Doing Something for Nothing

Lansko leto sem med iskanjem avtentičnega in zanimivega gradiva za svoje dijake naletela na članek o britanskem frizerju Joshui Coombesu. Joshua redno brezplačno striže brezdomce na londonskih ulicah. Sodeluje v projektu Be Social Global pod ključnikom #DoingSomethingforNothing in njegova ideja se je že razširila v številne druge države. V šoli smo med poukom komentirali njegovo geslo: »Če bi vsakdo naredil samo eno altruistično dejanje, bi spremenili svet.« Polega članka smo gledali video, v katerem opisuje svoje poslanstvo: želi pozitivno vplivati na družbo, se povezovati z brezdomci na človeški ravni in deliti njihove zgodbe na družbenih omrežjih. Po navadi pred striženjem in po striženju naredi fotografijo. Ko brezdomec vidi razliko, pridobi malo samozavesti, zato mu Joshua polepša dan in mu morda pomaga verjeti, da je še vedno družbeno koristen in da se lahko prijavi za kakšno službo. Joshua rad povezuje ljudi in komunikacija je način krepitve vezi med nami. V času, ko nam virtualna interakcija omogoča občutek, da se nahajamo v skupnosti, je striženje drugačen in pomemben način povezovanja na telesni in čustveni ravni. »Pravo življenje je izven računalniškega zaslona,« pravi Joshua.

V podobno pustolovščino smo se podali tudi na naši šoli. Povezala sem se s kolegico, ki uči poslovni bonton, in dogovorili sva se, da bomo projekt izvedli z dijaki drugega in tretjega letnika, ki že poznajo tako imenovane mehke veščine in so pri predmetu poslovni bonton že povezovali frizerstvo z vidiki revščine. Našli sva priložnost, da dijaki spoznajo vrednost in moč svojega poklica, spremenijo svoj pogled na svet in okolico, spoznajo zgodbe brezdomcev in širijo pozitivne novice, medtem ko se mediji osredotočajo na slabe. Dijakom sva hoteli posredovati sporočilo, da frizerski svet ni le glamuroznost in da frizerski poklic lahko izvajajo tudi v drugačnih pogojih in z minimalno opremo. Dijaki so bili takoj za. Povezali smo se z društvom Kralji ulice in predstavili projekt. Dogovorili smo se za 6. marec 2019 v prostorih dnevnega centra Kralji ulice na Pražakovi 6 v Ljubljani. Sodelovali sta dve dijakinji in profesorica praktičnega pouka, ki jima je strokovno pomagala in tudi sama strigla brezdomce.

Na začetku se je za vstop v naš improviziran ‘salon’ opogumila sama ena ‘stranka’. Povedala je, da je skoraj zaspala ob umirjeni glasbi in ob nežnih dotikih naše dijakinje, prevzela pa jo je tudi naša pozitivna in sproščena naravnanost. Potem je pred vrati začela nastajati vrsta. V dveh urah in pol smo uredili trinajst strank, za več je zmanjkalo časa. Stranke so bile skromne in hvaležne – tako za spodbudne besede kot za frizersko uslugo. Vsak je imel svojo posebno življenjsko zgodbo in vsak se je sam odločil, če jo hoče deliti z nami ali ne. Vsakdo se nam je zahvalil na svoj poseben način. Tudi mi smo se jim zahvalili, ker so nam zaupali, da jih ostrižemo. Prav tako kot pravi Joshua: »When you cut someone’s hair, it is about trust.« (Striženje las je stvar zaupanja).

In kako sta se počutili dijakinji? Zaupali sta mi, da sta dan pred dogodkom bolj malo spali, ker sta bili tako vznemirjeni in neučakani. Ena od njiju je napisala: »Danes sem nekomu popravila dan, teden, mesec, mogoče celo leto … ne vem, vem samo, da sem izpolnjena, da sem začela ceniti to, kar imam, da sem ugotovila, da sem srečen otrok, ki mu nič ne manjka oziroma mu nikoli ni manjkalo. Kako se počutim? Občutek je čuden, čuden zato, ker imam vsa čustva pomešana: ljubezen, veselje, žalost, jeza … Ljubezen, ker sem videla, da so ti ljudje polni ljubezni. Veselje, ker sem za njih nekaj naredila in ker so tako hvaležni. Žalost, ker jim ne morem pomagati in dati vsega, kar potrebujejo. Jeza, ker jih ljudje obsojamo, ne vemo pa, da so oni enakovredni nam, drugim. To so ljudje, ki rabijo lepo besedo, objem, pogovor, z drugimi besedami, čustveno pomoč. Prej mi ni bilo čisto jasno, zakaj Joshua to dela, če je zelo uspešen frizer. Zdaj ga razumem. Še več kot samo razumem, zdaj ga čutim. Občutek, ki ga z besedami ne morem opisati, ker si ga niti ne morete predstavljati, lahko ga samo doživite.«

Mene pa se je dotaknila zgodba tujega brezdomca, ki mi je zaupal, da ima sina, ki ga ni nikoli spoznal, ker je njegova partnerka izginila z otrokom. Čutila sem, da ga zelo pogreša.

Neverjetni ljudje.
Neverjetno povezovanje.
Izkušnja, vredna nadgradnje.

Monica Caltran,
Srednja frizerska šola Ljubljana