Kolumna: Tomaž Turk
Artistic Team
Prihaja jesen. Čas nastopov, seminarjev, kolekcij, snemanj, fashion šovov. Ideje se že krešejo, čez poletje smo že izbrali skladbe za koreografije, kajti glasba služi kot navdih za koreografije šov točke. Frizer je edinstven, ko je na odru ali seminarju. Ko je na odru, mora uprizarjati striženje v živo, hkrati še pojasnjevati samo tehniko striženja in imeti razmerje s publiko, jih zabavati. Vsak nastop zahteva veščino, ki se je žal nismo učili v šoli. Še najbolj blizu smo bili, ko smo pisali spis in nam je učiteljica zabičala, da mora spis vsebovati uvod, jedro in zaključek. Tako zgleda tudi naš nastop oz. prezentacija posameznika. Vse to spremlja verbalno in neverbalno izražanje. Na verbalnem nivoju mora biti vsak frizer skoncentriran na ton glasu, pravo glasnost, naglaševanje besed in hitrost. Še vedno zagovarjam, da mora biti govor razumljiv in preprost ter razumeti ga mora vsa dvorana. Nastopajočim svetujem, naj razne tuje strokovne in zapletene geometrične izraze prihranijo raje za učenje ena na ena. Neverbalni nastop je še bolj pomemben, ker ko si na odru, publika gleda vsak tvoj gib, ali si kot kip statičen na odru in ne daš nič od sebe, ker te je trema popolnoma dotolkla, ali si preveč hiperaktiven in se preveč gibaš po odru, preveč mahaš, ko razlagaš. Bistvo premikanja po odru je namen, fokusirati se moraš na to, kar misliš in kar je bistveno sporočilo. Obstajajo frizerji, ki toliko govorijo, da sploh ne veš, kdaj vdihnejo, v tem primeru publika izgubi fokus. Vse to kar sem naštel, naj bi bil plan A. Ko plan A ne deluje, moraš preiti na plan B. V vseh teh letih nastopanja se mi je med nastopom zgodilo marsikaj. Bom opisal nekaj primerov, ki so med najbolj znamenitimi. Spomnim se, ko sem ekipi pred nastopom rekel, da na odru strižemo cca. 40 min. Ko gre prvi z odra, je to znak, da tudi drugi počasi začnejo z zaključevanjem in postopnim odhodom z odra. Ko vodim ekipo na odru, imam celotno ekipo ves čas na očeh. Po 10 minutah sem videl kolega, da že išče styling produkte, kar je pomenilo, da zaključuje s frizuro; rekel sem si, čisto prezgodaj je to. Še naprej sem škilil in videl, da trga svojo torbo in trga del torbe, ki je bila iz pene, in si jo ovija okoli prsta in jo poskuša fiksirat z gumico. Zavem se, da se je globoko urezal s škarjami in krvavi. Da mi znak, da mora dol z odra. Herojsko je zdržal še nadaljnjih 10 minut na odru, zaključil s striženjem in stylingom, predstavil model in odšel z odra. Za ostale iz ekipe je bil to znak, da moramo hitreje zaključit cca. 30 minutni nastop. Vklopil smo plan B. Publika vsega tega ni opazila. So pa te rane lahko tako globoke, da je potrebno urgentno šivat rano.
Naš prvi izmed največjih nastopov pred 3000 ljudmi v Italiji je zahteval perfekcijo, veliko treninga in atraktivnosti. Spomnim se, da tudi dihati nisem mogel pred nastopom. Čez dan, ko smo se pripravljali za nastop, sem šel v kad vsaj trikrat, se poskušal sprositi z globokim počasnim dihanjem – zelo pomaga. Banja je od vedno moj čas za sprostitev, vsako jutro in zvečer namesto kave, ker je ne pijem. Nastop zame ni samo oder, ampak tudi režija za koreografije, video, glasbo ter perfekcija modelov in frizerjev. Vse to mi šiba po glavi. Nastop v Italiji se je začel z uvodnim image videom, ki je nastopu dal naboj. Video se je pričel in se po 30 sekundah prekinil, nastala je tišina … obup, kaj sedaj? Tehnična ekipa je ponovno zagnala video in zgodilo se je enako, tisti laptop nam ni bil namenjen. Ekipi sem rekel, da je na vrsti plan B, publika ni prišla gledat videa, ampak nas, mi smo zvezde večera in smo odvihrali na oder ter takoj pričeli s striženjem, barvanjem, spenjanjem in z veliko humorja, kajti le tako ekipa na odru ponovno zaživi. Moj osebni pripetljaj na odru je, da vedno pozabim kaj od orodja. Enkrat nisem našel škarij, ki naj bi jih imel pri srcu v notranjem žepu suknjiča. Celega sem se pretipal, a ni jih bilo nikjer, nastala je panika, začel sem spraševati frizerje iz ekipe, če ima kdo dodatne škarje, seveda so se mi samo smejali in že sem videl, koliko se bomo presmejali na ta račun. Mine minuta, škarij še vedno nisem imel, pretipam se še enkrat in jih začutim na zadnjem delu suknjiča, pri riti. Škarje so prebodle notranji žep in se tako znašle tam, kjer ne bi smele biti. Vse skupaj je izpadlo, kod da sem šel nalašč do vsakega iz ekipe in ga prosil za pomoč. Od takrat naprej so škarje vedno v moji roki, ko stopim na oder. Prigod je toliko, da nas vedno nasmejijo, in tudi po 20-ih letih nas opominjajo in izboljšujejo; tremo smo pa že davno obkljukali, kajti znanje in izkušnje sta jo uničila.
Amen
Tomaž Turk