Razstava Hair: Untold Stories

Lasje so naraven in obnovljiv material. Zaradi svoje čvrstosti, fleksibilnosti, izolativnosti in trajnosti so primerni za številne izdelke.

Lasje se daljšajo in krčijo s spremembo vlage. Človeške in konjske lase so nekoč na široko uporabljali v higrometrih za merjenje relativne vlažnosti. Higrometre na primer uporabljajo muzeji pri varovanju svojih občutljivih eksponatov.

Konjsko žimo uporabljajo za violinske loke, ščetke in čopiče.

Z lasmi kot odpadnim materialom se ukvarja nizozemska oblikovalka Sanne Visser, ki vodi projekt ‘The New Age of Trichology’. Razvila je poseben postopek za izdelavo vrvi iz las. Izdeluje vreče, pasove, mreže in plezalne vrvi.

Lasje imajo veliko površino, zato vežejo nase maščobo. Lahko jih uporabljamo kot filter. Pri razlitjih nafte jih lahko uporabimo v lovilnih pregradah za vpijanje nafte (hair booms).

Zanimivi eksponati so pokrivala, narejena iz las. Pri ljudstvu Yao, narodni manjšini, prisotni na Kitajskem, Tajskem, Vietnamu in Laosu, so ‘Yao klobuk’ nosili duhovniki. Dajal jim je višji status med opravljanjem obredov.

Lasulje nosijo odvetniki na višjem sodišču in sodniki. Lasulja daje občutek samozavesti in hkrati opominja, da je sojenje velika odgovornost.

V plemenski skupnosti Naga, ki prebiva na območju med Indijo in Mjanmarom, so iz las ubitih sovražnikov izdelovali dekorativne predmete.

Nekatere judovske ženske morajo po poroki pokriti svoje lase z lasuljo, imenovano sheitel. Lasulja ima namen ustvariti psihološko pregrado med žensko in neznanci. Lepota ženske naj bi ostala vidna, vendar diskretna.

Poslastica za oči so razstavljeni glavniki. Glavnik ni samo pripomoček za česanje las. V nekaterih skupnostih po svetu, kjer imajo lasje simbolni status ali so znak identitete, so glavniki lahko dokaz ljubezni, modni dodatek, darilo ob posebni priložnosti ali politični simbol.

Del razstave ima naslov ‘Lasje kot spomin(ek)’. Kako se počutimo, ko ob striženju vidimo na tleh kup svojih las, ločenih od nas? So izgubili svojo moč in svoje lastnosti? Izgledajo živalsko? Se je naš odnos do njih spremenil? Kako se počutimo, ko izgubimo lase zaradi bolezni? Kako sprejemamo lase druge osebe, če je iz njih izdelana naša lasulja? Si želimo spoznati to osebo?

Odstrižene lase lahko hranimo, da nas intimno spominjajo na osebo, ki nas je zapustila. Nekatere družine vzdržujejo ‘lasni arhiv’, za katerega vedno shranijo prvi pramen las otrok. V preteklosti so po smrti izdelali nakit iz las preminulega. Spodnja fotografija ima naslov ‘Mati in hči’ in jo lahko dojemamo kot intimen ‘lasni portret’ družine.

Tekst: Monica Caltran
Fotografije Sašo Kremič