da sem jo kupila.

Lasulje in še posebej podaljški so postali množičen modni dodatek. Kadar jih kupimo, se ne sprašujemo, iz katere dežele prihajajo, čigavi so lasje, ki jih bomo nosili, koliko ljudi je vpletenih v njihovo pripravo in ali je trgovina z lasmi pravična in etična. Emma Tarlo je antropologinja z londonske univerze Goldsmiths in avtorica omenjene knjige. Odločila se je raziskati, na kakšen način nekaj tako osebnega in intimnega, kot so lasje, konča na glavi povsem tujega človeka na drugem koncu sveta.

V knjigi potujemo okoli sveta, odkrivamo izvor las in z lasmi povezane zgodbe.

V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so si ženske strigle lase, ker je kratka frizura veljala za simbol svobode. Hkrati pa so hotele svoje postrižene lase dobiti nazaj, saj so verjele, da morajo lasje ohraniti stik z osebo, ki so jo ‘zapustili’. V nekaterih delih Rusije, Romunije, Mongolije, Ukrajine in jugovzhodne Azije ženske včasih nimajo druge izbire, kot da se poslovijo od svojih las in jih prodajo. Z denarjem poravnajo dolgove, plačajo zdravstvene storitve in položnice ali nakupijo hrano. A ker so lasje del naše identitete, večina ljudi čuti globoko vez med seboj in svojim lasiščem. Slovo od lastnih las je čustveno boleče. Trgovske poti z lasmi praviloma vodijo v revne dežele. Slovo od las je v nekaterih delih sveta povezano z vero. Po hinduističnem običaju je pred vstopom v tempelj obvezna tonzura. Emma Tarlo pojasnjuje, da so dolgi lasje simbol lepote, ženskosti, seksualnosti in nečimrnosti, njihova odstranitev pa simbolizira skromnost, samožrtvovanje, odrekanje in ponovno rojstvo. Obredno striženje poteka hitro in množično v posebni hali. Strižejo tempeljski brivci, ki morajo imeti posebno dovoljenje. Njihovo delo nadzorujejo in tonzirane lase žensk romark skrbno hranijo in varujejo. Zanimivo je, da hinduisti ob obredu celo plačajo, da jih postrižejo, torej se ne zavedajo tržne vrednosti in poznejše uporabe las. Tako pridobljeni lasje so dragoceni, ker niso kemično obdelani, ker so kompatibilni z evropsko lasno strukturo in zaradi svoje dolžine. Dodano vrednost dobijo, ker so ‘organski’ in iz ‘etičnega izvora’. Po tonzuri jih ročno sortirajo, operejo in posušijo na soncu. Po njih veliko povprašujejo trgovci, ki trgujejo s podaljški. Budistični menihi in nune v Mjanmaru se od svojih las poslovijo v drugačnem obredu. Verjamejo, da so lasje ovira, ki preprečuje notranji mir. Z lasmi povezujejo trpljenje in šestnajst različnih življenjskih bremen. Na primer česanje in nabiranje akacijevega lubja in tamarinde za izdelavo šampona. Opatinja iz budističnega templja v Sagaingu pojasnjuje, da imajo ženske v Mjanmaru dolge črne lase in njihovi negi namenjajo ogromno časa. Britje glave je pri njih prostovoljno in ga izvedejo v procesu iniciacije. Bodoča nuna najprej zbere moč, da se poslovi od svojih las, s slovesom od njih pa pridobi novo energijo za prakticiranje vere.

Zanimiv je primer židovskih ortodoksnih žensk, ki morajo po poroki pokriti svoje lase in nositi lasuljo, imenovano sheitel. Lasje so seveda z glave nekoga drugega in izvirajo iz druge dežele.

Tudi izpadanje las je vrsta slovesa, razlogi za izpadanje pa so različni. V knjigi je tej temi namenjeno posebno poglavje z naslovom Loss (Izguba). Težko si je zamisliti, kako se počuti človek, ki trpi za alopecijo, ali oseba, kateri lasje izpadejo zaradi kemoterapije. Pretresljiva je zgodba o Suniti, dekletu iz Azije, ki po kemoterapiji izgubi lase in si mora priskrbeti po meri izdelano lasuljo. Sunita upa, da je s tem našla rešitev. A čaka jo težka preizkušnja, saj ne ve, kako naj svojemu bodočemu možu pove resnico. Nikoli je ni videl brez las in Sunito je strah, da zanj ne bo več privlačna. Njeni bližnji ji skušajo pomagati z besedami kot ‘saj so samo lasje’, a ona ve, da lasje vplivajo tudi na življenjske izbire, pričakovanja, čustva in odnose. Izpadanje las je lahko podobno travmatično kot bolezen, ki je izpadanje povzročila.

Pri moških napredujoča naravna plešavost lahko povzroči stres in prispeva k depresiji. Obrita glava je za nekatere običajna in logična rešitev, a posamezniki se vseeno počutijo ‘manj moški’ in jih skrbijo posledice v privatnem življenju in karieri.

