Portret: Aleksander Fenos

Umetnik s škarjami in čopičem
Aleksander Fenos je s svojim ustvarjanjem močno vpet v kulturno dogajanje Ptuja. Kot frizer nadaljuje družinsko tradicijo, a njegova strast ostaja likovna umetnost. V zadnjih letih ste lahko njegove čudovite upodobitve frizerskih kolegov spremljali tudi v reviji Frizer, kjer je bil v vsaki številki predstavljen po en portret.

Vedno je rad risal
Ptujčan pravi, da je bila umetnost že od otroštva del njegovega življenja. »Preprosto sem rad risal,« se spominja. Ne ve, kdo ali kaj ga je navdihnilo. Njegov stric je bil sicer učitelj likovne vzgoje, ni bil umetnik, ki bi ga lahko opazoval ob ustvarjanju, ga je pa podpiral iz ozadja. Med prvimi vzorniki izpostavi Božidarja Jakca. Še posebej ga je prevzel njegov portret Tita, ki je bil nekoč obvezen del vsake učilnice. »Še danes menim, da je dobro ustvarjal. Navdušil me je s svetlobo in detajli, prav tako kar se tiče pastelov,« pripoveduje.

Fenosovi prvi portreti so bile upodobitve znanih glasbenikov, kot so Michael Jackson, Madonna in Elvis Presley. V smehu priznava, da je deloma risal tudi zato, da bi pritegnil pozornost deklet. Razstav sprva ni obiskoval, ker niso bile lahko dostopne, internet pa še ni bil del vsakdana. Po končani osnovni šoli se je vpisal na Srednjo oblikovno šolo v Ljubljani, ki je bila takrat edina prava izbira za bodočega umetnika. Šele tam je začel bolj poglobljeno raziskovati umetnost in obiskovati razstave. Navdihovali so ga mojstri, kot so Egon Schiele, Vasilij Kandinsky in Salvador Dalí. Ni imel le enega vzornika, ampak je črpal iz različnih smeri in področij. Ustvarjal je portrete, pokrajine, abstraktna dela in to raznolikost ohranja še danes.

Zakaj ne bi bil frizer?
Po srednji šoli je načrtoval študij na Akademiji za likovno umetnost, vendar mu ni uspelo. Na preizkus za sprejem je šel trikrat in se brez težav uvrstil v ožji izbor. »Ob prijavi pošlješ mapo svojih del, nato pa izbrane povabijo na praktični preizkus risanja figure in portreta. Bil sem prepričan, da mi bo uspelo. Vedel sem, da sem dober in da rahlo izstopam, ampak očitno ni bilo dovolj,« se spominja.

Zavrnitev ga je precej potrla. Na materino prigovarjanje je že med srednjo šolo po izpitih zaključil tudi frizersko šolo. Svoje prijatelje je začel striči že konec osnove šole, a opravljanje še ene šole mu je bilo odveč. »Moraš, moraš. Nikoli ne veš, kaj bo. Še vedno si lahko frizer,« mu je vedno govorila mama. Ko se je upokojila, se je znašel pred odločitvijo: prevzeti salon ali iskati drugo pot? Sprva se je kot frizer lovil, a sčasoma je steklo. Danes ima salon že 33 let.

Veliko so mu dala izobraževanja pod okriljem Romana Hlepa, kjer je prevajal in bil obenem v neposrednem stiku z največjimi frizerskimi imeni tistega časa. Čeprav frizerstva sprva ni jemal resno, se je izkazalo za dragoceno pot. Nudilo mu je drugačen umetniški izraz, kjer so pomembni natančnost, estetika in občutek za detajle.

Usodni grafit
Prelomni trenutek se je zgodil s sodelovanjem na festivalu sodobne umetnosti Art Stays na Ptuju. Eno leto so dodali grafitarski segment, kjer je zmagal in za nagrado prejel svojo prvo samostojno razstavo, ki se je zgodila leta 2017. Ta mu je pokazala, da lahko uresniči svoje sanje. »Od takrat si vsako leto zadam projekt. Enkrat akvarel, naslednjič akt, potem portret, abstrakt … Tako se ves čas nadgrajujem,« pripoveduje. Nekaj razstav je pripravil tudi v sodelovanju z drugimi umetniki.

Ves čas ima nekaj svojih aktualnih del razstavljenih v svojem salonu, kar mu omogoča, da jih ves čas malo opazuje in razmišlja o izboljšavi. »Ko neko delo dokončaš, si redko res zadovoljen. Po določenem času se čudiš, da prej določenih stvari nisi opazil,« razlaga.

