Kolumna: Tomaž Turk

ONA

Izčrpan sem. Rad bi spet čutil strast, zaljubljenost, pripadnost, entuziazem, željo. Že nekaj časa je ne čutim. Rad bi jo spet videl, tipal, bil osredotočen nanjo. Držala me je 25 let hrepenenja. Popolnoma sem jo čutil, se ji razdajal. Ona me je izzivala in vedno mi je bila uganka. Najprej nisem vedel, katero hočem, katera je zame. Vedel sem, da sem neuk in da jo moram presenetiti z znanjem, ki ga nisem še imel. Mislil sem, da je ona prirojena, dana določena. Vedel sem, da moram začeti s skromnostjo, čeprav sem hotel najboljšo. Bila mi je vsakdanja, ker sem jo vsak dan srečeval. Hotel sem več, pa je bila zelo bazična, ampak nisem je dohajal. Vsakič se mi je bolj odprla, še vedno sem bil za njo, ampak sem jo dojel čez mesec, dva. Sanjal sem, da jo bom presenetil, podučil, pa mi je vedno zadala nov izziv, totalno nepojasnjen. Zaprl sem se vase, jo začel tuhtat, občasno se ji dokazovat. Nisem imel več potrpljenja. Razganjalo me je. Bil sem drugačen, tih, nerazumljiv. Drugi mi niso prisluhnili. Ti si me pa sprevračala, mi kazala pot, ki je težka, a tako drugačna. Začela si me vzgajati, iskati mojo pronicljivost, iznajdljivost. Všeč ti je bil moj kaos, lenoba, ker ti nisem hotel slediti, ampak sem prišel po drugi poti do tebe, ko sva bila zmenjena. Všeč ti je bilo, ker te nisem podkupoval in ker te nisem razkazoval. Postala si del mene, se naselila k meni, na desno stran mojih misli. Skupaj sva. Iščeva širino. Veva, da zmoreva več, ne samo to, kar počneva. Moji prijatelji so ti bili zanimivi. Silila si me, da spoznavam nove prijatelje, ki nama bodo še dodatno razširili obzorja. Začela si v tujih jezikih govorit It’s not about one thing, it ‘s about everything. Peljala si me v tujino, mi pokazala, kako one delujejo, se zavedala, da imajo več možnosti kot ti, ampak ti si izbrala mene. Prevzela si me. Začel sem te oblikovati po mojih željah, tako da sem večkrat provociral s teboj. Zunanjost, ki je bila tako krčevito klišejevska, da se je le prodajala. Začela sva se slikati. Postavljal sem te vsako leto v drugačen 180-stopinjski položaj. Želel sem, da si vsakič drugačna. Izklesala sva si svoj stil. Ljudje so naju prepoznali. Imela sva svojo estetiko. Bila sva skupaj na odrih, željna aplavza. Včasih so naju bolj razumeli, bil je večji aplavz, kot pa ko sva delala stvari, ki sva jih samo midva razumela. Bila sva eno. Premočna. Vedno si bila pred mano in ni ti bilo več razburljivo. Prvič si me pustila. Zapustila si me vsaj dvakrat na leto. Hotela si me naučiti strasti, hrepenenja po tebi. Po vsaki od teh odtujenosti sem se vrnil še bolj strasten in žejen tvoje zvestobe. Rekla si mi: Če hočeš biti uspešen in drugačen, se moraš spreminjati, takega te hočem. Vse to je zdržalo, ampak zadnjih par mesecev sva se odtujila. Iščeva se. Ta dvom me preplavlja in spodkopava. Dela me nerodnega, naivnega. Nehal sem se spraševati, kam si šla oziroma kje si bila, vem pa, da si sijoča in spomladanska.

Zapis je posvečen moji partnerici, imenovani Kreativa. Zelo sem ji hvaležen za vsa ta leta izzivov. Ampak vedeti mora, da rabim daljši odmor. Se resetirati in zbalansirati. O njej še vedno razmišljam, kako naprej; vem, da če bo strpna, bova prijatelja in bolj preudarna, spoštljiva. Mogoče pa vsak s svojo novo potjo, z zavedanjem edinstvenosti, ki sva jo gojila.

To razmišljanje je prišlo na plan, ko sem neko dekle strigel 10.000 kilometrov stran od mojega vsakdanjika in mi je postavila vprašanje: Are you in love with what you are doing or are you just good in what you are doing. (prevod: Ali ljubite svoje delo ali ga samo dobro opravljate?)

Kaj je lepše – izgubiti jo ali najti.

Nimam izbire in nimam odgovora. Prepleteno je.

AMEN

Tomaž Turk

Foto: Mimi Antolovič