Skrivnostni simbolni jezik las

Rdeči lasje

Prelepa Venera, boginja lepote in ljubezni, ki jo je naslikal renesančni umetnik Sandro Boticceli, se na sliki gola dviga iz morske pene ob obali Cipra. Slap dolgih rdečih las, ki nežno varujejo njeno sramežljivost, se ji ovija okrog telesa. Slika je eno najpomembnejših in najbolj znanih renesančnih del, saj metaforično govori o ponovnem rojstvu civilizacije, družbenih in kulturnih spremembah po temnem srednjem veku.

Kaj pa nam s simbolnim jezikom pove prelepa rdeča barva las? Slikarji so svojim muzam pogosto slikali rdeče lase. Ženske, ki nosijo rdeče lase ali so naravne rdečelaske, se vizualno zelo razlikujejo od ostalih, kar običajno govori, da imajo pogumen, neustrašen, samozavesten, tudi senzualen značaj. Tak simbolizem so želeli poudariti tudi slikarji. Boginja se pač mora v nečem redkem razlikovati od ostalih žensk. Naravni rdečelasci so najbolj redka naravna barva las. Ocenjujejo, da je zgolj 1 do 2 % ljudi naravnih rdečelascev. V svetu umetnosti so podobe z rdečimi lasmi zelo pogoste. Slikar Tizian je za svoje lepotice uporabljal poseben odtenek oranžno rdeče barve, ki še danes, tudi v frizerstvu, nosi ime tizian rdeča. Tudi sodobnejši slikarji so večkrat na Jezusovo podobo ali na podobe svetnic slikali rdečkasto barvo las ter s tem želeli simbolno pokazali na njihovo božanskost, posebnost.

Zanimivo je, da so naravni rdečelasci zaradi povezave na genu MC1R bolj občutljivi za bolečino, ter imajo tudi bolj pogosto dominantnejšo levo roko (so levičarji). Rdeči lasje so posledica recesivnega gena, kar pomeni, da morata ta gen nositi oba starša, ne glede na to, ali imata rdeče lase ali ne.

V japonski kulturi in simboliki so rdeči lasje znak poguma, živahnega, močnega, ognjenega značaja, zato jih velikokrat naslikajo na anima junake. Na korejskem polotoku so rdeči lasje simbolno povezani s šamanističnimi močmi odganjanja zlih duhov. V tem delu sveta gena za rdeče lase sploh nimajo, zato ni nenavadno, da imajo v vizualni umetnosti samo najbolj posebni junaki rdeče lase.

V antičnem svetu so rdečelascem večkrat pripisovali zle lastnosti, povezavo z vampirji, čarovnicami in magijo. Rdeče lase (največkrat pobarvane) so pogosto nosile prostitutke. Ni naključje, da je bilo kasneje v času inkvizicije veliko rdečelask krivih čarovništva zgolj zato, ker so imele rdeče lase.

Najbolj znana rdečelaska v zgodovini je nedvomno bila angleška kraljica Elizabeta I. Hčerka kralja Henrika VIII. iz rodu Tudorjev, je od staršev podedovala živo rdeče naravne lase. Zaradi svoje nečimrnosti je zahtevala, da so si njeni dvorjani brade barvali na rdečo barvo, prav tako pa so morali njenim konjem pobarvali repe v rdečo barvo, da so tako poudarjali njene lepe lase. Kasneje, ko je zaradi bolezni skoraj v celoti izgubila svoje lase, je imela okrog 80 lasulj, seveda vse rdeče barve.

