Kolumna: Metod Tasič

Pozdravljeni.

Danes, ko sem sedel za mizo in pišem tole kolumno, je 8. februar, kulturni praznik oz. spomin na smrt našega največjega pesnika Franceta Prešerna. Razmišljam o njegovem entuziazmu, viziji, kakšen človek je bil in od kje je jemal navdih, no, poleg Primičeve Julije.

Fascinira me ta njegova strast, erotičnost v besedilih, ki te ne pusti ravnodušnega, če bereš poglobljeno in se vsaj malo zamisliš.

Živel je v obdobju, ko ni bilo interneta, družabnih omrežij, da vsega ostalega niti ne omenjam. Ob vsem tem se sprašujem, kaj je potrebno za srečo? Živimo v izobilju skoraj vsega, ampak ob vsem tem smo lahko tako nesrečni. Je bila sreča včasih drugačna, kot je danes, ali smo se spremenili ljudje in je ne vidimo? So bili ljudje v času Prešerna srečni? Je bil on srečen ali so njegove stvaritve le sad njegove nesreče?

Na to žal nimam odgovora, vidim pa današnji čas in kako zelo se spreminja. Verjamem, da nas je obdobje korone zaznamovalo tako in drugače. Marsikomu je sreča obrnila hrbet, ko je izgubil svoje zdravje, drugemu pa se je nasmehnila, ko je na račun drugih zaslužil bajne vsote. Pa je to res sreča?

Vsak na drugačen način dojema srečo. Že če pogledam sebe, jo danes vidim popolnoma drugače, kot sem jo pred dvajsetimi leti. Zakaj? Ker zorim in dajem prednost drugim stvarem, ki me osrečujejo in delajo bogatejšega. Večkrat sem dejal, da mora človek v življenju pasti ali se mu nekaj zgodi, da začne gledati na stvari z druge perspektive. Na žalost nimamo vsi iste sreče, ampak lahko je nekdo srečen z malimi stvarmi, drugemu pa niti bogastvo ne bo prineslo tega zadovoljstva. Lahko pa delimo srečo s toplo besedo, s pomočjo tistim, ki jo potrebujejo, ali s svojimi dejanji, ki nekoga osrečijo.

V zadnjem času ponovno sledim v medijih, koliko je družinskega nasilja in vsega ostalega zla. Zadnjič sem se vprašal, kaj bi bilo, če bi stene govorile, kaj bi nam povedale.

Sem se ponovno kar zamislil. Spoštovani, dajmo srečo deliti in si pomagati. Bodimo pomoč tistim, ki jo potrebujejo. Ne dovolimo, da drugi govorijo namesto nas, ampak se poslušajmo.

Dajmo si priložnost, da bo svet lepši za vse. Že zgodovina nas uči, da lahko še tako težke prepreke premagamo skupaj. Bodimo človek človeku.

Ta čas, ki je sedaj, bo tudi minil. Verjamem, da je pred nami čas priložnosti in novih energij.

Včasih se vprašam, kaj smo ljudje in zakaj smo takšni oz. kdo nas dela takšne. Lepo je, da smo si različni, kajti to nas dela drugačne, ampak kaj je tista slaba stran v nas samih, kdo jo sprovocira. Otrok, ko se rodi, pride na svet kot nepopisan list papirja. Potem pa družina, vrtec, šola, služba … boj za preživetje s takšnimi in drugačnimi prijemi. Kdo nas naredi takšne ali pa je v nas samih ta tekmovalni boj, da želimo dokazati drug drugemu, kdo je boljši. V osnovi pa spet pozabljamo na sočloveka. 

Pred kratkim me je pot vodila na pokopališče v tej naši lepi vasici Šentanel in sem tako postal pred posameznimi grobovi in si ogledoval imena in priimke ljudi, ki so tu pokopani. Veste, kaj me je spreletelo? Nikjer ni pisalo, ta je bil bogat, ta revež, ta hlapec ali dekla, srečen, nesrečen … Na vseh le navedba imena in priimka ter letnica rojstva in smrti. Ponovno mi je dalo misliti. Vsak začetek ima svoj konec in na koncu štejejo le spomini, ki ostajajo, vse ostalo mine.

Naj bo pot življenja posuta z dobrimi dejanji, ki jih delimo med ostale in jih tako osrečujemo.

Spoštovani, moj pogled je velikokrat drugačen, včasih za koga nerazumljiv, vendar vedno odkrit. Najboljši učitelj je življenje samo, ki nas vodi po poteh, ki niso vedno ravne. Ostanite mi zdravi. V upanju, da je to zadnje poglavje korona časa in da so pred nami boljši časi, ki jih bomo lahko namenili tistim, ki nam nekaj pomenijo.

S spoštovanjem.
Metod Tasič