Portret: Kristijan Petek

Kristijan je bil eden prvih, ki ga je doletela čast in ga je Aleksander Fenos upodobil skozi portret. »Ko sem videl, sem bil kar malo ganjen,« priznava Kristijan in nadaljuje: »S Sašem nisva le stanovska kolega, ampak sva dolgoletna prijatelja. On je eden tistih, ki jih noro spoštujem, cenim kot frizerja, še bolj pa kot človeka.« Skupaj sta preživela nešteto dogodivščin. Največ jih je iz potovanj v London na Salon International in akademijo Toni&Guy. Poudari, da takrat potovanja v London niso bila tako samoumevna in dostopna kot danes. »Včasih je bil to dogodek leta, zato imajo ti spomini še toliko večjo težo.« Glede na to, da smo zaradi trenutne situacije omejeni s potovanji, se najbrž lažje vživimo v takratne čase.

Kaj pa on in umetniško izražanje? Pravi, da imajo vsi, ki delajo z lepoto, kot so frizerji, nekoliko bolj razvit čut za ustvarjanje. Njega že od mladosti zanimata slikarstvo in kiparstvo. Sam sicer ne ustvarja, je pa strasten zbiratelj umetnin, za katere pravi, da je vsaka nekaj posebnega, prav vse pa polnijo dušo. Navdušuje ga tudi design prostorov in pravi, da »če ne bi bil frizer, bi verjetno delal kaj na tem področju«. Veseli ga, da da prostoru nov videz in z veseljem se vsako leto loti kakšnega tovrstnega projekta, a poudarja, da to dela za dušo. Glede stila se prilagaja lokaciji, stavbi in malo trendu. »Nisem pristaš preveliko detajlov, moram pa priznati, da tudi nisem več minimalistično naravnan kot sem morda bil še pred leti,« še priznava.

Njegova starša prihajata z Vojvodine, on se je rodil in odraščal v Nemčiji. Kot najstnik se je preselil v Celje in takrat je znal le srbohrvaško in nemško. Ravno slednje mu je kasneje v karieri odprlo marsikatera vrata. Na presenečenje domačih, saj ni bil nihče povezan s frizerstvom, se je v Celju vpisal na frizersko šolo. Je pa bil frizer družinski prijatelj in kadar je bil pri njem v salonu, mu je bilo vedno zanimivo. Po zaključku šolanja se je zaposlil v podjetju Nega Celje. Po nekaj letih je odprl svoj prvi mali salon, za katerega pravi, da je bilo v njem ravno dovolj prostora za en umivalnik in dva stola. Poimenoval ga je Kristijan Styling. Salon se je počasi povečeval na račun sosednjih lokalov in čas je bil za novo ime – Kristijan Styling frizerska hiša ali preprosto KSFH. V tistem času je bil zelo aktiven Roman Hlep, kateremu gredo zasluge, da smo na domačih odrih videli prenekatero veliko tuje frizersko ime. Kristijan je zaradi znanja jezika pogosto pomagal pri prevajanju in tudi samim frizerjem v zaodrju. Pravi, da je bila to zanj izjemna odskočna deska. Dobil je veliko idej za ustvarjanje in navezal stike s tujimi frizerji.

Danes ima v Celju salon, katerega del je tudi brivnica. V neposredni bližini je še njegova lasuljarna, kjer poleg lasulj prodajajo tudi lasne pripomočke. Do širitve posla je prišlo iz preprostega razloga, ker je pri delu potreboval lasulje in jih takrat v Sloveniji ni dobil. Delo z lasuljami je prevzela njegova žena, ki sicer ni frizerka, a Kristijan pravi, da je postala prava strokovnjakinja za lasulje, in brez sramu priznava, da se kdaj od nje tudi sam nauči česa novega.

O delu z lasuljami pravi, da potrebuješ specifična znanja. »Naj ima frizer še toliko izkušenj, a če nima znanja, kako delati z lasuljami in lasnimi vložki, pogori.« Poleg Celja najdete njihovo lasuljarno tudi v Ljubljani, frizerski salon pa v Luciji. Njegova ekipa, ki trenutno šteje 20 članov, že leta vsaj enkrat letno pripravlja kolekcije. Povečanja ekipe ne načrtuje, saj meni, da je kombinacija salona in njegovih frizerskih projektov izven salona dovolj.

