Portret: Peter Klinc

Peter Klinc je bil dolga leta prvo ime Ilirijinega Narta studia. Je vzor in učitelj prenekaterega ne le slovenskega frizerja. Velja za ikono in legendo frizerstva Slovenije, Jugoslavije in vzhodne Evrope. Je mojster, ki je svoje življenje posvetil frizerstvu, in spoštovani učitelj generacij frizerjev. Kljub vsemu je ostal dostopen in nadvse karizmatičen sogovornik. Je neizmerna zakladnica zgodb, ki jih pripoveduje doživeto, kot bi se zgodile včeraj. Je velik estet in umetnost mu veliko pomeni.

Njegova prva frizerska mentorja v rodnem Mariboru sta bila Marjana Grbac in Janez Strelec. »Zelo sem jima hvaležen za znanje, ki sta mi ga predala. Od njiju sem se največ naučil,« zatrjuje. »Očitno so v meni videli nek potencial, saj so me hitro vključili v frizerska tekmovanja. Že leta 1970 sem postal mladinski frizerski prvak takratne Jugoslavije in Ilirija mi je ponudila službo demonstratorja v tedanjem Narta studiu. Postopoma sem napredoval v strokovnega vodjo in na koncu v vodjo studia,« se spominja.

V mladosti je sanjal o igralski karieri, a se je na željo staršev, ki so imeli kovaško obrt, vpisal na strojno šolo, ki je ni nikoli končal, saj mu je življenje prineslo na pot frizerstvo. Zaveda se, da morda kot igralec ne bi nikoli stal na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma ali kremeljskega dvorca. »Frizerski nastop je tudi neke vrste predstava. Ko smo včasih nastopali, so nas gledali kot rock zvezdnike,« se spominja. V zakulisju je veliko sodeloval na televiziji, v gledališču in pri snemanjih filmov, kjer mu je še posebej ostalo v spominu, da je moral Borisu Cavazzi za film Begunec povsem posvetliti lase. Nekoč je celo dobil manjšo vlogo v filmu, ki so ga snemali v studiu Narta. Igral je kakopak frizerja.

Med drugim je skrbel za pričeske slavnih. »Lahko bi rekel, da sem friziral vso jugoslovansko estrado. Sodeloval sem na različnih glasbenih festivalih,« dodaja. S Terezo Kesovijo prijateljuje še danes. Zaupali so mu tudi friziranje strogo varovanih soprog svetovnih politikov. Tako je že sredi sedemdesetih let preteklega stoletja na njegov frizerski stol sedla soproga mongolskega premierja Tsedenbala. V času zimskih olimpijskih iger v Sarajevu je uredil pričesko sami švedski kraljici Silviji. Lahko se pohvali, da je postrigel Raiso Gorbačov, soprogo Mihaila Gorbačova, nekdanjega predsednika Sovjetske zveze. »Imel sem zelo lepo službo, ki mi je omogočila, da sem videl veliko sveta in spoznal veliko ljudi. Veliko so vlagali v nas in imeli smo zelo dobra izobraževanja.« Med drugim tudi za govor, javno nastopanje in lahko se pohvali, da se je učil od najboljših, saj so k sodelovanju povabili legendarne mojstre, kot sta Marjan Kralj in Ana Mlakar. Tudi sicer je zagovornik, da mora biti frizer široko izobražen, saj »prihajajo k njemu različne stranke, s katerimi se mora znati pogovarjati. Frizerski saloni niso opravljalnice. Prav tako ne smeš stranke nikoli šimfati. Ona je kralj in ti prinaša denar,« je prepričan. S frizersko šolo v Ljubljani je vedno zelo dobro sodeloval. Nekdanja ravnateljica Anica Justinek ga je vabila, da bi prišel k njim poučevat. Ponudba ga je zelo mikala, a je ugotovil, da bi zaradi pogostih službenih poti z Ilirijo težko usklajeval šolski urnik. Kljub temu je bil vedno pripravljen deliti svoje znanje z mladimi. Zase pravi, da razume, kako razmišljajo mladi, in še vedno rad spremlja, kaj delajo. »Najlažje je mlade kritizirati. Pomagajte jim. Kritika mora biti vedno pozitivna, nikoli negativna,« zatrjuje. Pred leti je šoli podaril svoj kip, ki ga je Saba Skaberne izdelala kot del sprejemnega izpita na likovno akademijo. Danes je na ogled v vitrini šolske avle. »Ni bil narejen po fotografiji, ampak sem ji poziral in ni bilo lahko,« dodaja.

London je prvič obiskal leta 1975. Spomin na nastop Vidala Sassoona v čudoviti dvorana Royal Albert Halla je še vedno zelo svež. »To je bil zame najboljši frizeraj, kar sem ga kdaj videl. Za barvanje je skrbela Annie Humphreys, ki je na odru stala na lestvi in nanašala barvo, temnopolte so strigli kot živo mejo,« navdušeno pripoveduje.

Kljub mnogim potem v tujino se je vedno rad vračal domov. Delo za tujo blagovno znamko ga ni mikalo, saj je, kot sam pravi, preveč lokalpatriotski. »Težko je delati za Slovenca, še težje pa za tujca,« je prepričan. V svoji bogati karieri je Klinc doživel mnoge uspehe, a ostal je skromen in spoštljiv. »Nikoli nisem nič rekel čez svojega stanovskega kolega. Vsak se trudi po svojih najboljših močeh in zmožnostih. Ni boljšega ali slabšega,« zatrjuje.

Leta 2009 mu je akademija Slovenskega frizerskega festivala podelila nagrado za življenjsko delo, ki je je bil vesel in počaščen, ko je bil ob njenem prejemu deležen stoječih ovacij stanovskih kolegov. »Akademija mi je naredila lepo slovo, da sem se poslovil na odru v Cankarjevem domu. Moja želja je bila, da se med prikazovanjem mojih fotografij predvaja pesem Franka Sinatre My Way. Bilo je zelo slavnostno. Pesem me še vedno spominja na ta nepozabni dogodek,« pripoveduje Klinc.

Po bogati karieri se je konec leta 2011 upokojil. »Takrat sem zaključil s frizerstvom,« pravi in nadaljuje: »Še vedno se rad udeležujem frizerskih dogodkov, če me povabijo. Rad pogledam, kaj mladi ustvarjajo. Prihajajo druge generacije in svet se spreminja,« zaključi. Peter Klinc ni le frizer, temveč tudi legenda in učitelj, ki je zaznamoval frizerstvo v Sloveniji, Jugoslaviji in širše. Je navdih za vse, ki si prizadevajo za vrhunsko frizerstvo in se trudijo uresničiti svoje sanje.

Tekst: Nina Nagode
Portret je delo Aleksandra Fenosa.