John Rawson

»Da sem bil prej frizer, je bilo hkrati blagoslov in prekletstvo.«

Imel je uspešno frizersko kariero in kot kreativni direktor potoval po svetu. Odkar pomni, ga je zanimala tudi fotografija, a da je začel o njej resneje razmišljati, je bila usodna zamenjava vlog na enem od snemanj kolekcije. Še vedno veliko potuje po svetu, a kot fotograf. Specializiral se je za lepotno fotografijo in svojim naročnikom, če to seveda želijo, svetuje tudi s frizerskega vidika. Znan je po zelo čistih in dobro osvetljenih fotografijah, kjer se lepo vidijo lasje in njihova barva. Rad ima, da fotografije pripovedujejo zgodbo. Njegova dela najdete v skoraj vsaki številki revije Frizer. Nekajkrat tudi na naslovnici.

Kako je potekala vaša poklicna pot? Začeli ste kot frizer, in če so moje informacije pravilne, ste bili v tej vlogi tudi zelo uspešni. Kot kreativni direktor ste potovali po vsem svetu.

Res je. Imel sem srečo, da sem imel priložnost delati z lasmi. To je bilo konec 70., v začetku 80.. Po mojem mnenju je bilo, kar se tiče las, to vznemirljivo in ustvarjalno obdobje. Še posebej v smislu striženja las, ki je bilo moja prva ljubezen. Bil sem kreativni direktor pri Alan International v Londonu. V tistem obdobju smo imeli dve akademiji in 15 salonov. Potoval sem po celem svetu od Evrope do Daljnega vzhoda ter Avstralije, Kanade in ZDA. V svojem delu sem zelo užival. Med drugim sem bil zadolžen tudi za vse fotografije podjetja. Čez čas sem ugotovil, da me čedalje bolj vleče za fotoaparat, in tako sem leta 1994 odložil škarje in začel asistirati modnemu fotografu v Londonu. Tako se je začelo.

Še vedno kdaj primete za škarje in koga postrižete? Prijatelja morda?

Ne. Niti ne postrižem nikogar od domačih. To je del preteklosti. Trenutno niti nimam energije za striženje.

Povejte več o svojih fotografskih začetkih.

Kot sem že omenil, sem začel delati kot asistent. To je bilo v zgodnjih 90. Trdo sem garal, da sem si zgradil ime. Prijatelj, ki je tudi frizer, me je prosil, da mu ustvarim nekaj fotografij. Ena od njih je pristala na naslovnici Hardressers Journal in tako so se začeli oglašati tudi drugi, če bi fotografiral njihove kolekcije.

Vam je kdo pokazal določene trike ali ste eksperimentirali s fotoaparatom?

Že od nekdaj sem se zanimal za fotografijo in starši so mi kupili dober fotoaparat, ko sem bil star približno 16 let. Vedno sem opazoval fotografe pri delu in bil kot frizer večkrat razočaran, ker fotografije niso bile, kot smo si želeli. Odločil sem se, da pri enem od snemanj zamenjam vlogo in poskusim sam fotografirati. Takrat je večina mojih frizerskih kolegov mislila, da sem nor.

Kako ste ugotovili, da vam je usojena fotografija?

Kot najstnik sem bil obseden z revijami in filmi. Še posebej s tistimi o modi. Velik vpliv sta imela Yamamoto in Comme des Garçons – obožujemo japonsko modo 80. in menim, da ima name še vedno velik vpliv. Kar se pa usode tiče, nikoli nisem mislil, da bom od tega živel, ampak prišla je priložnost za rast in sem zagrabil. Ne smem pozabiti omeniti, da imam ženo, ki me zelo podpira.

Ste bili nervozni, ko ste zamenjali kariero?

Ja, seveda, vendar sem verjel vase. Če ne tvegaš, ne uspeš. Moja žena je bila neverjetna v tistem obdobju in še vedno je. Takoj ko sem si utrdil kariero, sem ji vrnil uslugo in jo podpiral pri njeni odločitvi o šoli za umetnost, kar se je tudi dobro izšlo. Oba imava veliko srečo.

Kako so vas sprejeli v fotografskem svetu?

