Kolumna: Metod Tasič

Znanje

Znanje, kaj je to? Vrednota, potrditev, potreba, osebna rast ali kaj drugega? Lahko rečem, da vse to ali še več. Ko sem pred več kot 30 leti začenjal svojo kariero, sem imel že izoblikovano, kaj si želim in kaj je tisto, kar me žene. To ni bila potreba po svojem salonu, k čemur teži večina. Bilo je znanje oz. perfekcija striženja, ki me navdihuje še danes.

V sredini devetdesetih in tudi v kasnejšem obdobju je izobraževanje vsaj zame potekalo nekoliko drugače oz., bom danes dejal, času primerno. Bilo je obdobje, ko sem se učil preko VHS kaset, knjig, raznih revij in obiskov seminarjev, ki so potekali v Sloveniji pod okriljem posameznikov, blagovnih znamk, ter obiskov Londona (Sassoonove academije) in slovitega Salon Internationala. Ta se je v mojih začetkih odvijal še na slovitem Wembleyu.

Ko sedaj pogledam prehojeno pot, se zavedam, da sem se učil v izredno ustvarjalnem času. To je bil čas Tima Hartleya (Sassoon) in neponovljive ustvarjalnosti, vsaj do danes. In to je bilo tudi obdobje, ko sem na Sassoonovi akademiji prvič srečal Dova Palmerja.

Priznam, užival sem v ustvarjalnih stvareh, vendar mi je vedno manjkalo tisto nekaj, ki te pelje do popolnosti, no če obstaja.

Obdobje Sassoonovega intenzivnega izobraževanja, študiranje osnov, mi je počasi začelo odpirati oči. Vsak prosti čas sem izkoristil za študiranje tehnik, oblik striženja las in iskanje perfekcije. To intenzivno obdobje traja še danes.

Iz moje perspektive gledam na striženje las kot na umetnost, oblikovanje nove materije, ki individualizira posameznika.

Zame je striženje strast, ki me motivira in navdihuje. Za nekoga pa je to le striženje. Spoštujem vsako mnenje, vsako delo, vprašanje pa je, kaj si želimo mi oz. vsak posameznik. Če pogledam deset, petnajst let nazaj,
dojemam striženje oz. oblikovanje las v popolnoma drugačni dimenziji kot takrat in z bistveno drugačnim občutkom in širino. Takrat sem gledal na striženje iz kreativne perspektive, danes pa dojemam v tehničnem smislu, v osnovah oblikovanja las, ki se prepleta s kreativnostjo.

Kaj me je pripeljalo do tega? V vseh teh letih sem vlagal v osebni razvoj, izobraževanja in nenehno rast. Kot prvo lahko rečem, da je izobraževanje ključ do uspeha, saj ti odpira nova poglavja in širino, ki te vleče naprej.
Izobraževanje, trening, želja je tisto, kar daje rezultate, in če dodam še iskanje perfekcije, je to zame nedokončana zgodba.

V vseh teh letih sem se imel čast učiti od izjemnih mentorjev, ki je vsak pustil določen vtis name in me tudi delno oblikoval. V zadnjem obdobju je to izjemni Dove Palmer, ki prestavlja meje popolnosti. Zame osebno eden največjih edukatorjev, ki ga neizmerno cenim in spoštujem.

Kaj pa mladi danes? Kakšen je njihov interes ob vseh poplavah izobraževanj na spletu in širše? Sedanji čas omogoča bistveno več možnosti z drugačnimi vložki, kot smo jih imeli mi. Pa je to prednost? Kakor za koga.

Občutek imam, da se večina zadovolji z nekim povprečjem. Mogoče je krivo to, da smo se morali mi v finančnem smislu marsičemu odpovedati in to nas je gnalo naprej. Vsekakor igra tu vlogo posameznik in njegova želja, strast. Odkrito povedano je zame to nedokončana zgodba in to me navdihuje.

Ko me ljudje vprašajo, pa še rabiš to, saj znaš vse … jim vedno odgovorim, da bi se rad učil striči do smrti. Malo đkarikiram, vendar s tem povem vse.

Ja, znanje je vrednota, ki širi obzorja in premika meje, na nas pa je, da si mejo postavimo čim više.

Metod Tasič