Vtisi sodnika Steva Pavlovića

V vlogi sodnika na tekmovanju International Visionary Award sem se preizkusil že drugič. Povabilo organizatorja si štejem v veliko čast, saj velja za eno najbolj elitnih frizerskih tekmovanj na svetu. Kot član Alternative Hair Showa iz Londona, kjer sem do zdaj nastopil že sedemkrat, sem tudi tokrat dobil priložnost z vrhunskimi kolegi iz vsega sveta.

Letos nas je bilo 12 sodnikov: iz Japonske, ZDA, Nemčije, Irske, Nizozemske, Poljske, Italije … in jaz iz Slovenije. Sodili smo v treh kategorijah: Cut & Color, Men’s Hair in Avantgarde. Pred začetkom dobimo natančna navodila, na kaj moramo biti pozorni. Ocenjujemo dve področji: samo frizuro (oblika, detajli, barva) in celoten styling (oblačila, make-up, obutev, nakit ...). Za vsako področje je mogoče prejeti od 0 do 15 točk. Na koncu vsak sodnik razvrsti prve tri po svoji oceni, skupni seštevek vseh točk pa določi zmagovalce posameznih kategorij.

Pri ocenjevanju sem se ves čas zavedal odgovornosti, ki jo ta vloga prinaša. Zame je najpomembneje, da ostanem pošten. Ne le kot frizer, ampak predvsem kot človek. Soditi pomeni odločati o nekom, ki je vložil ogromno truda, časa in denarja, zato je odgovornost sodnikov res velika. Tekmovalci so prišli z vsega sveta in vsak od njih si zasluži spoštovanje.

Priznam, da sem bil pri ocenjevanju zelo strog. Pozoren sem bil na vsak detajl: levo in desno stran frizure, natančnost striženja in česanja, barvne kombinacije, držo modela, obleko, čevlje … Ugotovil sem, da nekateri tekmovalci niso dovolj pozornosti namenili stylingu (oblačilom, ličenju in dodatkom), kar se je poznalo pri njihovem končnem rezultatu.

Ponosen sem, da nihče od sodnikov ni vedel, da je Aleš Trunkelj zaposlen pri meni. To je bilo njegovo tekmovanje in z ničemur na samem tekmovanju nisem želel vplivati na uvrstitev. Seveda smo se doma v salonu skupaj posvetovali, izbrali model, angažirali Matica Velerja za obleko in Empero za make-up, toda projekt je bil Alešev. In izkazal se je. Presegel je moja pričakovanja. Veselje ob njegovi uvrstitvi je bilo ogromno, tako pri meni kot pri vsej ekipi – Alešu, njegovemu modelu Leonu, asistentu Žaku Modicu, Emperi in tudi Mateju Komarju. Aleš je dosegel fantastičen uspeh!

Najbolj mi je žal za našega Mateja Komarja, ki sem mu podelil najvišje število točk. Na odru so neon barve zaradi prepovedi uporabe dežnika, ki je bil del koncepta, žal izgubile svoj učinek. Organizator mu je na tekmovanju prepovedal uporabo dežnika, da bi se izognili morebitnim poškodbam, saj je bilo na odru veliko modelov in frizerjev. Kljub temu je bil njegov model vrhunsko postrižen in pobarvan. Vsekakor je delo, na katerega je lahko izjemno ponosen.

Biti sodnik na tako visokem nivoju prinaša izjemno čast, a tudi veliko odgovornost. Tekmovalci prihajajo z vseh koncev sveta – iz ZDA, Avstralije, Tajvana, Kitajske in Evrope – in v priprave vložijo ogromno truda, časa in denarja. Pri vlogi sodnika je zato najtežja misel, da koga ne odškoduješ in da zaradi tvoje odločitve kdo odide žalosten, razočaran ali prizadet. Sodil sem tako, kot sem vzgojen in kot živim svoje življenje – pošteno in častno. Nisem zadel vseh zmagovalcev in drugouvrščenih, a so bili kriteriji nekaterih ostalih sodnikov nekoliko drugačni od mojih. Kljub temu sem ostal zvest svojim načelom in ocenil tako, kot sem menil, da je prav.

Tekst: Stevo Pavlović
Foto: osebni arhiv