Stare kulture in lasje
Skozi celotno zgodovino lasje pišejo marsikatere zanimive zgodbe in globoko simboliko. Stara ljudstva so lase doživljala kot našo povezavo s presežnim, božanskim, kot antene, ki segajo do in nas povezujejo s kozmosom. Lase so doživljali kot živ organizem, živ del našega telesa, ki krepi naše zaznave in našo intuicijo. V laseh naj bi nosili svojo življenjsko energijo. Spomnimo se le na biblijski mit o Samsonu, nepremagljivem vojščaku, ki je svojo moč črpal iz las, ki jih nikoli ni postrigel. Lepa Dalilah, ki ga je zapeljala, mu je ponoči odstrigla lase in ga s tem simbolno kastrirala, da je izgubil vso svojo moč. Lasje rastejo še kar nekaj časa po smrti in so dejansko zadnje tkivo, ki po smrti razpade. V grobnicah mumificiranih ljudi so lasje skoraj popolnoma ohranjeni.

Stara ljudstva (Aboridžini v Avstraliji, indijanska plemena na področju današnje Amerike in druge avtohtone civilizacije) si las, razen res izjemoma, niso strigla. Lase so postrigli zgolj ob večjih iniciacijskih obredih ali ob smrti najožjih družinskih članov. Postriženih las niso nikoli zavrgli kar tako, ampak so jih zakopali na sveta mesta, zažgali, nekateri zavili v rdečo tkanino in dali pod lubje drevesa, da so se »vrastli« vanj. Zelo znana in dokazana je zgodba staroselskih Indijancev, ki jih je v času vietnamske vojne rekrutirala ameriška vojska kot stezosledce. Po strogi vojaški doktrini so jim odstrigli dolge lase in kmalu ugotovili, da se v gozdu sploh niso več znašli. Tisti, ki so obdržali svoje dolge lase, pa teh težav niso imeli in so se zlahka znašli v divjem okolju. Morda so s tem poskusom prvič empirično dokazali, da je v naših laseh več, kot si v sodobni družbi želimo priznati.

Dejstvo je, da iz analize las sodobna znanost lahko pove marsikaj o nas. Lase s posebnim postopkom analizirajo in tako lahko izvemo marsikaj, kar se dogaja v našem telesu – lahko izvemo, ali nam primanjkuje določenih vitaminov, mineralov, ali je naše telo obremenjeno s težkimi kovinami, forenziki lahko še dolgo po smrti dokažejo, ali je bil nekdo zastrupljen, saj se vse, kar se dogaja v našem telesu, hkrati shranjuje v naših laseh. Zato ni nenavadno, da ljudje velikokrat, ko se znajdemo v kakšni težki življenjski situaciji, začutimo željo, da bi si lase odstrigli – odvržemo nekaj starega, da bi lahko v življenje privabili nekaj novega. Starodavni medicinski sistemi so lasem posvečali veliko pozornosti. Zdravi, lepi lasje so vedno pokazatelj močne življenjske energije osebe. Po kitajski tradicionalni medicini, stari tisočletja, so lepi lasje znak dobrih ledvic, kjer pa se skriva naša življenjska energija. Prav tako tudi v ayurvedi, prvem medicinskem sistemu, ki ga pozna človeštvo, lasje predstavljajo znak dobrega zdravja. Še danes ayurvedska medicina priporoča oljenje las in lasišča, saj na ta način lahko vplivamo na dobro delovanje vseh notranjih organov in ohranjamo čudovito lepe, zdrave lase. Vse, kar damo na naše lasišče, preide v nekaj minutah prav do kostnega tkiva. Zato je res pomembno, da smo pozorni, kakšne frizerske izdelke in izdelke za nego las in lasišča uporabljamo.

