Kolumna: Tomaž Turk

GEN Z

Naša naloga ni, da nad njimi obupamo, temveč da tistih petdeset odstotkov, ki so zagnani, kreativni in željni dela, pravilno usmerimo, ostalim pa pomagamo najti pot. Vse se začne že pri prvem stiku – na razgovoru za službo. Namesto suhoparnih vprašanj o striženju moramo pogovor zapeljati v realnost. Z njimi se moramo odkrito pogovoriti o tem, kako si sploh predstavljajo svoj idealen dan v salonu in katere naloge po njihovem mnenju spadajo k delu frizerja. To je trenutek za iskrenost o številkah – o stroških salona, dopustih in tem, koliko prometa mora frizer ustvariti, da pokrije svojo plačo. Ko mlada oseba razume "matematiko" za frizerskim stolom, iluzije izginejo, ostane pa spoštovanje do posla.

Seveda pa je teorija na razgovoru eno, praksa pa drugo. Največji izziv običajno nastopi, ko pride do tistega slavnega stavka: »Jaz sem frizer, ne čistilka.« Ko to slišimo, nas hitro premaga jeza, a ravno takrat moramo globoko vdihniti in vklopiti empatijo. Namesto pridige o delovnih navadah jih raje povabimo v čevlje sodelavcev. Vprašajmo jih, kdo naj po njihovem mnenju opravi to delo, če ne oni. Sodelavka,v ki je prav tako frizerka? Kako se počuti ekipa, če pravila ne veljajo za vse enako? Ko jim pokažemo širšo sliko in jim razložimo, da urejen salon neposredno vpliva na počutje stranke in s tem na njihov zaslužek, se upor pogosto spremeni v razumevanje.

Pri Generaciji Z klasično ukazovanje ne deluje. Potrebujejo občutek, da so slišani in da je komunikacija dvosmerna. Ko stvari ne gredo po načrtih – naj bo to zamujanje, neurejenost ali odnos do strank – je ključ v asertivnem (zlati sredini), a spoštljivem pogovoru. Povedati moramo, kaj opažamo, kako se ob tem počutimo mi kot vodje in kakšne so posledice za celoten tim. In nato? Nato jih vprašamo za mnenje. »Kaj ti misliš o tem? Kako bi ti to rešil?« S tem jim vrnemo odgovornost, ki so se ji morda do zdaj izogibali.

Ne pozabimo, da ti mladi ljudje od nas pričakujejo več kot le plačo. Iščejo smisel, razvoj, ravnovesje med zasebnim in poslovnim življenjem ter predvsem potrditev. Če jih prvih trideset dni ne bomo opazili in pohvalili njihovega truda, se bodo počutili nevidne. Če jim ne bomo dajali rednih povratnih informacij in jim kazali poti za napredek, bodo odšli tja, kjer bodo to dobili.

Vodenje te generacije zahteva od nas veliko potrpljenja in poslušanja. Morda res potrebujejo več vodenja pri osnovnih stvareh in več čustvene opore, kot smo jo potrebovali mi. A če jim bomo znali ponuditi strukturo, jasne cilje in topel, mentorski odnos, nam bodo vrnili s svežino, lojalnostjo in idejami, ki bodo naše salone popeljale naprej. Na koncu dneva ne gre za to, da bi mi spremenili njih ali oni nas – gre za to, da se srečamo na sredini mostu.

Amen.
Tomaž Turk