Movember in okrasje moškega obraza
Pisalo se je leto 1999, ko je skupina moških iz Adelaida v Južni Avstraliji po prežurani noči v lokalnem pubu prišla do plemenite ideje, da bi si novembra puščali rasti brke in s to gesto pomagali zbirati denar za dobrodelno društvo za pomoč živalim. Začeli so prodajati majice z napisom Growing whiskers for whiskers (Rastoči brki za brke – živalske) in denar podarili društvu za zaščito živali. Ideja je s pomočjo medijev kmalu prerastla lokalne okvirje.
Leta 2004 pa je v Melbournu druga skupina moških realizirala podobno idejo, da naj bi si moški prav novembra pustili rasti brke in s tem skupaj opozarjali na številne primere raka na prostati in depresijo pri moških, o katerih se običajno v javnosti zelo malo govori. Tako se je dejansko rodilo gibanje movember, beseda je skovanka iz besed moustache (brki) in november. V naslednjem letu je gibanje skoraj 500 ljudi zbralo že čez 40.000 dolarjev v dobrodelne namene za avstralsko fundacijo za boj proti raku prostate. Ta skupina je kasneje ustanovila Fundacijo Movember, ki ima uradni dobrodelni status. Od takrat je fundacija na svetovnem nivoju zbrala že več kot 174 milijonov dolarjev.
Počasi je gibanje prerastlo v svetovni fenomen, ki se mu vsako leto pridruži tudi vedno več znanih osebnosti športa, zabave in politike.
Sicer pa je beseda »moustache« (brki) izvorno francoska in izhaja iz italijanske besede mustaccio, ki jo prvič zapišejo v 14. stoletju, nazaj pa ji lahko sledimo v srednjeveško grščino moustakion iz 9. stoletja in srednjeveško latinščino mustacchium iz 8. stoletja, vse do helenistične grške besede mustax, ki je označevala zgornjo ustnico ali obrazne dlake. Kdo ve, kateri od prazgodovinskih možakov je ugotovil, da če si z obrušeno školjko ali kamnom oblikuje svoje obrazne dlake, njegov izgled postane naenkrat lepši in bolj urejen, bolj definiran. Arheološko in antropološko lahko brkom sledimo daleč nazaj v čas neolitika. Lep primerek moških brkov je upodobljen na doprsnem kipu egipčanskega princa Rahotepa iz 4. dinastije, iz leta 2550 pred našim štetjem.
Grški zgodovinar Diodorus Siculus je opisoval Kelte železne dobe in natančno popisal njihov način nege las, poudarjanje svetle barve las z umivanjem z močno bazično apneno vodo ter njihove veličastne brke na obrazih, ki so bili hkrati njihovo okrasje pa tudi preverjen način, kako zastrašiti sovražnike, ki so vdirali v njihovo deželo.
Tako kot ostali modni trendi sta se tudi oblika in obseg moških brk spreminjala skozi čas. Vedno pa so brki predstavljali moškost in možatost, saj poženejo na moških obrazih zaradi hormonov, ko moški doživi spolno zrelost. Njihova oblika poudarja osebnost moškega, ki jih nosi.
Pogosto modo moških brk povezujemo z vojnami in bitkami. Moški z brkatim okrasjem delujejo močnejši, bolj zastrašujoči. Ob izbruhu prve svetovne vojne so rekruti, ki so se želeli pridružiti britanski vojski, morali imeti brke (morali so biti vsaj toliko zreli, da so jim poganjale dlake). V pomanjkanju vojakov so fantje kmalu iznašli način, kako prelisičiti sistem in so si nalepili umetne brke, rekruterji pa so seveda zamižali na eno oko, da so imeli več vojakov. Zakon pa je vojakom dejansko predpisoval brke, brez njih bi jim lahko celo grozila zaporna kazen. Če pa se zazremo malce nazaj v zgodovino, pa so morali imeti britanski vojaki obvezno čist, obrit obraz kot simbol civiliziranosti in omike. V času kolonizacije Indije so obriti obrazi britanskih vojakov pri Indijcih, ki so bili znani po svojih možatih obraznih okrasjih, izvabili marsikatero posmehljivo opazko. Zato so začeli navadni vojaki počasi puščati brke ter tvegali jezo nadrejenih. V domovini so jim pri ustvarjanju splošnega mnenja, da bi morali biti brki dovoljen okras vojakov, pomagali tudi v tiskanih medijih in tako ustvarili nekakšen predhodnik movembra, tako da je poveljstvo vojske moralo popustiti in vojakom pustiti nositi njihovo kosmato bogastvo. Tudi v času krimskih vojn so britanski vojaki zaradi mraza puščali rasti dolge brke, ki so jih vsaj malo ogreli, veljalo pa je tudi splošno prepričanje, da brki varujejo nos pred vdorom bakterij in bolezni. Angleška kraljica Viktorija je v svoj dnevnik 13. maja 1856 zapisala, kako ponosna je bila na svoje vojake, ki jih je opazovala pri izkrcanju v domovini, češ da so bili tako moško poraščeni z lepimi brki in bradami, tako možati in pogumni, pravi kraljevi vojaki. Leta 1860 je nekdo izumil posebno skodelico za pitje čaja, ki je omogočala, da se brki med pitjem čaja niso zmočili. Gospodje so morali brke redno negovati in oblikovati njihove konice, da so imeli brki lepo, urejeno obliko. Gentleman, ki bi v družbo prišel z neurejenimi brki, bi doživel skoraj izobčenje, biti brez brkov pa je bilo skoraj tako sramotno, kot da bi se v javnosti pojavil brez hlač.
Brki imajo lahko razkošno, košato obliko, ki se ob straneh povezuje z zalizci, kot jih je nosil cesar Franc Jožef, ali obliko tanke črtice nad zgornjo ustnico z nagajivo navzgor privihanimi konicami, kot jo je nosil slikar Salvador Dali, po katerem je taka oblika brkov tudi dobila svoje ime. Vmes pa je stotero različic in variant – podkvasta oblika, ki jo je nosil znani rokoborec Hulk Hogan, piramidasta oblika, ki ji je slavo prinesel Brad Pitt, oblika zobne ščetke, ki je postala slavna po igralcu Charliju Chaplinu in nemškem diktatorju Adolfu Hitlerju, madžarska oblika brkov, ki je košata, konici pa sta dolgi in ravno prirezani ter obrnjeni vodoravno navzdol, ter še mnogo, mnogo drugih zanimivih oblik. V sedemdesetih in osemdesetih letih, ko je bila v Ameriki v razcvetu pornografska industrija, je obstajala tudi oblika brkov, ki so jo nosili porno igralci in naj bi bila ultimativni izraz moške seksualne privlačnosti.
Po dolgem obdobju, ko je bilo imeti brke precej staromodno, se danes vračajo v modo v vsem svojem sijaju. Krasijo obraze znanih osebnosti, nosijo jih moški na ulicah, brivci jih radi oblikujejo in ustvarjajo modne oblike, saj so brki konec koncev hommage moški lepoti in privlačnosti.
Romana Marolt, SFŠ Ljubljana