Arheološki in antropološki dokazi nam povedo, da so si ljudje, kolikor daleč nazaj nam seže človeški spomin, urejali svoje lase in krasili svojo podobo. Prvi ljudje so bili precej gosto poraščeni z dlakami po celem telesu, te so jih varovale pred hudim nihanjem temperatur ter mehanskimi in ostalimi poškodbami. Kasneje se je poraščenost zaradi biološke prilagoditve zmanjševala, lasje pa so začeli pridobivati na svoji socialni in kulturni moči. Oblikovanje las v pričeske je postalo neločljivo povezano s človekovim družbenim položajem, folkloro, rituali, mitologijo, magijo. Na lase lahko gledamo kot na simbol individualnosti in človeku lastnega okusa, saj z možnostjo neskončnega spreminjanja pričesk omogočajo izražanje lastne estetske note. Da so si ljudje v prazgodovini umivali, strigli, barvali, oblikovali lase, nam kažejo najdeni arheološki dokazi – pripomočki (glavniki, britve, noži, skodelice, ogledala …) iz kosti, školjk, kasneje tudi kovine. Na to jasno kažejo tudi najdeni kipci človeških figur iz najzgodnejših paleolitskih kultur, na primer willendorfska Venera (okoli 20.000 pr. n. š.), eden najzgodnejših, a vendar še danes najlepših simbolov ženskosti, rodnosti in večnega nadaljevanja življenja, ki skriva svoj obraz pod umetelno skodranimi in prepletenimi lasmi. Ljudje so si lase prepletali in jih oblikovali ter vanje vpletali školjke, okrasne kamenčke, korale, bisere … Kot dokaz, kako pomembna je bila lepota, je tudi dejstvo, da so v marsikateri kulturi lepotne pripomočke pokopavali skupaj z lastnikom. Ljudje, ki so znali oblikovati, striči in briti lase, so bili v starih kulturah vedno nekaj posebnega. Običajno so bili zelo cenjeni člani družbe, zaupniki in modri ljudje. Ljudje starih kultur niso pustili kar vsakogar, da se dotika njihovih las in glave. Na glavi imamo naše višje energetske centre (čakre), ki nas povezujejo z onostranstvom, višjimi sferami in presežnim, zato se tega predela ne sme dotikati kar kdorkoli. To so bili lahko le zdravilci, šamani ali zaupanja vredni člani družbe. Ne smemo pozabiti tudi dejstva, da veliko magijskih praks svoje rituale izvaja na človeških laseh. Zato marsikdo še danes ne dovoli, da njegovi lasje ostanejo v frizerskem salonu in jih raje odnese domov in primerno shrani ali zažge. Lasje resnično nosijo veliko sporočilno vrednost, še danes imajo globoko sporočilno vrednost, sploh pri avtohtonih, staroselskih narodih. Predstavljajo ponos, samozavest, samospoštovanje, pripadnost in so močan element kulturne in tudi nacionalne identitete. Urejanje las na določen način nas povezuje v družbo, ki ji pripadamo, z lasmi in pričeskami povemo marsikaj o našem položaju v družbi, tudi o družinskem statusu. Lasje so tudi izjemno močan seksualni simbol, saj so zdravi lasje pokazatelj naše plodnosti, virilnosti in življenjske energije, zato ni naključje, da kar nekaj religij od žensk zahteva pokrivanje las. Popolna odpoved posvetnemu življenju in vstop v meništvo pogosto označimo z britjem glave in popolno odstranitvijo las, tako za ženske kot za moške. Katoliška cerkev je tonzuro (britje las na zgornjem delu glave) za menihe ukinila šele leta 1973. Nekatere hinduistične ločine zahtevajo od menihov ob vstopu v meniški red, da si lase dejansko populijo kot znak popolne predanosti in odvezanosti od posvetnega življenja. Vse navedeno nas vodi v zaključek, da so naši lasje zelo pomemben del naše identitete, zato jim posvečajmo spoštljivo pozornost in ustrezno nego.

Romana Marolt
SFŠ Ljubljana

Viri in literatura:
• Byrd, Ayana D. in Tharps, Lori L., Hair Story: untangling the roots of black hair in Amerika, St.Martin’s Press, 2001.
• Synnott, Anthony, Shame and Glory: A Sociology of Hair, The British Journal of Sociology, Vol. 38, No. 3 (Sep., 1987), pp. 381-413, The University of Chicago Press.
• Weitz, Rose, Women and Their Hair: Seeking Power through Resistance and Accommodation, Gender and Society, Vol. 15, No. 5 (Oct., 2001), pp. 667-686, Sage Publications, Inc.