Kolumna: Tomaž Turk

Kippis*

Ime mi je Sara in prihajam iz Božičkove dežele Rovaniemi iz Finske. Prišla sem na Erazmus izmenjavo v Slovenijo, v frizerski salon Mič Styling. V bistvu sem šla prvič od doma v svet in nisem vedela, v kaj se podajam. Za šest tednov je Ljubljana postala moj drugi dom in v službo se vozim z devetko. Pridem točno, moj mentor pa vedno od 5 do 10 minut zamuja. Moj mentor je precej tiho. Lahko bi rekla, da obvlada finski small talk, saj česa takega ne poznamo. V salonu žal ni nobenega mojega vrstnika s frizerske šole. So mi rekli, da pridejo proti koncu šolskega leta. Čudno. Mi na Finskem imamo večino šolskega leta prakso, na primer izmenično dva meseca prakse, en mesec teorije. V prvem letniku imamo takoj en mesec prakse žensko pranje glave, feniranje in tudi takoj striženje dolgih las. Šola traja dve ali tri leta in ko imamo prakso, moramo narediti dva modela na dan. Tisti učenci, ki imamo več znanja, suverenosti in samostojnosti, lahko med celotnim šolskim letom dvakrat na teden delamo v salonu na strankah. Drugače pa imamo v šoli tudi frizerski salon, ki deluje kot učilnica. No, to je v bistvu kratka razlaga, ker se moj mentor vsak dan čudi, kako da imam toliko znanja, če pa sem v tretjem letniku, in ga zanima, kako poteka delo na šoli. Moj prvi teden dela v salonu v Ljubljani je minil bolj v tišini. Saj veste; umivanje glav strankam, sušenje in učenje sistema dela na strankah. Mentor mi ni pokazal nobenega striženja na modelu, škoda. Kasneje mi je razložil, da je bil tisti teden njegov fokus na pripravi nastopa na velikem odru frizerskega festivala. Drugi teden sva začela z učenjem glamur feniranja, sukanjem figara, kar je precej drugače od tega, kar sem znala, ampak me je pohvalil, da sem v drugem poizkusu že delala pravilno. Stranke so nekaj šepetale mentorju po umivanju las. Ups, nekaj je gotovo narobe. Ne, ne ni. Bila sem pohvaljena, kako temeljito in sproščujoče sem umila glavo, pa še napitnino sem dobila v zahvalo. Uau, nice. Zgodilo se je, da sem stala in gledala potek striženja mentorja na strankah. Zelo je bil hiter in ni mi bilo jasno, zakaj ni začel striči najprej dolžine, ampak je strigel, in to na suhe lase, najprej spodnji del, potem je šel na zgornjega in naredil razliko med njima, po domače stopnico. Takoj sem ga vprašala. Med striženjem ni odgovoril drugega kot: »Kasneje.« Ko je končal, mi je razložil, naj ga med striženjem nič ne sprašujem, ker takrat je stoodstotno s stranko in mora tako tudi ostati, neke vrste intima. Še kasneje, po koncu delovnega dne mi je razložil svoj koncept striženja, ki je dvo- ali tri-stopenjski in vsak del funkcionira zase in se med seboj ne povezujejo. Tako striženje omogoča, da ima stranka zelo malo dela s frizuro, večinoma pa s striženjem pomaga strankam, ki imajo težave z lasmi. V bistvu bi bil lahko lasni zdravnik, sem si mislila. Prišle so peruna počitnice**, zadnji teden novembra. Celo učenci iz frizerske šole, ki v salonu prostovoljno asistirajo, so se prikazali. Mentor mi je dal nalogo, da enemu asistentu pokažem spenjanje las in pleteno kito. Razložil mi je, da ima že tri leta nov sistem učenja, ko mora njegov asistent učiti novega asistenta. Rekel je, da že takoj uči mlajše frizerje, kako se znanje nesebično predaja in se oseba hkrati uči samozavesti, ponižnosti in prizemljenosti. Res zanimivo! Rekel je, da me čaka naslednji izziv in vprašal, če bi mu šla pomagati delat frizure na snemanje reklame za angleški trg. Sem si mislila, da najbrž potrebuje nekoga, da mu kaj pridrži, podaja, razčeše. Pričeli smo ob 5.00 zjutraj. Takoj mi je dal plesalko-igralko za navijati na figaro, saj smo delali valovite frizure iz leta 1920. Tedaj mi je postalo jasno, zakaj mi je pokazal, kako se suka figaro. Hvala bogu, da sem en dan prej na skrivaj trenirala na lutki, ko je šel na malico. Ko sem šla dva dni prej z njim na pogovor in test frizur, sem ujela v angleščini, da bomo delali na zelo majhne figare v debelini mezinca, ker le tako dobiš valove na laseh. Drugače so pa snemanja kar dolgočasna. Najprej smo skoraj štiri ure pripravljali lase plesalk, ki so nastopale, potem pa smo čez dan čakali, medtem ko so prestavljali kamero in luči. Precej dolgočasno za moja leta.

Čez vikende sem potovala s Prevozi.org po Sloveniji. Prvič je za prevoz klical in se dogovoril mentor, potem sem se pa morala sama znajti. Pa saj ni težko, saj v Sloveniji skoraj vsi govorijo angleško. Sedaj sem že kakšen mesec v Sloveniji in naučila sem se sistema naročanja strank, da so frizerji ločeni na koloriste in stiliste. Vmes sem skočila še asistirat na Fashion Week. Delo na manekenkah, hitre spremembe in kaos, ki je neke vrste kreativa frizerja, ko se mora znajti in hitro narediti spremembo. Ko pišem te zadnje vrstice, mineva en teden od Paul Mitchell Hair Campa v Portorožu, kamor pridejo frizerji iz Slovenije, Hrvaške in Srbije na dvodnevno izobraževanje, in kjer je moj mentor s tremi rotacijami z art team ekipo učil 100 frizerjev. Na dogodku me je mentor učil priprave modelov za na oder in mi nakazal, da bom šla tudi jaz na oder asistirat. Dejal je: »Na odru boš morala pokazati vse, kar sem te naučil, kajti na odru ni pogovarjanja, kaj bom rabil, ampak moraš to sama vedeti. Komunicirava lahko samo z očmi.« Super se je izšlo. Nova izkušnja na odru. Mentor je pa na odru čisto drug. Zna tudi zelo veliko govoriti, ampak predvsem bistvo, kot on pravi. Pa še nekaj mi vsak teden pove. »Karkoli delaš, ni dovolj, da se te ljudje spomnijo, bistvo je, da te ne pozabijo.« Mislim, da me ne bodo pozabili, kajti moj mentor že prejšnje asistentke iz Finske ne more pozabiti, kaj šele mene.

Čez tri dni odhajam domov. Ne bi še šla, ampak me doma čaka maček, pa tudi šolo moram še dokončati, kajti znanje premaguje strahove, ki jih v salonih, ko bom začela delati, ne bo več, ker jih bom kar pojedla.

Mijaw Mijaw

Tomaž Turk

* Na zdravje
** krompirjeve počitnice