Kot v svetu frizerstva obstaja snobizem tudi v svetu fotografije in te gledajo postrani, če prideš iz drugega poklica. Ljudje nimajo toliko zaupanja vate. Da sem bil prej frizer, je bilo hkrati blagoslov in prekletstvo. Težko se je prebiti v modni svet. Ali si novinec ali ustaljeno ime. Ni lahko. Poznam veliko fotografov, ki trdo delajo, a ne morejo živeti le od tega. Zavedam se, da imam srečo.

Ko ste začeli, še ni bilo digitalne fotografije. Najbrž je bilo drugače, ko smo še uporabljali filme.

Res je. Takrat smo delali na filme in menim, da je bil to blagoslov. Za film moraš poznati svetlobo. Šel sem čez celoten proces, od klasične do digitalne fotografije. Z današnjimi fotoaparati srednjega ranga lahko narediš osupljive posnetke. Tudi velikost datotek je primerna za obdelavo in presega tisto, ki smo jo nekoč posneli s filmom.

Komu poleg sebi seveda dolgujete uspeh?

Najprej moram omeniti družino, vendar imam ob sebi tudi odlično ekipo, ki me že dolgo spremlja. Moj asistent Paul je neverjeten in je z mano že leta. Tudi retušer Kat Hume trdo dela in je zelo talentiran. Svoj uspeh dolgujem tudi naročnikom, ki so mi dali priložnosti. Tu moram še posebej izpostavil HOB. Akin Konizi me podpira v veliki meri.

Ste specializirani za lepotno fotografijo ali sodelujete tudi pri drugih projektih?

99 odstotkov našega dela predstavljajo lasje in lepota. V preteklosti sem veliko delal tudi modo, za katero menim, da mi je v veliki meri pomagala videti in ustvariti kolekcijo.

Pri delu s strankami svetujete tudi z vidika frizerstva?

Na uvodnem sestanku se dogovorimo, kakšna naj bi bila kolekcija. Vse je odvisno od naročnika. Nekateri trdno stojijo pri svoji začetni ideji, drugi pa si želijo, da jim tudi sam predstavim predloge za izboljšavo. Menim, da nastanejo najboljše kolekcije, ko obe strani prispevata predloge in sta odprti za nove ideje.

Sklepam, da so pozitivni in hkrati tudi negativni vidiki, da ste fotograf z veliko frizerskega znanja?

Zelo velik pozitiven vidik je, da razumem, kaj bi rad naročnik dosegel in mu lahko pri tem pomagam. Negativna plat zgodbe je, da hkrati tudi vem, kaj ni dobra frizura. Na začetku sodelovanja z novim naročnikom je zelo težko zgraditi odnos, pri katerem lahko dam povratno informacijo in tudi pomagam, vendar je na koncu odločitev na strani naročnika. Kakorkoli, neumno bi bilo, če ne bi prispeval svojega znanja in izkušenj ter tako pomagal k boljšemu končnemu rezultatu.

Vaše podjetje Rawson Partnership ponuja poleg fotografskih še druge storitve.

Res je in to je nekaj, kar sem želel že od samega začetka. Spomnim se, da sem kot frizer prihajal s snemanj in potem še ves dan tekal naokoli. Rawson Partnership združuje pripravo koncepta, ličenje, styling, studio, catering … Tako lahko moji naročniki v miru opravljajo svoje in jim ni treba skrbeti za druge, ki so vključeni v projekt.

Delate večinoma v Veliki Britaniji ali potujete po svetu?

Pred približno petimi leti sem se odločil, da bi delal manj kolekcij za British Hairdressing Awards in se bolj osredotočil na druge trge. Še posebej na ZDA in Kanado, kjer smo bili zelo uspešni. Delali smo tudi v Avstraliji, Južni Afriki, Ukrajini, Nemčiji itd. Moram priznati, da nam je šlo zelo dobro, dokler nas ni leta 2020 zajel covid.

Kako trenutna situacija po svetu vpliva na vaše delo?

Moram priznati, da je bilo zelo težko. Vesel sem, da sem že dolgo v tem poslu. Če bi bil star 25 let in na začetku svoje kariere, bi bilo to zelo uničujoče. Težko je bilo z vidika potovanj, a zdaj se situacija izboljšuje in upam, da bomo kmalu spet potovali po svetu.

Kako bi opisali svoj stil?