Širši javnosti je poznan predvsem zaradi sodelovanja z blagovno znamko Schwarzkopf Professional. To zgodbo je začel pisati leta 2008, ko je postal član njihove mednarodne ekipe in še isto leto dobil vlogo ambasadorja. Hitro je napredoval in danes potuje po vsem svetu. Uradno je ambasador za Vzhodno Evropo in centralno Azijo, a ga pot pogosto zanese tudi na druge konce sveta. Je član mednarodne ekipe, ki ustvarja kolekcije. Pri zadnjih dveh mu je bilo to zaradi trenutne situacije onemogočeno. Hkrati je tudi ambasador za STMNT za Slovenijo. Kristijan, ki je zaradi izobraževanj vajen rednih potovanj, je v najbolj pestrem obdobju letno obiskal od 28 do 30 držav. Nekatere tudi večkrat. Da je bil takrat veliko zdoma, pove tudi podatek, da je bil v salonu prisoten v povprečju le dva dni na teden. Trenutno potuje zelo malo, saj vse poteka prek spleta, a to ni isto, razočaran priznava. Ko sva se dogovarjala za ta prispevek, je bil ravno sredi izobraževanja za Azijo, na daljavo seveda. V teh posebnih časih občasno tehnična ekipa poskrbi, da medtem ko sam prikazuje delo na modelu, hkrati prek več ekranov spremlja akademije po svetu, prek vsakega ekrana eno. »Na nek način smo bili povezani. Tehnologija nam pomaga v dani situaciji, a to ne more nadomestiti izobraževanja v živo.«

Sam se še vedno izobražuje in je prepričan, da se ne bo nikoli nehal. Prednost njegovega poklica je tudi, da se lahko od vsakega frizerja kaj nauči, poudarja. Je v odnosu z vodilnimi svetovnimi frizerji znotraj ekipe Schwarzkopf Professional in tudi zunaj nje. Tako dobi ideje, informacije o tehnikah in vsem, kar sodi zraven.

Javno nastopanje mu ni nikoli delalo težav. »To je del mojega vsakodnevnega življenja. Če se vživiš v to, kar delaš, in čutiš ljubezen, strast, je to avtomatizem.« Kljub bogati kilometrini pa pravi, da je na odru še vedno prisotna trema, za katero je prepričan, da mora biti vedno prisotna. »Če je kdaj ne bom imel, bom vedel, da je nekaj narobe,« še dodaja.

Pred leti je za revijo Frizer povedal, da je njegovo delo še vedno njegov prvi hobi. Je še vedno? Pravi, da je na nek način še vedno. »Živim od tega, ampak če bi primerjal, bi ga tudi uvrstil med hobije. Nekatere stvari delaš za preživetje, druge za dušo. Jaz imam srečo, da lahko to kombiniram.«

Ob vprašanju, če ob polnem urniku še najde čas za druge projekte, brez pomislekov izstreli: »Čas je vedno! Le vzeti si ga moraš. Starejši sem, večkrat si ga vzamem. Rad imam zimske športe, se vozim z motorji. Mora pa biti tudi čas za družino.« Je ponosen oče dveh hčera, ki ju kot kaže ne bomo videli v frizerskih vodah.

Pravi, da ni splošnih nasvetov, ki bi jih lahko vsak preslikal v svoje življenje, saj meni, da »mora vsak peljati svojo zgodbo. Kot v ljubezni, ni pravil. Vsak se mora odločiti za svojo smer in na njej vztrajati. Kot v življenju ne moreš početi vsega, tudi smeri ne moreš mešati. Menim, da ni recepta. Treba je biti vztrajen.«

Glede uspeha meni, da je ta relativen. »Odvisno je, kako ga meriš in s čim primerjaš. Uspeh je vsaka zadovoljna stranka, ki zapusti tvoj salon, vsako občinstvo, ki te nagradi z aplavzom, vsak nasmešek in lepa beseda. Vendar si je treba to zaslužiti. In to kar naprej. Prav tako sprejeti neuspehe. Nujno je potrebna prava mera enega in drugega.«

Tekst: Nina Nagode
Portret je delo Aleksandra Fenosa.