Lase zbiramo za lasulje, podaljške in tupeje. Lahko so deviški, remy, ne-remy ali sintetični. Večina las na globalnem trgu prihaja iz Južne Koreje, Indije, Indonezije, Kambodže, Vietnama, Laosa, Mongolije, Mjanmara in Kitajske. Povpraševanje je veliko, rast las pa počasna. Ko so lasje postriženi, jih je treba razvozlati, sortirati, oprati in posušiti. Delo opravljajo ženske in otroci. ‘Dober lasni vložek je neviden kot kitajski delavec,’ je nekdo zaupal avtorici knjige.

Prodajalec lasnih vložkov mora biti tankočuten do svojih strank, saj je ljudi, ki potrebujejo lasuljo ali tupe, neredko sram. Nekatere stranke pri izbiri lasulje potrebujejo strokovno pomoč. Lasuljar Gary Price dela v London Selfridges in ponuja strankam strokovno pomoč tudi kot psihoterapevt. Opazoval je čustvene odzive ljudi na izpadanje las in odločil se je pridobiti še terapevtsko znanje.

Da je avtorica zbrala gradivo za knjigo, je tri leta potovala po vsem svetu. Obiskala je oddaljene vasi, muzeje, templje, trgovine in lasuljarne, pa tudi frizerske sejme in delavnice. Leta 2017 je za omenjeno knjigo prejela nagrado Victor Turner Prize za področje etnografije. Z njo sem opravila krajši intervju.

Zakaj je naslov knjige Entanglement (Prepletenost)?

Lasje se prepletajo in jih moramo razvozlati, prepletejo pa tudi življenja ljudi. Naslov ima dva pomena in kaže, kako so končni uporabniki oziroma stranke, prodajalci, lasuljarji, stilisti in darovalci las povezani, čeprav živijo tisoč milj narazen.

Zakaj ste se kot antropologinja odločili raziskovati trgovanje z lasmi?

Lasje so nekaj zelo intimnega, vendar so predmet trgovanja. Kombinacija intime in oddaljenosti je zame fascinantna. Pri sledenju kompleksnim potovanjem las sem lahko raziskovala, kako deluje globalizacija.

Kateri je bil največji izziv med vašo raziskavo?

Bilo je veliko izzivov. Mogoče je bil največji izziv vzpostaviti zaupanje s toliko različnimi osebami v različnih delih sveta. Takšna antropološka raziskava je možna samo, če ljudje raziskovalcu zaupajo. Imela sem veliko sreče, da je toliko ljudi z menoj delilo zgodbe. Zgodbe o izpadanju las, o verskih prepričanjih, o izdelavi lasulj. Dovolili so mi vstop v podjetja in v delavnice, pokazali so mi faze proizvodnega procesa. Ko sem potovala v Indijo, Mjanmar in na Kitajsko, na začetku nisem vedela, koliko dostopa bom dobila. Imela sem srečo, da sem našla prevajalce in ljudi, ki so bili pripravljeni komunicirati z mano. Vedno sem ljudem že na začetku povedala, da delam raziskavo za knjigo. Tako so vedeli, zakaj sem tam in kaj me zanima.

Kaj vas je najbolj šokiralo?

Bila sem šokirana, ko sem v Indiji na tleh videla razprostrtih toliko las. Kakor pridelek, čakajoč na sortiranje. Nismo navajeni videti toliko las, ločenih od glave. Šokiralo me je tudi, koliko časa je potrebnega, da razvozlamo lase z glavnikom. To je industrija, ki zahteva veliko dela.

Katera zgodba ali anekdota je bila najbolj zabavna in katera najbolj žalostna?

Židovski trgovec z lasuljami v Shenzenu mi je povedal šalo: “Bog je naredil svet; vse ostalo je narejeno na Kitajskem!” Bila je šala, ki je povzela neverjetne nivoje industrijske proizvodnje na Kitajskem.

Najbolj žalostno je bilo ugotoviti, koliko trpljenja povzroča izpadanje las. Žalostno je, da obstajajo ženske, ki si ne upajo povedati možem, da izgubljajo lase. In možje, ki tega ne upajo povedati ženam. Raje skrivajo izpadanje pod lasnim vložkom in trpijo s skrivnostjo.

Kako se počutite zdaj, ko ste napisali in izdali tako obsežno knjigo?

Kar nekaj časa sem porabila, da sem se odločila, kakšno knjigo želim napisati. Hotela sem vključiti veliko informaciji, a na berljiv način. Da bi se ljudje lahko našli v zgodbah. Nisem hotela napisati zgodovinske študije ali knjige o izdelavi lasulj. Na koncu sem bila zadovoljna, da poznam veliko več zanimivih zgodb kot prej. Bila je intenzivna izkušnja!

Načrtujete pisanje kakšne druge knjige?

Trenutno ne nameravam pisati, ampak organiziram razstavo o laseh v muzeju Horniman v Londonu oktobra 2021. Naslov razstave bo Hair: Untold Stories (Lasje: nepovedane zgodbe) in bo potovala po Združenem kraljestvu. Je razburljiva priložnost za nadaljnje raziskave in za delitev zgodb o kulturnem pomenu las.

Monica Caltran
Povezava do še ene avtoričine razstave o laseh (London 2018): www.hairhumanstories.co.uk