Portreti stanovskih kolegov
Skozi portret je upodobil tudi stanovske kolege. »Začelo se je povsem spontano,« pojasnjuje. »Friđo (Friderik Kramberger, op. a.) je imel rojstni dan in sem se lotil risanja.« Nato je praznoval še Kristijan Petek, kar ga je spodbudilo k ideji, da ustvari serijo portretov frizerjev. Njegova pobuda je prerasla v projekt, ki je našel mesto v reviji Frizer. Skupaj je nastalo kar 13 portretov. »Tehnično so v mojih očeh skoraj brezhibni,« ponosno priznava in nadaljuje, »pri nekaterih sem eksperimentiral z barvami, a to je vedno riziko,« še dodaja.

Fenos verjame, da nosijo portreti posebno moč. »Oči so tiste, ki najbolje opišejo človeka. Če ujameš njihov pogled in značaj, lahko ustvariš povezavo, ki seže do srca.« Verjame, da je najlepši del umetnosti prav to, da prebudi čustva in ustvari povezavo z opazovalcem. Če ima res dober dan, lahko portret dokonča tudi v šestih urah, a odkrito priznava, da je redko zadovoljen, če preveč hiti.

V stanovanju ima več kotičkov, kjer ustvarja. »Všeč mi je, da lahko gledam in razmišljam o sliki tudi, ko ne ustvarjam. Tako vidim, kaj moram še narediti.« Sicer pa pravi, da potrebuje za ustvarjanje mir. Ob tem rad posluša tudi glasbo. »Po drugi strani pa imajo grafiti to noto, da si zunaj in se okoli marsikaj dogaja. Imaš interakcijo z ljudmi, ki se ustavijo, in odzivi so zelo različni,« pove.

Projekti, ki puščajo pečat
Še posebej je ponosen na serijo šestih velikih slik, ki jih je podaril pediatričnemu oddelku ptujske bolnišnice. »Ne pričakujem, da bodo slike koga pozdravile, ampak verjamem v simboliko in moč barv. Tu sem resnično začutil, da je prišlo moje delo na pravo mesto. Bil je zelo lep projekt, ki mi je sicer vzel kar nekaj časa, a že ob sami misli nanj se mi še danes naježi koža. Pomembno mi je, da moja dela nagovarjajo,« pojasnjuje. Ustvaril je tudi več grafitov, med katerimi po velikosti izstopa 35-metrski grafit na temo ekologije v Lenartu. Želi si, da bi Ptuj ponudil več prostora za javno umetnost, saj je prepričan, da ta mestom prinaša dodano vrednost.

Spontanosti abstraktnih del
Fenos priznava, da njegova umetnost odseva njegovo življenje, ljudi, kraje, občutke. Pri abstraktnih delih mu je najbolj všeč spontanost. »Včasih začnem brez jasne ideje in to je zame lepota tega ustvarjanja. Vse se sproti razvija.« Ker ga zanima vse, kar je povezano z risanjem, se je pred leti preizkusil tudi v tetovažah. Še vedno ima doma vse pripomočke za delo, a med vsem, kar počne, preprosto nima časa za tattooje. Kljub temu da se zaveda širokega spektra medijev dela, si vseeno želi raziskati možnosti, ki jih ponujajo oljne barve. »Že več let imam željo, da si vzamem čas in grem slikat na prosto in slikam naravo, mesto ali karkoli. Sem že poskusil, ampak premalo. Prostor doživiš drugače,« navdušeno pripoveduje.

Ko ga vprašam po načrtih, najprej izpostavi frizerski seminar s Fun(k)erji, ki bo na Ptuju potekal 24. maja. Sicer pa za letos načrtuje ustvarjanje večjih grafitov na zidu ob Dravi, kar mu bo vzelo kar veliko časa. Prav gotovo bo tudi kakšna razstava, a koncepta še nima razdelanega.

Izživeti umetnika v sebi
Mladim umetnikom svetuje, da ne obupajo. »Pot do izražanja je polna preizkušenj, a prav te krepijo ustvarjalno moč. Največja nagrada ni zunanje priznanje, ampak občutek, da si izživel umetniško življenje, pustil sled in bil zvest sebi,« sklene misli.

Tekst: Nina Nagode

Portret in kolaža sta delo Aleksandra Fenosa.