Rad imam izčiščeno estetiko. Najbrž je to malo vpliv 80. Všeč so mi črno bele fotografije z malo grafike, vendar sem znan predvsem po zelo čistih in dobro osvetljenih fotografijah, kjer se lepo vidijo lasje in njihova barva. To je najbrž tudi razlog, zakaj smo osvojili toliko nagrad v kategoriji barvanja.

Obstaja veliko frizerskih nagrad. Kaj pa kategorija za najboljšo fotografijo? Ste prejeli kakšno nagrado za svoje delo?

Pri nagradah smo imeli veliko srečo. Na British Hairdressing Awards imamo več kot 35 zmag, tri zmage v kategoriji frizer leta na North America Hairdressing Awards. Nekaj nagrad smo osvojili tudi v Avstraliji in Nemčiji. Tudi kot fotograf sem bil nagrajen. Naziv fotograf leta sem osvojil na Live Fashion in tudi še nekaj drugih nagrad. Za vse sem zelo hvaležen. Nagrade so pomembne, vendar sem bolj osredotočen na to, da delam dobro. Menim, da te nagrade ne definirajo, saj lahko postanejo del obsesije.

Nam lahko zaupate kakšno fotografsko ime, čigar dela še posebej občudujete in vas navdihuje?

Peter Lindbergh, Sante D’Orazio, Richard Avedon, Arthur Elgort. Vsi imajo čudovito oko.

Kaj naredi dobrega fotografa?

Mislim, da gre za kombinacijo različnih lastnosti. Tu gre seveda za tehnično znanje, čeprav zdaj to večinoma prepustim asistentu. Menim, da potrebuješ vizijo in zelo močno delovno etiko. Pomembno je, da so vsi elementi dobri, saj sicer nič ne deluje. Že če si na enem manjšem področju šibek, je to velik problem in se moraš zelo potruditi, da dobiš dober rezultat.

Kako je videti vaš delovni dan?

Dnevi so zelo različni in to mi je zelo všeč. Veliko časa preživim za računalnikom. Pri kolekcijah sem jaz tisti, ki naredi zadnje popravke in obrez fotografij, kar je zelo pomembno. Rad imam, da fotografije pripovedujejo zgodbo, in to vzame veliko časa in truda. Včasih sem na poti in fotografiram. Tudi to vzame kar veliko časa, saj potujem po Evropi, Ameriki in Kanadi. Veliko časa preživim na letališčih. Moram priznati, da najbolj uživam v dnevih, ki jih preživim v studiu, sodelujem s kreativnimi ljudmi in skupaj ustvarjamo čudovite stvari.

Kdo po vašem mnenju trenutno v frizerstvu dviguje največ prahu?

Vsekakor Akin Konizi iz HOB in Richard Ashforth iz Saco, ki sta vodilna, kar se striženja tiče. Za ostale se zdi, da so bolj osredotočeni na avantgardo in delo za editoriale, kjer pa, priznam, se včasih ne najdem v njihovi viziji.

Kaj bi svetovali frizerjem, ki se pripravljajo na snemanje kolekcije?

Takoj na začetku določite koncept. Načrtujte vse do najmanjše podrobnosti. Poskrbite, da bo vsaka vplenta oseba seznanjena s projektom in bo točno vedela, kaj mora narediti. Kot sem povedal že prej, če en delček odpove, se vse podre. Bodite realni in vadite videze, da ne boste na koncu vi tisti, zaradi katerega na koncu cel projekt ne bo uspel. Na snemanjih sem odločen in ne bom dovolil, da bi bil sam najšibkejši člen.

Kaj počnete v prostem času? Na dopustu fotografirate ali raje pustite fotoaparat ob strani in uživate v trenutku?

Ne, fotoaparat ne gre nikoli z mano. Sam nisem fotograf v smislu, da ves čas fotografiram, ampak ustvarjam podobe. To pa poteka v studiu ali na lokaciji snemanja. Je tudi delo in ko ne delam, se tega tudi držim. V prostem času veliko igram golf, čeprav moram priznati, da to početje povzroča veliko frustracij.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Naslednji večji projekt je, da se končno vrnem na delo, še posebej v tujino. Zasebno pa se lotevam gradnje hiše. Veliko časa smo porabili za načrtovanje in ustvarjanje koncepta. Smo v procesu pridobivanja dovoljenj in je zelo pestro.

Tekst: Nina Nagode
Foto: osebni arhiv