Kolumna: Tomaž Turk
Življenje ni generalka!
Vsak dan znova stopim za tisti znani frizerski stol. Tam, v neskončnem zrcalu, se ne lomijo le podobe obrazov in prameni las – tam odsevajo goli obrisi človeških duš! Ljudje me sprašujejo, le kako zmorem to nenehno poslušanje, to večno prilagajanje. Odgovor je kristalno jasen: stranke me v globini razumejo preprosto zato, ker jaz z vsem svojim bitjem razumem njih. Frizerstvo namreč ni šprint. Ni šport, pri katerem bi štoparica merila zmage! Je tenkočutna, starodavna veščina ustvarjanja in poslušanja. V teh urah tihih izpovedi in drsenja škarij sem spoznal neizpodbitno resnico: delovni ljudje so v svoji srži prepredeni z dobro voljo. Tisti pristen nasmeh, ki po težkem dnevu vznikne iz nečesa otipljivo ustvarjenega, je najčistejši izraz človeškosti. Slišim vse. Tarnanje nad težo sveta, ihto, pritoževanje – a vselej vem, da so najglasnejši ciniki le ranjeni bivši idealisti, ki jim je usoda naložila preveč razočaranj. In kako paradoksalno je opazovati, da izjemno pametni ljudje tako redko najdejo srečo! V svoji nenehni divji analizi preprosto pozabljajo – biti. Ljudje bežimo pred lastnimi sencami in ko se sprašujemo, zakaj človek posega po omami in substancah, je odgovor boleče očiten. Zato, da utiša telo! Da zaduši tisti krik opozorilnega notranjega glasu. A narava ne pozna milosti in kdor telesa ne posluša, ga bo bolezen prej ali slej prisilila k molku. V tem silovitem trčenju z realnostjo se razkrije fascinantna ločnica med spoloma. Moško telo se ob stresu lahko preprosto odklopi, otopi. Žensko? Žensko telo te privilegiranosti ne pozna! Njena jeza nikdar ni le slepa reakcija, temveč divje, globoko čutenje – nevihtni preplet tisočerih občutkov, ki jih mora vselej predelati. Pravijo, da ima ženska šesti čut za ljudi, moški pa v sebi nosimo sedmega, tistega za pragmatično reševanje problemov. In če se s to iskonsko dinamiko ne zmoreš boriti, jo preprosto in z nasmehom sprejmi: if you can't beat them, join them! V naglici bi vsi radi preskakovali stopnice, prehitevali dogodke, a časa se ne da prelisičiti. Vse v vesolju dozori natanko ob svoji uri. Ko si enkrat nepreklicno vpet v ritem življenja ali zahteven projekt, si kot osamljen plezalec sredi navpične stene. Poti nazaj ni! Ne moreš obrniti pogleda, edina smer je vrh – pa naj prsti še tako pečejo in um še tako močno prosi za predajo. To neizprosno pravilo vztrajnosti divje odmeva predvsem pri vzgoji. Naša sveta naloga ni, da otroke za vsako ceno osrečujemo in jim z žametom oblagamo poti. Ne! Naša naloga je, da jih s trdno ljubeznijo pripravimo na življenje in jih naučimo pogumno plezati po lastnih strmih stenah. Kajti nikdar ne smemo pozabiti ultimativnega pravila: življenje ni generalka! Ne dopušča ponovitve preteklega prizora. Tisto, kar ob koncu predstave zares potegne črto pod naš uspeh, ni lažna fasada popolnosti. Je tista prava, surova, avtentična karizma, ki eksplodira točno tisti trenutek, ko sta slika in zvok usklajena! Ko to, kar misliš in čutiš globoko v drobovju, brezhibno zrcali to, kar ustvarjaš navzven. Zato utišajte hrup! Poslušajte svoje telo, ostanite zvesti svoji pristnosti in neustrašno plezajte naprej – predstava teče!
Amen
Tomaž Turk