Kolumna: Tomaž Turk

Dream job

Tomaž, kdaj končamo danes? Koliko časa bo še trajalo? A moramo jutri res začeti že ob 4h zjutraj? To striženje sem že delal in tudi spenjat že znam, a res moram to še enkrat iti čez celo tehniko? Lačen sem. Kdaj bom šel lahko na kosilo? Koliko bom plačan, kakšno plačo bom imel? A se res moram naučiti tudi barvati? Sploh pramena. Jaz bom itak brivec in bom samo moške frizure strigel. Noge me bolijo. Se lahko usedem? Utrujen sem. Sem lahko jutri doma?

Večinoma nimam odgovorov na ta vprašanja, lahko ti pa jaz postavim vprašanje. Ali hočeš biti najboljši in na vrhu? Kajti sanjski poklic ne obstaja in lahko kar nehaš sanjati o tem. Vem pa, da če hočeš biti na vrhu, se moraš veliko žrtvovati. Delati pozno v noč, ko ostali že gredo domov. Ne mislim samo v službi, ampak tudi doma z razmišljanjem in treningom. Sledi zgodnja jutra, ko ostali še spijo. Posledično ostane zelo malo prostega časa. Velikokrat moraš iti sam naprej in orati ledino, ko ti ostali ne sledijo več in ostanejo za tabo. Pride tudi do trenutkov, ko si sam in osamljen na vrhu. Sliši se težko in je težko, ampak je edina resnica, brez besednih oblakov. Vse to se zgodi, premakne v glavi, ki producira iluzije, sanja podnevi in tudi ponoči in nam omogoča, da si delamo utvare, nas ukani in producira lažne spomine. Tega sem se spomnil, ko mi je gospod na pomolu razlagal o svoji 20-letni vezi s svojo jadrnico, ko sva stala pred njo. Rekel je, da mu je glava velikokrat svetovala, naj gre jadrat, pa se ni odločil, ker mu je telo reklo ne. Kot odgovor na zgoraj napisana vprašanja se lahko vprašate, kolikokrat so vas možgani zavajali skozi izmišljene utvare-spomine, ko niste znali nadzorovati misli in ko je bilo vaše življene neke vrste privid. Vidimo lahko rdeč športni golf, po nekaj letih pa se ga spomnimo kot ferrarija, ker je bil rdeč. Iz tega sklepamo, da naši možgani varčujejo s pomnilniškim prostorom, ko brišejo in zamegljeno shranjujejo dogodke in misli. To razlagam, da bi lažje razumeli, kako nas naši možgani zavajajo. Ene bolj, druge manj. Tako boš tudi lažje razumel ljudi z duševnimi težavami, travmami ali dogodki, ki so se zares zarezali v naš spomin. Lažje boš tudi oprostil nekomu, kajti nazadnje sem bral, da je znanstveno dokazano, da nas možgani zavajajo. Lažje boste tudi razumeli, kdaj telo zmore dosegati določene vrhove. Ni nujno karierno pogojeno, da dosežemo nek vrh. Lahko je tudi družinski ali prijateljski vrh. Vsekakor vsak človek enkrat doseže vrh, ki se imenuje Bilo je vredno živeti. Skozi bilanco vidiš vse svoje življenjske vrhove, ki se jih spomniš in se zavedaš, da cilj ni najvišji vrh, ampak je velikokrat že nekje vmes ta vrh, manjši in položnejši. Vsekakor morajo možgani in telo sodelovati. Možgani govorijo skozi besede, ki jih izrekamo. Na srečo se jih človek zapomni samo 7 %, telo se izraža neverbalno in je veliko pomembnejše zaradi gestikulacije, mimike in jezika telesa. Ko pa se združijo besede in to kar delamo, počnemo, ko naredimo to, kar smo rekli, jaz osebno mislim, da je to neke vrste karizma in to boste tudi začutili.

Amen
Tomaž Turk